Tiskane izdaje
Veliko razočaranje nad Evropsko unijo, ki se kaže na ulicah številnih mest v državah južne Evrope (Španija, Grčija, Ciper in drugje), se z zamikom kaže tudi na prestižnih akademskih ustanovah v severni Evropi. Na najbrž najuglednejši britanski družboslovni fakulteti LSE je eden vplivnih nemških družboslovcev Ulrich Beck, ki se že desetletja ukvarja z globalizacijo, evropsko integracijo in problemi družbe tveganja, v teh dneh predstavljal svojo knjigo Nemška Evropa . Beck z naslovom knjige v nasprotju z »ulico« današnje Nemčije ne primerja s »četrtim rajhom« ali Merklove s Hitlerjem, ampak opozarja na dejstvo, da je ta država, po zaslugi svoje ekonomske premoči, in ne vojaške ali načrtno, ustvarila »naključni imperij«, s katerim danes obvladuje EU.
Celo Francija, ki je bila od začetka vlečni konj evropske integracije in je s predlogom uvedbe evra pospešila procese pogubnih delitev v Uniji, se je morala sprijazniti s tem, da se je središče odločanja o ključnih odločitvah v EU iz Bruslja preselilo v Berlin. Francosko-nemško partnerstvo, kot vse kaže, pripada preteklosti in njej tudi velik francoski intelektualni prispevek evropskemu projektu (Jean Monet in Jacques Delors).
Merklova ruši EU
Naslov Beckove knjige je seveda namerno politično šokanten. Vendar niso na drugi strani nič manj šokantne trditve nekaterih vodilnih politikov, ki so še nedolgo tega (so)ustvarjali EU. Vzemimo za primer izjavo Jean-Clauda Junkerja, donedavnega predsednika evroskupine, da se »zgraža ob misli, kako podobne so današnje razmere v Evropi leta 2013 z razmerami pred sto leti«, torej eno leto pred začetkom prve svetovne vojne! Poljski finančni minister Jan Vincent-Rostowsky je že septembra leta 2011 v nagovoru evropskemu parlamentu pozval evropske politike, da morajo Evropo rešiti za vsako ceno, ker da tej v nasprotnem primeru v prihodnjih desetih letih grozi vojna.
Na omenjenem razgovoru na LSE je priznana raziskovalka za EU in probleme globalizacije Mary Kaldor, sicer tesna sodelavka Javierja Solane, nekdanjega visokega predstavnika EU za skupno zunanjo in varnostno politiko, mislila na Junckerjevo izjavo, ko jo je komentirala z besedami, da pomeni sedanja finančna kriza kot oblika »nove vojne« nadomestek za nekdanje »stare vojne«. Nič manj kritičen ni bil niti politični boter sedanje nemške kanclerke Helmut Kohl, ki je medtem spoznal, da »ta ženska ruši njegovo Evropo«. Neprizanesljiva sodba o političarki, do katere se številni politični veljaki, med njimi tudi slovenski, vedejo kot do »neformalne kraljice« Evrope.
Po Beckovem mnenju je zdaj EU v skoraj brezizhodnem položaju, v katerem je težko napovedati, kaj se bo z njo zgodilo jutri. Po njegovem mnenju se evropski državljani prvič v času obstoja EU začenjajo zavedati tega, da ta lahko tudi razpade. V popolni zmešnjavi, v kateri se je znašla, je najbolj kratkovidno to, da si njeni sedanji voditelji sploh ne postavljajo vprašanj o alternativah. EU poka po vseh šivih. Najprej jo načenjajo delitve, ki sta jih aktualna politična in ekonomska (finančna) kriza le še do skrajnosti poglobila, in sicer delitve na njene članice iz severne in južne Evrope (na germanske in pretežno romanske oziroma latinske), na države dolžnice in države upnice, na članice in nečlanice evrskega območja, na države z več, manj ali praktično odpravljeno samostojnostjo. Nadalje na socialne delitve, povezane z redistribucijo tveganj, za katere sta odgovorna finančni svet (banke) in njemu podrejena politika, ki enormno povečujejo število revnih ljudi, nezaposlenih (med njimi predvsem mladi) in ogrožajo spodobno preživetje starejših državljanov. Tako kot v primeru imperijev v preteklosti, če sodimo po burnih dogajanjih na ulici, se tudi tokrat postavljata najmanj dve vprašanji: socialno in prej ali slej tudi nacionalno.
Od utopije do distopije
EU že nekaj časa ni več tisto, kar je bila, ko so vanjo vstopale njene prve članice. Spomnimo, da se nastajajoča EU ni oprla na logiko vojne, temveč na logiko obvladovanja (globalnih) tveganj, s katerimi naj bi zavarovala njene članice in to politično skupnost. Ameriški ekonomist Jeremy Rifkin je še leta 2004, ko je objavil svojo knjigo Evropske sanje , EU predstavljal kot civilizacijsko alternativo in model, ki ima pred ZDA to prednost, da je prva bolje pripravljena na nove izzive, ki jih prinaša čas ubikvitarne globalizacije v 21. stoletju. Medtem ko po njegovem mnenju daje Amerika prednost gospodarski rasti in individualnim priložnostim, se je EU usmerila k vzdržnemu razvoju in kakovosti življenja.
Namesto ameriške delovne etike v Evropi po Rifkindu bolj cenijo ravnotežje med delom in prostim časom. Evropa ohranja multikulturno in večnacionalno različnost, ZDA pa so nasprotno naklonjene etnični oziroma kulturni asimilaciji. Amerika nadalje gradi na močni vojaški prisotnosti v svetu v nasprotju z Evropo, ki poudarja pomen ekonomskega sodelovanja in se zavzema za politiko doseganja konsenza z geopolitičnimi partnerji v mednarodni skupnosti. Podobno kot evropski državljani se tudi Rifkin danes upravičeno sprašuje, kako je po vsem tem mogoče, da se je nekdanja, v življenje spreminjajoča se pozitivna utopija obrnila v svoje nasprotje – v distopijo.
Od prvotnih postavljenih ciljev EU je te še posebno v zadnjem času odvrnila rigidna in ekonomsko samouničevalna politika varčevanja, s katero prevladujoča neoliberalno in-formirana desnica EU s svojim dogmatičnim prepričanjem v »več trga in manj države« to praktično ruši. Doktrina varčevanja, če se ponovno vrnemo k Becku, se opira na dva ideološka obrazca. Prvega poimenuje »merkiavelizem«, ki pomeni mešanico idej političnega misleca Machiavellija in politični slog kanclerke Angele Merkel. Če je za prvega značilno opravičevanje vseh uporabljenih sredstev za dosego postavljenega cilja, je za Merklovo značilno, da si vzame za (do)končno odločitev daljši čas z namenom, da tako izsili konsenz med ključnimi članicami EU. S čakanjem na njeno odločitev so te države prisiljene sprejeti dejstvo, da ta privilegij pripada Nemčiji.
Drugi ideološki obrazec politike varčevanja ne temelji toliko na pragmatizmu kot predvsem na moralnih in etičnih vrednotah, ki jih v nemški zgodovini poznamo kot »protestantsko etiko«, za katero sta najbolj kompetenta zagovornika oziroma razlagalca Martin Luther in sociolog Max Weber. Vendar tega Merklova ne predstavlja kot v bistvu moralno izbiro oziroma kot »nemški« model reševanja trenutne krize, temveč kot nujnost ekonomske racionalnosti. Od tu je samo še logični korak do tega, da Nemčija v odnosu do članic v južni Evropi prevzema vlogo arogantne avtoritete, ki te z najboljšimi nameni po(d)učuje, kako upravljati njihovo gospodarstvo. Še več, ko je, tako je pisal Wall Street Journal, grški predsednik vlade Jorgos Papandreu Merklovo moledoval, naj Nemčija ublaži finančne pogoje Grčiji, mu je ta odvrnila, da morajo ti boleti, da bo to dovolj poučna lekcija tudi za druge.
Tiranija finančnih trgov
Tragični paradoks vladajočega političnega razreda v državah članicah EU je, da je usodo EU povsem podredil ideološkemu diktatu neoliberalizma oziroma njegovim »konservativnim revolucionarjem«. Ker politično geografijo EU že dolgo sestavljajo desne vlade, so te tudi najodgovornejše za stanje, v katerem se je znašla Unija. Resnici na ljubo je treba dodati, da so, kadar so bile v vladi, pri tem držale ali držijo vrečo tudi leve (laburistične – socialdemokratske – socialistične) vlade. Pravzaprav pri obojih – etablirani desnici in levici – niti ni videti, da bi se ti razhajali v njunem političnem verovanju, da se morajo socialna država, (nacionalna) suverenost in demokracija umakniti v korist praktično neomejene tiranije finančnih trgov in njihovih institucij, pred katerimi je tudi realna ekonomija čedalje bolj nemočna.
V zdravi družbi obstaja dinamično ravnotežje med državljani, politiko in ekonomijo. Pravo politično demokracijo, kot pravi ameriški družboslovec Francis Fukuyama, prepoznamo po tem, da ta pomeni protiutež trgom in moči finančnega kapitala. Demokracija, v kateri državljani nimajo možnosti, da bi odločali o vprašanjih, ki se nanašajo na ekonomijo, si seveda ne zasluži tega imena. Omemba demokracije in referenduma, kot pravi profesor prava na univerzi v Londonu Costas Douzinas, pa ta čas v koridorjih moči in odločanja v Berlinu in Bruslju povzroča paniko in jo tam razumejo kot nepotrebni oviri pri reševanju krize. Ceno za tako radikalno spremembo gramatike moči je bila izdana na račun predstavniške demokracije, ki nima več nič skupnega s participacijo ljudi v njej, temveč služi le še reproduciranju politične elite in njeni ustrežljivosti finančnemu kapitalu.
Na koncu se je treba vprašati, kaj praktično ostane od Evrope (EU), ko ta demokracijo, samostojnost (samoodločbo), digniteto in kulturo njenih narodov podredi ali še več – žrtvuje primitivnemu verovanju o obstoju emocionalnih prikazni – (finančnih) trgov, ki so »plašni«, »nervozni«, »oprezni«, »panični« in se preko bonitetnih hiš »maščujejo«, če ostane žrtvenik brez zahtevanih darov?
***
Rudi Rizman, profesor sociologije na Univerzah v Ljubljani in Bologni
