Univerza ljubljenega rektorja

Namesto da bi nemudoma odstopil s položaja, si utrjuje ne le tretji, ampak tlakuje dosmrtni mandat.

 

Objavljeno
13. maj 2017 00.54
Lenart Škof
Lenart Škof

Ta prispevek pišem zaradi teže dogajanja, ki smo mu v zadnjih tednih priča na nekoč mladi in vitalni slovenski javni univerzi, danes pa konglomeratu prestrašenih članic univerze z avtoritativnim rektorjem (sicer mehkega srca, kot pravi sam) na čelu.

Kot iz Orwellovega romana

Oglejmo si najprej v celoti izjavo, ki so jo v bran rektorju, ki ga je doletela sodba zaradi trpinčenja na delovnem mestu, podpisali dekani vseh članic UP: »Predstojniki članic Univerze na Primorskem, dekani fakultet in direktor inštituta, smo vas v odmevnejših zadevah, ki so zadevale ravnanje univerze in njenega rektorja, obveščali tudi o naših poenotenih stališčih. Ob koncu minulega tedna smo se seznanili z nepravnomočno sodbo o domnevnem malomarnem ravnanju pravne osebe. V zvezi s tem poudarjamo, da po preučitvi vsebine sodbe ne spreminjamo stališč, ki smo jih podali že ob izbruhu teh obtožb in še naprej zagotavljamo podporo rektorju Univerze na Primorskem v skupnem prizadevanju po napredku pri zastavljenih razvojnih projektih (prof. dr. Mara Cotič, dekanja UP PEF, izr. prof. dr. Klavdija Kutnar, dekanja UP FAMNIT, prof. dr. Irena Lazar, dekanja UP FHŠ, izr. prof. dr. Janez Mekinc, dekan UP FTŠ, prof. dr. Matjaž Novak, dekan UP FM, izr. prof. dr. Nejc Šarabon, dekan UP FVZ, izr. prof. dr. Vito Vitrih, direktor UP IAM).«

Najprej sem mislil, da berem kak Orwellov roman. Vendar ostanimo resni. Pomislimo – z manjšim dialektičnim obratom – na možnost, da bi podobno izjavo v podporo rektorju v enakem primeru (branjenje rektorja ob sodbi sodišča) podpisalo vseh 26 dekanj in dekanov z vseh članic UL. Ta možnost je po mojem trdnem prepričanju enaka matematičnemu številu 0.

Preprosto si ni mogoče zamisliti, da bi dekani in dekanje kot najvišje strokovne avtoritete v okviru katerega koli akademskega okolja (razen v Severni Koreji ali današnji Turčiji ter na UP) podpisovali takšne nekritične in zame škandalozne izjave vdanosti svojemu vodji, ki je po vseh akademskih standardih vedno le eden izmed njih, primus inter pares, tj. prvi med enakimi. Vendarle z eno pomembno razliko: da v svoji vlogi predstavlja ključen presežek – je najvišji varuh zakonitosti dela in delovanja javne univerze!

Kako dekani razumejo pravo

Kot tak rektor v sebi združuje tisočletno tradicijo Akademije – njeno prestižno čast, privilegije duha, željo po resnici, prizadevanje po pravici in pravičnem sodelovanju med ljudmi. Izjava, pod katero so podpisani sami univerzitetni profesorji z najvišjimi akademskimi nazivi, ima še eno lastnost: če so jo morda napisali sami, je žaljiva in uničujoča za ugled njihove lastne univerze. Pravijo, da so se seznanili z nepravnomočno sodbo o domnevnem malomarnem ravnanju pravne osebe?!

Čeprav kot filozof poznam teorijo protidejstvenikov, žal še nisem slišal, da bi kdaj koli pravna oseba trpinčila ali spolno nadlegovala zaposlenega ali zaposleno (npr. »tovarna čokolade zvabila zaposleno v skladišče in jo tam spolno nadlegovala«). Razen če dekani ne poznajo drugačnih dejstev, ki jih sodišče ni upoštevalo in gre potem celo za mnogo širši problem, ki pa še v večji meri zadeva celotno univerzo.

Drugič; ne le ob konkretni sodbi, dekani očitno svojo kontinuirano in trdno podporo rektorju ohranjajo tudi navkljub za rektorja in ugled UP zelo neugodni obtožnici koprskega tožilstva, ki sicer še ni moglo začeti obravnav v kazenskem postopku zoper rektorja, ki mu pošte sodišča ni uspelo prevzeti oziroma mu je sodišče v več poskusih ni moglo vročiti: »Koprsko tožilstvo rektorju Marušiču očita, da je v začetku leta 2012 storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja,« ter: »Sojenje Marušiču in Cugmasu je sodišče poskušalo začeti že oktobra, tudi takrat se je odvetnik opravičil, ker je imel neodložljive obveznosti, rektor pa je zaradi službene poti v tujino vabilo prevzel prepozno in ni imel dovolj časa za pripravo obrambe. Sodnica je narok preložila na december, a tudi takrat obravnave ni bilo.« (Primorske novice, 11. januar 2017.)

Odveč je omeniti, da bi v vsaki normalni državi vsak rektor ob tako resnih obtožbah in sodbah, povezani z njegovim delom, nemudoma odstopil oziroma bi ga v to že prisilila lastna akademska skupnost. V nasprotju s tem se dogaja nepredstavljivo: kot so poročali že nekateri mediji, je rektor v predlogu novih sprememb Statuta UP ravno v tem času črtal del stavka v členu, ki določa, da je rektorski mandat omejen na osem let. Namesto da bi nemudoma odstopil s položaja, si utrjuje ne le tretji, ampak tlakuje dosmrtni mandat. Česa takšnega ne poznamo v svetovnem merilu.

Avtonomija ob zlorabi postane samovolja

Še zadnjič se bom vrnil k izjavi dekanov UP: kot je v svoji izjavi za Radio Študent povedala tudi predstavnica VSS na UP dr. Elizabeta Zirnstein, jih je k temu podpisu gotovo prisilil strah pred posledicami, ki bi sledile, če izjave ne bi podpisali. Ker ima rektor zaradi neskončne avtonomije univerze (ki se ob zlorabi takoj spremeni v samovoljo) na voljo absolutno moč, da deli denar med članice, je jasno, da bi tisti dekan, ki se pod pismo ne bi podpisal, nemudoma trpel resne finančne in druge posledice.

Vendar jih to ne odvezuje absolutne odgovornosti, ki jim je naložena kot dekanom. Sprašujem se, ali se v tej nerazumljivi podpori rektorju Marušiču zavedajo, kakšen zgled s tem dajejo ne le svojim zaposlenim, ampak predvsem študentkam in študentom. Ali dekanja Pedagoške fakultete dr. Mara Cotič lahko pogleda v oči svojim študentkam in študentom, bodočim učiteljem in vzgojiteljem, in jim npr. reče: »Kar sem storila, je bilo nujno, četudi morda ni bilo najbolj moralno. A v življenju boste morali sprejemati slabe in celo gnile kompromise. Bolje je, da to čim prej naučite vaše male varovance v vrtcih in osnovnih šolah. In še to: vedno ščitite svojega nadrejenega.« Ali bo dekanja Fakultete za humanistične študije dr. Irena Lazar lahko rekla bodočim humanistom npr: »Sodba o trpinčenju na delovnem mestu je bila sicer izrečena. Ni lepo trpinčiti druge ljudi, toda mi branimo rektorja, ker potrebujemo njegovo podporo. Humanistične vrednote – sožitje, sodelovanje, pravičnost, resnicoljubnost itd. – so sicer pomembne, toda ne sedaj, ker nas je vse strah, kaj bo.«

Tu se nam morajo prižgati vsi alarmi. Tako neka univerza drvi v duhovno samouničenje ali akademski samomor.

Ker kot dolgoletni in nekdanji član akademske skupnosti UP vem, da Senat, ki je rektorjev glasovalni stroj, ne bo odreagiral, niti se to ne bo zgodilo na Upravnem odboru, kjer ima država le tri člane od devetih, v nadaljevanju pozivam ustrezne institucije, da odreagirajo, in sicer:

1. MIZŠ in SAZU pozivam, da resno vzameta pozive Komisije za ženske v znanosti ter VSS in SVIZ k ustreznemu ukrepanju in odstopu rektorja UP. Kot član Sveta za pripravo vsebinskih izhodišč za ustanovitev nacionalne komisije za integriteto v znanosti mislim (seveda zgolj v osebnem imenu), da je vloga omenjenih institucij v tem trenutku ključna, če želimo rešiti mlado univerzo, ki se nahaja v izjemno nevarnem položaju.

2. Najvišje odgovorne na MIZŠ (dr. Stojana Sorčana in dr. Majo Makovec Brenčič) pozivam, da po vrsti pozivov in opozoril, ki smo jih nanju že poslali sedaj že nekdanji zaposleni na UP, nemudoma odredita celovito revizijo poslovanja UP v zvezi z domnevno nenamensko porabo javnega denarja za velikanske odvetniške stroške ter tudi, da od UP nemudoma zahtevata in javno razgrneta podatke, koliko denarja in iz katerih stroškovnih nosilcev je v zadnjem času UP plačala za poravnave in odškodnine v številnih delovnopravnih sporih s svojimi nekdanjimi zaposlenimi, ki jih je rektor Marušič odpustil.

3. Člane države v Upravnem odboru UP pozivam, da zahtevajo izredno sejo UO ter na za javnost odprti seji pozovejo rektorja k odstopu.

Je univerza nad državo in državljani?

Zakaj se v tem prispevku ne obračam na akademsko skupnost UP? Ker žal menim, da ne more več narediti ničesar, ker so šle stvari preprosto predaleč. Kot beremo v izjavi UP z 8. 5. 2017: »Rektor UP je bil drugič izvoljen s strani volilnih upravičencev s prepričljivo večino in poziv sindikata pomeni neprimerno vmešavanje v volitve in notranje zadeve Univerze na Primorskem.« Rektor je res zmagal v prvem krogu volitev in zmagal bo še tretjič in n-tič, če bo treba. Vsak poziv javnosti pa se torej razume kot vmešavanje v notranje zadeve – koga? Javne univerze? Je univerza nad državo in državljani?

Te nelogične in zmedene izjave javne univerze, ki so same po sebi že dovolj žalostne, pa tudi analogno pomenijo, da potem ni mogoč nikakršen poziv k odstopu nobenemu nosilcu javnih pooblastil v neki državi – iz preprostega razloga, ker to samo po sebi vselej že pomeni vmešavanje v volitve in notranje zadeve neke institucije. Takšna izjava pove vse o brezupnem stanju duha v vodstvu primorske univerze.

 

 

Dr. Lenart Škof,

filozof

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.