Univerza pa nič ali Univerza pa bo?

O zaslužkih v visokem šolstvu smo zadnje mesece veliko slišali, brali, pa je kdo, kje, problem vsebinsko obravnaval? Na Univerzi bi ga morali. Pa se je rektor raje slikal z dekanom Poslovne fakultete in neprijetnosti pometel pod preprogo.

Pa problem nikakor ni nov in tudi ne vezan samo na visoko šolstvo. Pozna ga ves javni sektor: spomnimo se uradnikov, ki so za visoke honorarje popoldne (pa tudi dopoldne) svetovali javnim uslužbencem, kako izvajati javno službo. Pa kulturnikov, ki poleg svoje redne službe za honorarje gostujejo še v drugih kulturnih ustanovah … Vprašanje, koliko dodatnih režij lahko opravi režiser poleg svojega rednega dela, je enako vprašanju, koliko ur predavanj lahko poleg svoje redne obveze prevzame profesor. Kar 800 (primer ni izmišljen), čeprav je letna pedagoška obveza 180 ur. Ne pozabimo na ostalo pedagoško delo profesorja (izpiti, mentorstva, pisanje učbenikov za študente, govorilne ure …) in seveda na raziskovanje, h kateremu smo v polovici ur delovne obveze zavezani vsi profesorji, saj je univerza mesto pretoka rezultatov raziskovanja v pedagoško prakso.

Da bom vsebinsko predstavil perpetuum mobile zaslužkarstva v visokem šolstvu, nekaj zgodovine. V opisu vsebine bom zelo konkreten, v opisu oseb ne, saj za razumevanje niso ključne. Zagotovo pomnite medijsko zelo odmevno afero ob visokih honorarjih dekana na kranjski FOV. V tistem času je imela FOV po Sloveniji veliko lokacij izrednega študija (tudi deset) in nekateri profesorji so neomejeno število ur predavanj, števila mentorstev diplom, tudi sto na leto (primer ni izmišljen), vzeli dobesedno. Da bi svoje delo opravili, jim je zmanjkalo ur v dnevu, dni v tednu … če izpostavim samo količino – kje je šele kakovost opravljenega dela? Ob sprejemanju letnega delovnega načrta na senatu fakultete (obsežen dokument smo dobili v roke šele na seji) se je enemu od zaslužkarjev zareklo: »To je pa tako, kot če bi pregledal diplomo!« Kako jim je uspevalo, kako je sistem deloval? Preprosto, Američani bi rekli win-win situacija: študenti so potrebovali diplome (veliko podjetij, uradov in zavodov je plačevalo šolnine, obstajali so skladi za izobraževanje), ne znanja, profesorji pa denar. In je šlo, gladko. Enako se zdaj dogaja na Fakulteti za upravo: po Sloveniji so imeli tudi po 11 lokacij, študente, ki bi diplomirali, profesorje, ki bi služili. Pa ta perpetuum mobile nikakor ni omejen samo na izredni študij, deluje tudi na rednem.

Zaslužkarstvo povzroča škodo študentom in družbi

Vsa nesprejemljivost takega delovanja (če jo je treba razlagati?) se razkrije v škodi, ki jo diplomanti brez ustreznega znanja leta sejejo v svojem delovnem okolju in s tem zastoj, nazadovanje družbe kot celote. Pa velika krivica do diplomantov (tudi izrednega študija, da ne bo pomote), ki so svoje diplome prigarali, imajo znanje in kompetence, pa zaradi neurejenega trga dela ne dobijo dela, kaj šele vodilnih mest. Ker za zaposlovanje ni objektivnih kriterijev (vsi imajo diplome), prevladajo subjektivni VIP-kriteriji izbora, kar je za družbo pogubno: na ključna mesta razvoja, vodenja ne pridejo najboljši.

Tu je še politika. Sicer razumne cilje – konkurenčnost v visokem šolstvu in ujeti evropsko povprečje po številu diplomantov – je s hitrimi, nepremišljenimi rešitvami sprevrgla v svoje nasprotje! Kje imamo konkurenco v slovenskem visokošolskem prostoru? Z vsemogočimi »menedžment, upravljanje in evropske študije« fakultetami po Sloveniji je vzpostavljena konkurenca na najnižji ravni: kako malo je treba študentu delati za diplomo? Nove kakovostne (zasebne ali javne) fakultete ni videti.

Prvomajska oddaja o (ne)zaposljivosti mladih na Valu 202 in mlada nezaposlena diplomantka izpostavi anekdoto. Profesor pravi študentu: »Zdaj pa že vsak butelj lahko študira.« Študent pa: »Seveda, ko je pa že vsak butelj lahko profesor.« In je (žal oboje) res. Na univerzi imamo redne (najvišji naziv) profesorje, ki raziskovalno ne po svojih objavah ne po odmevnosti le-teh, ne pomenijo nič. Pa je napredovanje v izključni pristojnosti univerze, vsebine in točkovanje dosežkov raziskovalnega dela pa so celo javno (SICRIS) dostopni. Seveda smo lahko kritični do načina vrednotenja in s tem SICRIS točkovanja raziskovalnega dela, ampak nič je pač nič! Kako jim je uspelo? Lahko, če pa smo imeli rektorja brez resne znanstvene objave.

Pametno vodenje za dolgoročni razvoj

In kje je rešitev? Administrativno omejevanje? Nikakor. Pač pa pametno vodenje. Na FOV je bil glavni zaslužkar dekan, vodja, enako na Fakulteti za upravo, dekanica. In ti zaslužki so bili plod enormnih (nikoli v celoti, kaj šele kakovostno opravljenih) pedagoških obveznosti, ne raziskovalnega dela, domačih ali celo mednarodnih raziskovalnih projektov, patentov ali prenosa znanja v prakso. Kako bo s pametnim vodenjem, spodbujanjem kakovostnega pedagoškega dela, raziskovanja, z lastnim zgledom prvega med enakimi usmerjal/a dolgoročni razvoj fakultete? Saj je znano pravilo, da se vzorci delovanja v organizaciji širijo od zgoraj navzdol.

Pa smo spet pri rektorju. Pametno vodenje, prizadevanje za kakovost in dolgoročne cilje univerze ter s tem tudi družbe, je ključno. Le s takim delovanjem bo univerza ne samo imela svojo avtonomijo, ampak si jo bo tudi zaslužila. Pri tem pa rektor ni in nikakor ne sme biti sam. Prvo je ustrezen izbor najbližjih sodelavcev, potem spodbujanje in povratno podpora dejanskih centrov odličnosti na fakultetah. Treba je upoštevati dobre, najboljše, ti morajo imeti ustrezne pogoje za delo in rast. Tudi visokošolski sindikat bi moral biti opora, ne zavora takemu delovanju. Sodeloval sem pri delu skupine za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev na Univerzi v Mariboru in v kakovost usmerjenemu predlogu rektorja (profesor z izjemnimi raziskovalnimi rezultati bi se pedagoško lahko razbremenil in obratno) so v sindikatu nasprotovali!? Znotraj univerze mora rektor vzpostaviti pogoje, da bodo za napredovanja uporabljeni izključno (vnaprej znani) raziskovalni dosežki in pedagoška usposobljenost in da bodo na vodilnih mestih le najboljši. Če ne bomo svojih vodilnih izbirali po načelih znanja, sposobnosti in kakovosti, bo prevladal VIP-izbor, s katerim pa univerza – tako kot mala Slovenija – nima možnosti za napredek.

Šola in šolanje sta potencial za zmanjševanje družbene neenakosti, po drugi strani pa inflacija visokih ocen, spričeval, diplom in izobrazbena uravnilovka pri mladih odraslih zabriše merljive kriterije družbene promocije in pomeni izhodišče za nepotizem in plutokracijo (Zupanc, 2015). Ali, kot sta zapisala Gaber in Tašnerjeva (2009): »Nezahtevna šola je le drugo ime za uvrstitev otrok iz nižjega srednjega razreda v krog ljudi, ki so se jim zaprle poti do prestižnih mest v družbi.«

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Prof. dr. Matevž Bren, profesor raziskovalnih metod in statistike na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru in raziskovalec na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani