Tiskane izdaje
Prejšnji mesec je bil v znamenju številnih stavk zaposlenih v javnem sektorju. Toda čeprav je njihova dinamika razmeroma predvidljiva in neškodljiva, je del javnosti nad njimi vselej ogorčen. Demonizacija javnih delavcev je pri nas pač del folklore. Po drugi strani pa se stavke po večini ne kažejo kot posledica radikalnega propada pogajanj, ki bi sindikate zares prisilil, da posežejo po skrajnih sredstvih, ampak so le vmesna etapa, nekakšen energijski napitek, ki sprti strani prebudi iz kolektivne letargije. Če bi bile stavke v resnici le skrajno nadaljevanje pogajanj z drugimi sredstvi, se sindikati in vlada ne bi bili tako hitro pripravljeni vrniti za skupno mizo.
Prejšnji teden je stavkovni val zajel tudi britanske univerze. Kar štirinajstdnevna stavka predavateljev in raziskovalcev s 64 univerz bo s prekinitvami razprostrta čez štiri tedne. Stavka bo dolga in kar lahko se zgodi, da se bo zavlekla celo v izpitno obdobje. Razmere so sila resne in odraz popolnega kolapsa pogajanj. Sprti strani, sindikat visokošolskih učiteljev in združenje rektorjev, stojita na povsem nasprotnih bregovih in le malo stavkajočih zares verjame, da bo protest prisilil delodajalce k ponovnemu premisleku o spremembah, ki se obetajo univerzitetni pokojninski shemi. Ta naj bi se po sprejetih določbah radikalno preoblikovala, in sicer iz sistema pokojninskega zavarovanja z vnaprej določenimi pravicami v veliko bolj volatilen sistem, ki določa zgolj višino prispevkov brez jasno določenih pravic. Višine pokojnin bodo po novem veliko bolj odvisne od razmer na finančnih trgih. Čeprav neodvisni analitiki menijo drugače, vodstva univerz trdijo, da trenutni sistem finančno ni stabilen. Toda ne gre zgolj za pokojnine. Nedavni spor je namreč le simptom veliko bolj temeljnih sprememb, ki so zajele britansko visoko šolstvo v zadnjem desetletju. Danes si univerze na vse pretege prizadevajo zagotoviti sredstva za nove infrastrukturne naložbe in povečanje kapacitet. V to jih je prisilila vlada.
Na Otoku je več kot 150 uradno priznanih univerz in kolidžev. Poleg peščice zasebnih univerz in canterburyjskega nadškofa (tako je, nadškof ima pravico podeljevati svoje diplome) je glavnina visokošolskih ustanov javnih in neprofitnih. Toda predvsem v Angliji se trendi naglo spreminjajo. Temeljni ideološki obrat v angleškem visokem šolstvu se je zgodil leta 2010, ko so univerze sklenile pakt s tedanjo vlado in privolile v nov sistem državne evalvacije visokega šolstva v zameno za drastično povečanje dodiplomskih šolnin: te so dve leti pozneje s tri tisoč funtov zrasle na devet tisoč funtov na leto. V času krize so dohodki od šolnin prišli prav, rektorji pa so si lahko začeli s precej bolj čisto vestjo polniti žepe.
Čeprav konservativci prepričujejo javnost, da so šolnine zgolj nadomestitev direktnega javnega financiranja visokega šolstva z indirektnim – namesto da država dodeljuje sredstva neposredno visokošolskim ustanovam, se ta črpajo v sistem prek študentskih posojil, ki jih študentom ponujajo državna podjetja – so resnične spremembe v visokem šolstvu veliko bolj usodne. Univerze so se namreč v praksi preoblikovale iz javnih izobraževalno-raziskovalnih institucij v korporacije, ki na trgu prodajajo svoje storitve potrošnikom (to je študentom), medtem ko se univerzitetna avtonomija krči in vse bolj prelaga v roke novim državnim regulatorjem, kot je, denimo, pred kratkim ustanovljeni Urad za študente, ki deluje kot nekakšna »zveza potrošnikov«.
Konservativna vlada trdi, da s tem v središče izobraževalnega procesa postavlja študenta. To se sliši hvalevredno, a je žal iz trte izvito. Vlade namreč ne skrbijo študentje kot družbena naložba v prihodnost, ampak zgolj kot potrošniki visokošolskega izobraževanja, ki so v skorajda antagonističnem razmerju do univerz. Trg je postal imperativ; univerze pa, kakor da so povsem brez družbenega poslanstva, zreducirane na bolj ali manj privlačne ponudnike storitev, katerih vrednost in pomen sta vse bolj odvisna zgolj od povpraševanja.
Javne univerze, ki se jim bo kmalu pridružila kopica zasebnih profitnih ustanov, tekmujejo za potrošnike. V njihovem interesu je, da se širijo, bogatijo ponudbo, znižujejo stroške in vpisujejo vedno več študentov, ki to divjanje financirajo s posojili. Toda kar gre dobro v prodajo, žal ni več vrhunska univerzitetna izobrazba, ampak predvsem »študentove izkušnje«. Javno dostopna ocena univerze, ki jo študenti ob koncu študija anonimno zapišejo na vprašalnik, je ključna za izbiro študijskih programov naslednje generacije. Iz strahu, da bo naslednje leto vpis manjši, so se oddelki prisiljeni podrejati kapricam potrošnikov. Pomembnejše od izobraževalnega procesa postaja zadovoljevanje študentov z obštudijskimi dejavnostmi, bogatim družabnim življenjem in prilagajanjem študijskih vsebin, kar prepogosto vključuje tudi zniževanje akademskih standardov. Govorim seveda o trendih; do distopije je še daleč.
Sprememba pokojninske sheme je zadnje vidnejše znamenje podrejanja britanskega univerzitetnega izobraževanja trgu. Toda na srečo uveljavljanje tržnih razmerij še ni povsem načelo zaupanja med predavatelji in študenti, ki v veliki večini razumejo in podpirajo stavko, čeprav se upravičeno čutijo oškodovane. A vendarle je paradoksalno, da lahko svojim učiteljem največ solidarnosti izkažejo prav kot potrošniki. Zelo verjetno je namreč, da bodo denarna nadomestila za odpovedana predavanja, s katerimi študentje grozijo vodstvom univerz, ključna za končni uspeh stavke.
***
Gašper Jakovac, literarni zgodovinar, doktorski študent v Durhamu.
