Tiskane izdaje
»Zdaj smo vsi keynesijanci,« se glasi slavna izjava ameriškega republikanskega predsednika Richarda Nixona, ki je tako razmišljal leta 1971. Danes argentinski minister za gospodarstvo in privrženec peronizma Axel Kicillof razmišlja podobno. Ima morda prav?
Kicillof je postal znan po vsem svetu kot glavni zagovornik argentinskih interesov v boju proti tako imenovanim mrhovinarskim skladom, ki so zahtevali poplačilo argentinskih obveznic, kupljenih za samo nekaj penijev za dolar. Toda preden se je Kicillof pridružil vladi premierke Cristine Fernández de Kirchner, so ga v argentinskih intelektualnih krogih poznali kot avtorja knjige Volver a Keynes (Vrnitev h Keynesu).
Iskanje vzrokov
Prvič, Kicillof je pripisal argentinsko hitro gospodarsko rast v obdobju od leta 2001, ko je bila država plačilno nesposobna, do začetka globalne finančne krize leta 2008 Keynesovi oživitvi domačega skupnega povpraševanja. Keynes je zelo prepričljivo pokazal, da ni nujno, da ponudba v tržnem gospodarstvu ustvarja svoje lastno povpraševanje, poleg tega pa pomanjkanje povpraševanja lahko povzroči recesije, ki se jim je sicer mogoče izogniti. Ali se taki procesi dogajajo tudi v Argentini?
Po sesutju argentinskega gospodarstva leta 2001 so ljudje izgubili svoje službe, podjetja pa niso več mogla najemati posojil, zato se je domače povpraševanje močno zmanjšalo. Proizvodnja se je hitro znižala.
Toda ko je država opustila vezavo pesa na dolar v razmerju ena proti ena, se je realni menjalni tečaj močno znižal. Povpraševanje se je zato preusmerilo od uvoženih k domačim izdelkom. Nato so se zaradi hitrega zvišanja cen prehranskih izdelkov za izvoz, ki so jih močno obdavčili v Argentini, povečali vladni prihodki, ki so priskrbeli denar za financiranje višjih izdatkov. Argentina je bila odmaknjena od svetovnih finančnih trgov, zato je centralna banka lahko znižala domače obrestne mere, ne da bi se ji bilo treba preveč bati bega kapitala. Fiskalne in monetarne spodbude so omogočile hitro okrevanje.
Na prvi pogled se zdi, da ima Kicillof prav: proces oživitve gospodarstva je res takšen, kakršnega je opisoval Keynes. Toda Keynes se ne bi strinjal z makroekonomskimi ukrepi Fernándezove ter njenega predhodnika in moža, pokojnega Néstorja Kirchnerja.
Keynesijanski pristop bi poskrbel za to, da povpraševanje ne bi bilo manjše od ponudbe. Kirchnerjeva sta poskrbela za to, da je povpraševanje močno preseglo ponudbo. To najbolje dokazuje prav podatek, da je bila argentinska letna stopnja inflacije dvajsetodstotna ali še višja več kot deset let, in tega ni mogoče zakriti z zamrznjenimi cenami javnih storitev in večkratnimi manipulacijami z indeksom cen življenjskih potrebščin.
Keynesova teorija psiholoških učinkov pričakovanj
Kicillofova druga poanta je bila, da argentinska podjetja in porabniki ne bi smeli biti črnogledi. Namigoval je na Keynesovo teorijo psiholoških učinkov pričakovanj in opozoril, da se vedno, kadar ljudje pričakujejo, da bo šlo nekaj narobe, to tudi res zgodi.
Keynes je povedal nekaj zelo pomembnega, in sicer to, da je kapitalistično gospodarstvo podobno lepotnemu tekmovanju, pri katerem sodniki ne glasujejo za najlepšo tekmovalko, ampak za tisto tekmovalko, o kateri so prepričani, da se zdi najlepša njihovim kolegom. Spremenjena pričakovanja lahko tako vplivajo na končni rezultat.
Toda Argentinci ne razmišljajo črnogledo o gospodarstvu zato, ker bi bili drugi Argentinci preveč črnogledi. Črnogledi so zato, ker so gospodarski temelji šibki, to pa je zelo velika razlika.
Leta 1991 je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman, ki danes verjetno velja za vodilnega keynesijanca, pokazal, da je to, ali se bodo pričakovanja uresničila ali ne, odvisno od gospodarskih razmer. Če so gospodarski temelji zelo šibki, se bo kriza neizogibno slej ko prej začela; če so temelji zelo trdni, se kriza ne bo začela; če pa razmere niso ne izjemno slabe ne izjemno dobre, se bo kriza začela, samo če jo ljudje pričakujejo in v nobenem drugem primeru.
Pred nekaj leti so bile razmere na evrskem območju takšne, kakršne je Kruger omenjal pod tretjo možnostjo. Zato se je dolžniška kriza končala, takoj ko je predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi obljubil, da bo storil »vse, kar bo treba storiti«, za takojšnjo rešitev evra. (Krize gospodarske rasti seveda še ni konec.)
Toda Argentina ni evrsko območje. Kicillof ne more izjaviti nič takšnega, kar bi takoj ublažilo težave, kakor je to uspelo Draghiju z njegovo obljubo.
Argentinci se danes počutijo zelo podobno, kakor se je počutila Dorothy, ko je pristala v Ozu, saj niso več v varnem in domačem »Kansasu«. Toda za to ne moremo kriviti Keynesa. Lahko pa Kicillofa in Kirchnerjevo.
Project Syndicate, 2014
Andrés Velasco, nekdanji čilski finančni minister in gostujoči profesor na Univerzi Columbia
