Urejanje položaja novih narodnih skupnosti

Obstoj narodnih manjšin v Sloveniji – poleg dveh avtohtonih (Italijani in Madžari) ter Romov – je nesporen. Vse od razpada Jugoslavije in naše osamosvojitve je bilo med stalno naseljenim prebivalstvom nekaj več kot deset odstotkov pripadnikov manjšin iz nekdanje skupne države (Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov). Deklaracija priznava njihov obstoj in naroča izvršilnim organom, da poleg že doslej priznanih individualnih pravic za pripadnike teh skupnosti začno urejati tudi njihove kolektivne pravice.

Lastne in mednarodne obveze

V Klubu nekdanjih slovenskih veleposlanikov smo deklaracijo proučili že pred odločanjem v državnem zboru in enotno podprli njeno sprejetje. Deklaracija je pomemben notranje- in zunanjepolitični dokument. Pomeni nadaljevanje uresničevanja obveznosti, ki smo jih sprejeli z dedovanjem in sprejetjem nekaterih novejših mednarodnih konvencij, zlasti pa Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin. Njena vsebina ureja tudi obveznosti do pripadnikov drugih narodov in narodnosti, kot smo jih zapisali v osamosvojitvenih dokumentih (izjava o dobrih namenih iz leta 1990, Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Ustavnem zakonu o izvedbi Temeljne ustavne listine in v določilih Ustave RS).

Danes znamo varovati svojo nacionalno samobitnost

Slovenci smo bili v zgodovini vedno soočeni s težnjo po nadvladi drugih narodov in držav. Nemško, avstrijsko in italijansko nacionalistično nasilje, v katerem je bilo veliko Slovencev potujčenih in za naš narod izgubljenih, se v nekdanji skupni državi Jugoslaviji ni zaustavilo. Slovenci smo bili vedno znova tarča srbsko-nacionalističnih teženj. Spomnim se razprav ob popisih prebivalstva, ki so jih nekateri hoteli izvajati brez popisovanja narodne pripadnosti oziroma z uvajanjem nove narodne kategorije »Jugoslovan«.

Ta težnja se je najmočneje izrazila s političnim pritiskom za sprejetje »jezikovnih jeder«, čemur smo se prav Slovenci najodločneje uprli. Jezikovna jedra so bila poskus srbskega nacionalizma zliti vse jezike jugoslovanskih narodov in narodnosti v skupni jugoslovanski jezik – »srbohrvaščino«. Temu jezikovnemu zlitju naj bi sledilo tudi zlitje kultur, zgodovine in tradicij. Toda le na en način: da bi »vsi plesali srbsko kolo, na polko pa postopoma pozabili«. Zato je razumljivo, da je v naši zavesti tudi po osamosvojitvi ostal strah po priznavanju kolektivnih pravic manjšinam drugih jugoslovanskih narodov v Republiki Sloveniji.

Sprejetje deklaracije z visoko podporo poslancev državnega zbora potrjuje oceno, da smo ta stoletni strah pred potujčevanjem in podrejanjem preživeli. Namesto njega v našo zavest vstopa samostojna slovenska država, enakopravna članica Nata in Evropske unije, ter dejavna članica OZN. Danes smo enakopravno vključeni v mednarodno skupnost, v okviru katere usklajujemo in sprejemamo pravila in postopke za varovanje človekovih pravic, med katere sodijo tudi posamične in kolektivne pravice zaščite narodnih manjšin. Zato je sprejetje kratke in navidez nepomembne deklaracije pomembna zmaga v našem razvoju, ki bo opaženo okrepila ugled naše države pri matičnih državah naših manjšin, v EU in po svetu.

Svet za sodelovanje

Člani veleposlaniškega kluba smo vsestransko pozitivno ocenili vloženi napor pripravljavcev tega predloga, ki so ga s svojim podpisom podprli številni poslanci, predstavniki društev že omenjenih narodnosti, oba pristojna odbora DZ in vse koalicijske stranke. Nacionalno enoten interes za ureditev tega vprašanja pa dokazuje tudi podpora, ki so jo predlogu deklaracije z glasovanjem potrdili tudi poslanci SDS in SLS.

Sprejeta deklaracija v petih kratkih točkah določa usmeritve glede ustvarjanja pogojev za prihodnji razvoj, položaj in pravice narodnih skupnosti nekdanje SFRJ. Ti pripadniki poleg v naši ustavi že opredeljenih osebnih pravic po določilih deklaracije uživajo tudi posebno pravico do lastnega narodnostnega samoimenovanja in samoorganiziranja na narodnostni podlagi.
Z deklaracijo se ugotavlja odgovornost države, da pomaga ustvarjati pogoje za ohranjanje in razvoj identitete teh manjšin. Deklaracija priporoča vladi, da ustanovi posebno posvetovalno telo – »Svet za sodelovanje med predstavniki obravnavanih narodnih skupnosti in državnimi organi«. Z delovanjem takšnega telesa bo omogočeno predstavljanje, usklajevanje in zagotavljanje pogojev za uresničevanja interesov teh narodnih skupnosti oziroma njihovih pripadnikov, društev in zvez na eni ter državnih organov RS na drugi strani.

Vsaj dve manjšini sta prezrti

Zaščita manjšin v Sloveniji se je doslej omejevala na pripadnike sosednjih narodov, ki jih je zgodovinska določitev meje odrezala od države matice (Italijani, Madžari) in ki živijo na strnjenem ozemlju. Ustava ureja tudi posebne manjšinske pravice Romov, medtem ko obstoja bistveno večjih skupin državljanov drugih narodnosti ne omenja. Priznavanje kolektivnih manjšinskih pravic na podlagi avtohtonosti njihove poselitve, ki smo ga v RS vzorno izpeljali, je že dlje časa preozko. V sodobnem svetu potekajo intenzivni migracijski procesi, ki zahtevajo nove pristope glede te zaščite. Ti procesi so potekali tudi v naši bivši skupni državi in se potrdili z državljanstvom v samostojni Sloveniji. Tako je po zadnjem štetju med državljani Republike Slovenije več kot 11 odstotkov pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, urejanje njihovih kolektivnih pravic pa je vse do sprejetja obravnavane deklaracije umanjkalo.

Spominjam se svoje udeležbe pred leti na mednarodnem posvetu o manjšinah v Rigi, kjer sem s ponosom predstavil vzorno ureditev kolektivnih manjšinskih pravic italijanske in madžarske manjšine v RS. Toda namesto pohvale sem bil deležen ostre kritike zaradi neurejenosti položaja bolj številnih manjšin drugih narodov nekdanje skupne države. Tak odnos mednarodne skupnosti naša država doživlja tudi v postopkih nadzora varstva človekovih pravic in varstva manjšin: v evropski komisiji za boj proti rasizmu in nestrpnosti, v Svetovnem odboru za nadzor nad uresničevanjem Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, v Odboru OZN za nadzor glede odprave vseh oblik rasne diskriminacije itd.

Korak v pravo smer

Vse navedeno je mogoče strniti v sklep, da je bilo sprejetje deklaracije odločitev v pravi smeri. Z uresničevanjem njenih usmeritev bodo zadovoljena tudi že večkrat podana priporočila Varuha človekovih pravic RS, ki poziva državni zbor, da oblikuje in sprejme strategijo urejanja kolektivnih pravic teh manjšin.

Do deklaracije pa smo izrazili tudi nekaj pomislekov. Ocenili smo, da je njena slabost omejevanje zgolj na manjšine narodov nekdanje skupne države. Primernejša bi bila bolj odprta opredelitev, ki bi dopuščala priznavanje kolektivnih pravic vsem manjšinam na teritoriju naše države. Pri tem smo imeli v mislih zlasti nemško-avstrijsko manjšino ter pripadnike judovske skupnosti. Vsem tem manjšinam bi naša država morala omogočati uresničevanje tudi njihovih kolektivnih pravic skozi predlagano obliko udeležbe v delovanju posebnega Sveta na ravni države. Pred tem pa je potrebna ocena glede njihovega števila in koncentrirane poseljenosti. V sprejeti deklaraciji po naši oceni tudi ni dovolj izpostavljena pravica manjšine, da se lahko povezuje s svojim matičnim narodom, vključno s pravico pridobivati finančna sredstva za financiranje svojih dejavnosti.

Kulturno in jezikovno sožitje v Evropski uniji

Večnarodno jezikovna in kulturna Evropa se čedalje bolj izrazito zavzema za toleranten odnos do narodnih manjšin. Temu procesu mora slediti tudi naša država. Prav Evropska unija, ki je porok, da so evropsko-svetovni vojaški spopadi zgodovinska preteklost, je tudi novo izhodišče za urejanje teh vprašanj. Po dvajsetih letih samostojne Slovenije ni več bojazni, da bi z urejanjem položaja pripadnikov drugih narodov nekdanje skupne države začeli izgubljati svojo nacionalno identiteto. Nasprotno, urejanje teh vprašanj omogoča, da takšno ureditev zahtevamo tudi za Slovence, ki so državljani novih držav na tleh bivše Jugoslavije. Urejen položaj narodnih manjšin pa je čedalje pomembnejša podlaga in most za vsestranski razvoj dvostranskih odnosov med državami maticami.

Tudi 66 let od konca druge svetovne vojne, odlično sodelovanje z Nemčijo in dobri sosedski odnosi z Avstrijo ter sodelovanje z Izraelom so prav tako zadostni razlogi, da odločneje pristopimo k urejanju kolektivnih pravic njihovih manjšin v Sloveniji. Vsebina deklaracije, ki bi upoštevala tudi navedene pomisleke, bi uspešno zavrnila vse kritike glede manjšinskih vprašanj v naši državi.

Kljub navedenim pomislekom deklaracijo ocenjujemo za pomemben in visoko enoten političen razvojni korak v pravi smeri. Tej podpori pa dodajamo tudi svoj kritičen in strokovni premislek.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.