Tiskane izdaje
V zadnjih mesecih, še posebno pa od 22. aprila letos, se je v medijih, političnih združbah, občinskih svetih, zdravstvenih sindikatih ter vseh zdravniških in zdravstvenih deležnikih začela ostra razprava, pravzaprav boj. Tistega sončnega aprilskega dne je ministrstvo za zdravje (MZ) izdalo predlog novega pravilnika o nujni medicinski pomoči (NMP) v naši državi. Moram priznati, da sem ponosno sedel v prvi vrsti, saj je bil namen iskren in dober – postaviti našo deželo med tiste z najbolj urejeno urgentno službo. Toda vsem tako jasen cilj ni všeč. Rekli boste, to ni mogoče. Pa je. Zakaj? Pojdimo po vrsti.
Urgentni centri do konca leta
Menjavali so se ministri, prihajale so nove vlade, nadobudni strokovnjaki in sodelavci z ministrstva pa smo počasi in vztrajno silili naprej od leta 2012 in do konca leta 2015 bodo vsi urgentni centri zgrajeni in pravi čudež je, kot kaže, da bodo imeli tudi opremo. Evropska direktiva je jasna, ali naredimo do konca ali pa nam bodo pobrali denar nazaj. Torej zato zgradbe že skoraj stojijo, prav nič vesoljske in prav nič iz ameriških filmov o urgenci. Bili smo zelo racionalni in včasih prav skromni v primerjavi z najboljšimi na svetu. In delovali bodo z majhnimi stroški, če odmislimo podvajanje storitev, izgubljen čas in energijo, bodo nove stavbe z boljšo organizacijo prej kaj prihranile kot porabile. Urgentni centri so samo en gradnik, na podlagi česar se je vse začelo. Veter na ministrstvu je ugoden in je zapihal v naša zdravniška jadra, tako smo zapisali nov pravilnik o NMP po vzoru najboljših sistemov, ki obstajajo. Kaj hujšega?!
V delovni skupini smo vsi precej izkušeni in prekaljeni borci z dolgo kilometrino dela v preteklosti, ko smo hodili na nadzore nad delom izvajalcev NMP in pisali zapisnike o nepravilnostih, za katere se do zdaj ni nihče zmenil. Še več, v roke smo vzeli številke obremenitev na posamezno zdravstveno postajo, ki nam jih je posredoval ZZZS. Pregledali smo vsa poročila o nujnih intervencijah, ki jih do zdaj ni analiziral nihče. In mi smo odgovorni, da je v podzavesti pritiskala slovenska javnost, ki je pričakovala rešitve, da se ne bodo nikoli več zgodili celo primeri smrti zaradi anomalij v sistemu. Pa tudi odkrito priznam, imamo eno samo željo: da bi končno spravili sistem na nove sodobne tirnice, saj v njem delamo vsak dan in se vsak dan pobožno križamo nad neumnostmi, ki jih gledamo.
Odkrili smo, da se v nekaterih zdravstvenih postajah zdravniki utapljajo v delu in ni nam jasno, kako zmorejo. Ugotovili smo, da drugod dežurstvo pojmujejo kot slabo, če so imeli od 20. ure zvečer do 6. ure zjutraj več kot pet pacientov. Ugotovili smo, da nekatere zdravstvene enote sploh nimajo kadra ali rešilcev, ki jih je država plačala, in ugotovili smo tudi to, da nekateri v sistem za NMP v svojem okolju dajo več kot država. Finančno jim pomagajo občine za svoje prebivalce, čeprav se ministrstvo v zadnjem času pogosto trka po prsih, kako je ureditev in financiranje sistema NMP skrb države. Raznovrstnost in neurejenost brez primere.
Racionalnost in gospodarnost
Toda nas je pri urejanju novih pravil igre na področju NMP vodila strokovna ideja, istočasno razumska racionalnost in gospodarnost, na koncu poštena delitev za vse državljane. Idejo gradnje urgentnih centrov in združevanje dežurne službe zdravstvenih domov pod isto streho zdaj podpiramo vsi deležniki. Dispečerski sistem reševalnih vozil tudi ni slaba ideja. Pristop k sistemskemu izobraževanju diplomiranih zdravstvenikov reševalcev in natančne kompetence za delo v NMP očitno niso več problem. Tisti, ki razumejo vlogo prvih posredovalcev, tarnajo, da jih potrebujemo še več. Idejo ločevanja družinske medicine s sistemom neprekinjenega zdravstvenega varstva, ki je področje drugega pravilnika, načelno dolgoročno podpira tudi sindikat družinskih zdravnikov Praktik.um. Toda bog ne daj, da bi spremenili mrežo odprtih dežurnih ambulant in lokacije reševalnih vozil, četudi smo jih na zemljevid države položili več, kot smo jih imeli do zdaj. Strokovna utemeljitev in razumno gospodarjenje pa je tu naletelo na konflikt interesov. Kakšnih? Osebnih, seveda.
Plačni sistem zdravnikov je v državi še vedno zelo pereč problem in da ne bi preveč govorili o razmerjih do povprečne slovenske plače, raje poglejmo v razmerja med različnimi profili zdravnikov. Tako so družinski zdravniki prav na dnu prehranjevalne verige v najnižjem plačnem razredu, kar je »izbojeval« sindikat Fides leta 2008. V to so najbrž privolili z idejo, da bodo z dežurstvi lahko pokrili primanjkljaje družinskih proračunov, še posebno zaradi včasih blagih obremenitev, ko po dežurstvu svoje delo lahko nadaljujejo v redni ambulanti dopoldne. Reformisti na MZ pa smo dejali, da ne potrebujemo toliko dežurnih mest in smo spravili urgentne točke v središče večjih krajev, kamor se pacienti lahko pripeljejo. Če ne, smo vseeno pustili veliko in bogato mrežo reševalnih vozil po vsej državi, da pridemo mi po tiste, ki so res življenjsko ogroženi. Proti reorganizaciji so seveda skočili tudi nekateri lokalni direktorji teh zdravstvenih enot, ki so videli zelo veliko grožnjo po odvzemu financ, saj bomo začeli pod prste gledati prav vsakomur, koliko denarja dobi oziroma za kaj ga porabi. Strah, da naslednji nadzori MZ ne bodo ostali brez posledic, je torej upravičen.
Najlaže je nahujskati
Nahujskati lokalno prebivalstvo, laike, politike in župane je mačji kašelj. Obtožujejo nas, da državljane delimo na prvo- in drugorazredne, ker govorimo o različnih dostopnih časih reševalnih vozil, mi pa s tem ravno umeščamo kazalnik kakovosti, da bomo sploh merili, kako hitro pridemo do nekoga, ki nas potrebuje. Do zdaj tega ni spremljal nihče, reševalna vozila so bila parkirana ob zdravstvenih postajah, če je to smiselno ali ne glede dostopnih časov. Obtožujejo nas, da slabimo primarni zdravstveni sistem, razloga pa ne navedejo. Pritiskajo, da bodo prebivalce zdaj reševali laiki, hujskajo narod, da je sistem NMP enaka prisotnost zdravnika v vsaki vasi za vsako ceno. Naštevanju neutemeljenih pritožb ni konca.
Kanček upanja, niso vsi enaki. Zdravnica s Tolminskega je enkrat v strokovnih krogih na zdravniški zbornici, drugič pa v javni razpravi prejšnji petek na Goriškem izjavila, da nas strokovnjake z MZ vse bolj ali manj pozna in da ni mogla verjeti, da smo res tako mimo pihnili, kot se prikazuje v medijih. Prebrala je pravilnik in ga razumela, kar je bistveno. Popravila je še nekaj številk, ker tudi mi se lahko zmotimo. In dobili smo pohvalo, da imamo prav. Smer je dobra, ne samo za njeno regijo, ampak za vso državo. In ni edina, ki tako misli. Tako mislijo vsi, ki želijo dobro pacientom. Zdaj smo na pragu konca enomesečnega roka za javno razpravo o pravilniku NMP, ki je v javni razpravi tako dolgo samo zato, ker morajo svoje utemeljene argumente dati prav vsi, ki se jih ta pravilnik tiče. Potem bomo predloge analizirali in pravilnik spreminjali. Zdaj razumete, kako težko je v naši deželi kaj spremeniti v zdravstvu.
Kako se rešiti iz godlje? Sistem financiranja, plačni sistem, kadrovski normativi, specializacija ustanov, smotrna nabava in poraba ter delujoča uprava slovenskega zdravstva so naši cilji, ki jih čakamo že desetletja. Urgenca za reformo je stvarnost.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Roman Košir, predsednik delovne skupine za enotno metodologijo organizacije urgentnih centrov
