Tiskane izdaje
Usmilite se mandljevca, zlasti kadar cveti. Mandljevemu cvetu se nemško reče Mandelblüt. Tako se imenuje tudi najvišji pravni uradnik v Izraelu, njegov uradni naziv se glasi »pravni svetovalec vlade«.
Pravnega svetovalca imenuje vlada, vendar bi njegovo delo moralo biti popolnoma samostojno. Dejansko je to generalni državni pravobranilec, torej oseba, ki nazadnje presodi, ali bodo nekoga obtožili ali ne, zlasti če gre za premiera. To je namreč zdaj njegova nehvaležna naloga.
Mandelblit (tako izgovorimo njegovo ime v hebrejščini) se je znašel v nemogočem položaju. Policija je uradno obtožila premiera, da je dvakrat podkupoval. Mandelblit mora zdaj odločiti, ali mu bodo sodili.
Toda Benjamin Netanjahu ga že dolgo dejavno podpira in mu je pomagal povzpeti se na vrh. Ali res smeš pokazati takšno nehvaležnost do nekoga, od kogar si odvisen? In ali se lahko izogneš odgovornosti, ki jo imaš na nekem položaju? Strašna dilema.
Avičaj Mandelblit se je rodil v Tel Avivu v desničarski družini. Njegov oče je bil član Irguna in zvest privrženec desničarske stranke. Avičaj (»Moj oče živi« oziroma Bog) je postal veren pri petindvajsetih letih in si na glavo nadel kipo. Po študiju prava je služil v vojski kot vojaški sodnik na zasedenem območju Gaze in opravljal druge vojaške naloge, dokler ni postal najvišji pravni uradnik v vojski. Od tam je moral narediti samo še majhen korak do položaja »vladnega sekretarja«, desne roke premiera, ki je bil takrat Benjamin Netanjahu. Ko se je pisarna »pravnega svetovalca vlade«, izjemno vplivnega uradnika, izpraznila, je Netanjahu začel okoli sebe iskati kandidata. In koga je najprej zagledal? Res je - dobrega in zvestega Mandelblita.
Mnogi so takrat že začeli širiti različne govorice o kriminalni dejavnosti. Ključni položaj pravnega svetovalca je postajal vse pomembnejši. Zato je bila izbira religioznega desničarskega odvetnika pametna odločitev. Kako pametna? To bomo kmalu izvedeli.
Netanjahu ni ravno znan po najpametnejših odločitvah. Skoraj ravno takrat, ko je izbral najvišjega pravnega svetovalca, je izbral tudi vodjo policije. Njegova izbira je presenetila prav vse. Ni se odločil za enega od višjih policijskih uradnikov z dolgoletnimi izkušnjami, ampak je izbral popolnoma neznano osebo. In ni bila naključno neznana; to je bil namreč drugi človek notranje varnostne službe (Šin bet).
Roni Alšejh si ni želel te službe, hotel je postati vodja Šin beta. Toda Netanjahu ga je skorajda prisilil. Obljubil mu je, da ga bo imenoval za vodjo Šin beta, če bo on, Netanjahu, čez štiri leta še vedno premier. Tako je niti ne preveč prikrito namignil, naj mu pomaga ohraniti njegovo službo, če bi rad sam prišel na položaj, ki si ga želi.
Novi vodja policije je bil velika neznanka. Po rodu je iz Jemna, kar je nekoliko nenavadno za izraelsko elito. Po zunanjem videzu ni nič podoben policistu. Neki šaljivec ga je nekoč označil za »sod z brki«. V javnosti ne govori veliko, tako kakor bi pričakovali od osebe, ki je večino svojega življenja preživela v tajni službi. Netanjahuju se torej ni bilo treba nič bati, dokler sta na svojih položajih sedeli tako zvesti osebi. Slišati je bilo več namigovanj o kriminalni dejavnosti, vendar nihče ni verjel, da se lahko zgodi kaj resnega. Netanjahu je bil preveč pameten.
Kakšna namigovanja o kriminalni dejavnost je bilo slišati?
1. Milijarder, ki je imel velike poslovne koristi od poslovanja v Izraelu, mu je deset let dostavljal najdražje kubanske cigare in najdražji šampanjec ter ženski nakit, vse skupaj je bilo vredno približno četrt milijona dolarjev. Pri tem je sodeloval tudi avstralski milijarder.
2. Z vodjo drugega največjega časopisa v Izraelu so sklenili dogovor, da bodo sprejeli zakon, s katerim bodo omejili naklado največjega časopisa v zameno za naklonjeno poročanje. Naklonjeno poročanje največjega časopisa je bilo tako ali tako zagotovljeno. Časopis namreč pripada Sheldonu Adelsonu, ameriškemu igralniškem milijarderju, edina prava naloga časopisa pa je zelo očitno poveličevati Netanjahuja.
Tretja zadeva je povezana z nemškim proizvajalcem ladij, ki izdeluje podmornice za izraelsko jedrsko orožje in se je menda zapletel v podkupovanje. Gre za več milijard dolarjev vreden posel. Namigovanj o podkupovanju je veliko, vendar jih ni še nihče javno izrekel.
Nihče v Izraelu ni resno pričakoval, da se bo kar koli zgodilo s temi namigovanji. Kako bi bilo kaj takega sploh mogoče, če pa je Netanjahu osebno izbral najvišjega pravnega uradnika in vodjo policije?
Nato je pred dvema tednoma eksplodirala bomba. Molčeči policist se je nenadoma pojavil na televiziji in omenil, da namerava policija predlagati vložitev obtožnice proti Netanjahuju zaradi podkupovanja v prvih dveh zgoraj omenjenih zadevah.
Kaj? Vodja policije je pošten? Kaj se dogaja s svetom?! To je vendar moralno vprašanje: če ga je Netanjahu imenoval na njegov položaj, ker je verjel, da gre za človeka brez vesti, nato pa se pokaže, da je to človek z vestjo - ali to pomeni, da se je samo pretvarjal, da ni pošten, kar bi pravzaprav lahko označili za nepošteno dejanje? Sami se odločite, kaj si mislite o tem.
Se lahko podobno strašna zadeva ponovi, tokrat s pravnim svetovalcem? Se lahko nenadoma zgodi, da tudi on naenkrat postane poštenjak? Prej ali slej se bo moral odločiti, ali naj obtoži Netanjahuja ali ne. Ubožec.
Ko je vodja policije na televiziji namignil, da namerava policija kmalu predlagati vložitev obtožnice, sem najprej hitro stekel v zaklonišče v hiši in ga očistil. Če si premier in v hudih težavah v svoji državi, moraš najprej pomisliti na vojaško krizo. Nič ni tako učinkovito kot nujen vojaški poseg, če bi rad preusmeril pozornost od svojih hudodelstev k državnemu interesu. In glej, dva dni po televizijski objavi o tem, da bo policija predlagala vložitev obtožnice, so bili Iranci tako prijazni, da so povzročili krizo.
Iranski vohunski brezpilotni letalnik je iz Sirije priletel v izraelski zračni prostor, kjer so ga takoj sestrelili. Izraelsko vojaško letalstvo se je na dogodek odzvalo tako, da je poslalo svoja letala, da so bombardirala iranske položaje v Siriji. Izraelsko letalo je bilo sestreljeno, kar se zgodi zelo redko, in je strmoglavilo blizu kibuca. Oba člana posadke sta izskočila s padalom, eden od njiju je bil hudo ranjen.
O obtožbah glede kriminalne dejavnosti ni bilo več ne duha ne sluha. Vsi so govorili samo še o bližnji vojni. Toda nato je v dogajanje posegel Vladimir Putin in končal ta nesmiseln zaplet.
Tokrat torej ne bo vojne. Policija je objavila svoje ugotovitve in predlagala, naj Netanjahuju sodijo zaradi dveh primerov podkupovanja. Vsa država je obsedela pred televizorji. Vsi so pozabili na vse drugo. Netanjahu je naredil to, kar najbolje počne. Pojavil se je v živo na televiziji in obtožil tožnike številnih neprimernih dejanj. Ti malopridneži, je odločno sporočil, so pripravljeni tvegati obstoj Izraela, samo da bi mu nasprotovali. Toda ni treba skrbeti, saj nikakor ne namerava odstopiti, tudi začasno ne. Gledal nas je naravnost v oči in kar izžareval poštenost, nato je obljubil, da nas ne bo zapustil. Je edina oseba na Zemlji, ki lahko zagotovi našo varnost, zato bo ostal na svojem položaju in nas varoval, ne glede na to, kar se bo zgodilo.
Resnično me je prestrašil. Ne bi rad namigoval, da lahko začne vojno, samo da bi preusmeril pozornost stran od obtožb. V vojni ljudje umirajo. Judovski sinovi (in hčere) judovskih mater. Ali bi bil takšen domoljub, kakršen je Netanjahu, pripravljen narediti tako strahopetno stvar in začeti nepotrebno vojno, samo da bi preusmeril pozornost?
Prepričan sem, da ne. Toda ko bo moral sprejeti usodno odločitev sredi krize, med sestanki s svojimi odvetniki, ali bo lahko razmišljal dovolj jasno? Kako dolgo se lahko to stanje vleče? Strokovnjaki menijo, da lahko obupani Mandelblit zavlačuje s svojo odločitvijo približno leto dni. Dobro mora premisliti. In za to potrebuje dovolj časa.
Neki poljski plemič je poklical Juda in mu povedal: »Zelo rad imam svojega psa. Judje so pametni ljudje. Gotovo lahko naučiš mojega psa govoriti. Naredi to, sicer te bom ubil!«
»Prav,« je odgovoril Jud. »Toda naučiti psa govoriti je zelo težka naloga. Potrebujem nekaj časa, potrebujem dve leti.«
»Dobro,« je rekel plemič. »Toda če ti ne bo uspelo, te bom ubil!«
Ko je Judova žena slišala njun pogovor, je začela jokati. »Saj vendar veš, da ne moreš naučiti psa govoriti!« je stokala.
»Ne skrbi,« ji je rekel. »Dve leti je dolgo obdobje. Čez dve leti bo pes mrtev ali bo plemič mrtev ali pa bom jaz mrtev.«
