Tiskane izdaje
Nikoli ni bilo, niti danes ni povsem jasno, ali je srbski predsednik Slobodan Milošević vedel, da se bo začela velika ofenziva hrvaške vojske, imenovana Nevihta. Tisti konec tedna, v petek in soboto, 4. in 5. avgusta 1995, je preživel v rezidenčnem objektu na Črnem vrhu. Zvečer se je vrnil v Beograd, sklical nekaj sestankov, tudi s srbskim vojaškim vrhom, in končal. Hrvaške obveščevalne službe so istega 5. avgusta, razmeroma zgodaj zjutraj, prestregle pogovor načelnika srbske vojske, generala Momčila Perišića s polkovnikom Mirkom Radakovićem, nameščenim nekje v Krajini. Polkovnik je omenil možen padec Knina in dodal, da vsi bežijo. Načelnikov odgovor je bil skromen, naj pazijo nase. Istega dne, le nekaj ur pozneje, so zabeležili Perišićev pogovor z generalom Milanom Mrkšićem. Ta ga je spraševal, ali bo Beograd poslal kakšno pomoč. Že nekaj ur pozneje so lahko slišali tako telefonski klic Ratka Mladića kot njegovo oceno, da je Knin izgubljen in da ga ne more nihče več braniti.
Odločilna vest
Tuđmanu ključne informacije, potrebne za veliko avgustovsko operacijo, katere obletnico so v sosednji državi te dni slavili tudi s sporočilno vojaško parado, niso prinesli obveščevalci. Dobil jo je že nekaj mesecev prej. Prve dni maja tistega leta, mu je, po vrnitvi iz Beograda, referiral njegov takratni posebni odposlanec, dr. Dušan Bilandžić. Vest je bila odločilna. Če bo hrvaška vojska napadla takratno Republiko Srbsko krajino, Srbija ne bo vojaško intervenirala. Bilandžić je tudi prenesel oceno, da se bo v primeru napada večina srbskega prebivalstva izselila ali v Bosno ali Srbijo.
Nekaj let pozneje, septembra 1998, sem v Budimpešti spremljal razpravo magistra Ozrena Žuneca, namestnika hrvaškega obrambnega ministra, ki je izvrstno analiziral Nevihto. Postal sem pozoren predvsem na njegovo oceno, da bi hrvaška vojska to isto operacijo izvedla kadarkoli po letu 1992, in na vprašanje, zakaj so z odločitvijo čakali. Njegov odgovor je bil, da bi bilo mogoče pričakovati, da bi hrvaška vojska izvedla operacijo Nevihta v času, ko je takratna Jugoslovanska ljudska armada začela uničevalno in krvavo vojno v Bosni in Hercegovini ter posledično razbremenila hrvaško bojišče. Torej leta 1992 ali najpozneje spomladi 1993. Dodal je, da je vzrok za to lahko le političen: dogovor o delitvi Bosne in Hercegovine, ki sta ga v skladu z svojima konceptoma »velike Srbije« in »velike Hrvaške« na več sestankih iskala ali sama, Tuđman in Milošević, ali njuni sodelavci.
Milošević je začel jugoslovanske vojne z zahtevo po naravnih in zgodovinskih ter etničnih mejah. Tuđman je v istih letih govoril o vzpostavitvi razširjene hrvaške nacionalne države kot edinem smislu političnega angažmaja. In takšna država bi lahko bila le etnično homogena, kar bi bilo mogoče doseči z, kot jih je imenoval, humanimi preselitvami, pravzaprav dogovorjenimi izmenjavami velikih skupin prebivalstva. Hrvaški publicist, urednik v zagrebškem Jutranjem listu, Darko Hudelist, je dodal, da je hrvaški predsednik s tem samo nadaljeval politične premisleke iz časa druge velike vojne, po katerem naj predvsem Srbi in Hrvati sporazumno določijo svoje meje ter dogovorjeno in nenasilno preselijo prebivalstvo.
Leta 1995 je vojska Ratka Mladića izvedla grozljiv masaker nedolžnih v Srebrenici. Takratne mednarodne ocene, predvsem ocene vodstva OZN in njenih posebnih odposlancev na Balkanu, so bile popolnoma napačne. Kot bi verjeli tezam o nenasilnih selitvah. Organizirali so avtobuse in kamione, ki naj bi pomagali seliti prebivalce. Glavni odposlanec generalnega sekretarja svetovne organizacije, Jakuši Ašari, je z večino svojih sodelavcev odpotoval na dopust na hrvaško obalo. Bosanska vojska pod poveljstvom Alije Izetbegovića je poklicala poveljnike obrambe mesta na posebno izobraževanje.
Mladićeva srbska vojska se je odpravila proti Bihaću.
Srbi so morali izginiti
Načelnik bihaške občine Adnan Alagić je 21. julija 1995 poslal poziv predsedniku Tuđmanu: »Bojimo se nove Srebrenice, v mestu je 180.000 ljudi, in bojimo se novega norega krvavega pohoda.« Pismo je tako ali drugače dobil tudi takratni ameriški veleposlanik v Zagrebu, Peter Galbraith. Tuđman je njega in turškega predsednika Demirela, dan ali dva pozneje gostil na Brionih. Obvestil ju je, da bo hrvaška vojska, v skladu s podpisanim sporazumom med Hrvaško in Bosno o skupni borbi proti srbskemu agresorju, intervenirala na ozemlju sosednje države.
Tuđman je pravilno ocenil ameriško odločitev o aktivni navzočnosti v regiji in iskanju poti miru. To je bila prva ocena, ki je omogočila operacijo Nevihta. Vedel je, da si niti Amerika niti Evropa ne moreta dovoliti nove Srebrenice v Bihaću.
Tudi naslednji sestanek, zadnji dan julija 1995, je bil na Brionih. Tuđman je povabil svoje najbolj zanesljive vojaške sodelavce. Predstavil jim je priprave na veliko ofenzivo v Krajini. Kot vse pogovore in zaupna srečanja je tudi tega posnel. Stenogram je postal dostopen po njegovi smrti. Predsednik je ocenil, da morajo Srbi izginiti, da je treba zadati takšne udarce, da jih ne bo več. Ter nadaljeval (citiram): »Ni naša glavna naloga Bihać, temveč takšni udarci v nekaj smereh, da si srbske sile ne bodo več opomogle«. Tuđman je bil še bolj natančen. Govoril je o letakih, ki naj sporočajo o splošnem razsulu, o veliki hrvaški zmagi, o tem, naj srbsko civilno prebivalstvo ne odhaja, saj jim bodo »jamčili državljanske pravice« in se pri tem nasmejal.
Njegova druga ocena, ki je omogočila Nevihto, je bila, da zadnji mirovni načrt, tako imenovani Z4, ne bo sprejet. Predlog, ki so ga sponzorirali predvsem v ameriški administraciji je predvideval veliko avtonomijo za Srbe v Krajini. In kot je Tuđman pravilno ocenil, so ga zavrnili. Oblast v Krajini, ker je ocenjevala, da lahko iztržijo več, Milošević zato, ker se je bal, da bo takšen predlog veljal tudi za Kosovo.
Ukaza o vojaškem posegu seveda ni bilo
Velika avtonomija je namreč pomenila pravico do lastnega šolstva, policije, sodišč, zdravstvenega varstva in tudi pravico do svojega parlamenta. Zadnja pogajanja o predlogu so bila organizirana na zahtevo evropskega pogajalca Thovalda Stoltenberga v Ženevi. Hrvaške obveščevalne službe so prestregle vse telefonske pogovore srbskih pogajalcev. Iz stenogramov je razvidno, da so imeli popolnoma napačne cene, najprej, da pogajanja niso potrebna, nato, da je Hrvaška sicer izvedla mobilizacijo, a da si ne bo upala napasti, in zadnjo, da bo Milošević začel veliko mobilizacijo v Srbiji in poslal pomoč.
Mirovni načrt Z4 je propadel. Tik pred Nevihto je bilo mogoče slišati tudi nekaj drugačnih sporočil, a je bilo prepozno.
Tuđman je vedel, da lahko pripravi še tretji del, ki bo omogočil veliko ofenzivo. To je bilo sporočilo o pravici do zaščite ozemlja v mednarodno priznanih mejah. Tako je 3. avgusta tistega leta pisal nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu. Sporočal mu je, da so hoteli doseči mirno rešitev na ženevskih pogajanjih. A, da je očitno, da se mirna rešitev vprašanja okupiranih ozemelj oddaljuje ter da je zato, kot državni poglavar sprejel odločitev, da naslednjega dne zgodaj zjutraj začne »akcijo proti paravojaškim uporniškim skupinam, ki bi morale biti v skladu z resolucijami varnostnega sveta in raznimi mednarodnimi načrti že zdavnaj razorožene«. Dodal je tudi, da akcija ne bo usmerjena proti srbski nacionalni skupnosti, saj: »naredili bomo vse, kar je v naši moči, da jih zaščitimo ter jim omogočimo normalno življenje v skladu z vsemi človekovimi in etničnimi pravicami«.
Ofenziva se je lahko začela.
Milošević jo je spremljal iz svoje rezidence. Načrti, s katerimi so se začele krvave jugoslovanske vojne, o zaščiti Srbov, kjerkoli živijo ter z zahtevo po združitvi v eno državo, je propadel. Ukaza o vojaškem posegu njegove armade seveda ni bilo. Tuđmanu je ameriški posrednik Holbrook nekaj dni po končani ofenzivi povsem nedvoumno povedal, naj pozabi na svoje koncepte delitve Bosne in Hercegovine, ter obenem prenesel Miloševićevo sporočilo, da priznava, da je vzhodna Slavonija del Hrvaške, vendar da tega ne more javno povedati.
Ostali so le ljudje. Ocene so bile različne, največkrat ponovljena tista o 200.000 hrvaških državljanov srbske nacionalnosti, ki so se odpravili v beg, na pot proti Bosni in Srbiji. Za vedno. To je bila grozljiva cena politike, kakor sta jo razumela Tuđman in Milošević ter jo imenovala hrvaško-srbski kompromis, zgodovinski dogovor o razmejitvi. Politike, ki je za svoj cilj imela predvsem etnično homogenizacijo.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
