Tiskane izdaje
Bilo je jasno, da je nekaj hudo narobe. Tomislav Karamarko, predsednik največje hrvaške vladne stranke, preprosto ni razumel, da je ostal skoraj popolnoma sam. Tudi zato, ker samo nekaj dni pred tem ni znal oceniti, da javno odprtega primera sodelovanja njegove soproge z zaupniki madžarske naftne družbe, ki je z nenavadnimi posli prevzela upravljanje hrvaške naftne družbe, ne bo mogel rešiti s svojo močjo. Prav to je bilo najbolj presenetljivo. Karamarko v politiki ni bil novinec, prav nasprotno, sodeloval je pri vrsti pomembnih državnih odločitev. Bil je minister za notranje zadeve in šef obveščevalnih služb. Zdelo se je, da bi moral imeti prav vse odkrite in prikrite informacije o svojem položaju. Pa jih očitno ni imel. Ali pa ni imel ključne. Da je že bil politično odpisan.
Odstavljanje
Pozno popoldne, 4. junija letos, je nasmejan in zdelo se je, prepričan, da povsem odloča o svoji politični usodi, pojasnjeval, da so našli rešitev vladne krize. To je pomenilo, da je bil najden učinkovit odgovor na zahteve po njegovem odstopu z mesta prvega podpredsednika vlade. Da bi poudaril svoje sporočilo, je dejal, da so se pogovarjali o taktiki in se odločili – mislil je na vodstvo svoje stranke – da imajo dovolj možnosti za preoblikovanje vladne koalicije.
Tihomir Orešković, predsednik vlade, ki ga je prav Karamarko, samo nekaj mesecev pred tem, nagovoril, naj prevzame oblast, je bil tega popoldneva odslovljen. Brez nas nima podpore v parlamentu in njegova vlada bo padla, je, zdaj že resnobno, zaključil Karamarko.
Tri dni pozneje so predstavniki največje vladne stranke začeli v parlamentu postopek za glasovanje o nezaupnici predsedniku svoje vlade. Odločitev za ta, v evropski politiki ne prav vsakdanji korak so pojasnili z oceno, da Hrvaška potrebuje čvrsto, homogeno in enotno vlado. In prvi korak do nje je nova koalicija, natančneje novi parlamentarni partnerji, ki bi skupaj s Karamarkovo stranko sestavili reformno in razvojno koalicijo.
Nasmehne se nova priložnost
Bivši predsednik vlade in predsednik največje opozicijske stranke, Zoran Milanović, je razumel, da načrtovani projekt preoblikovanja vladne koalicije ni izvedljiv. In se tudi odlično odzval. Zahteval je takojšnje predčasne parlamentarne volitve, ki naj bi bile že sredi julija. V rokah je imel vse velike karte za novo volilno zmago.
Zapleti z nedelovanjem Oreškovićeve vlade in zunanje ocene o nevarnih poskusih prevrednotenja državne zgodovine so bile zadosten razlog, da je Milanovićeva stranka ponovno, v javnomnenjskih meritvah, postala tista, ki bi ji volivci spet predali pooblastila za vodenje države. Milanović je imel tudi nekakšno svoje osebno zadoščenje. Del spora med njim in bivšim predsednikom države, dr. Ivom Josipovićem, je bil tudi v različnem razumevanju ureditve državne oblasti.
Milanović je želel bistveno spremeniti institut soodločanja predsednika vlade in predsednika države, tako v zunanjih zadevah kot v delovanju varnostnih služb. Zato so se občasno pojavili predlogi o novem načinu volitev predsednika države, ne več na voliščih z neposrednimi volitvami, temveč z dogovorom v vladni koaliciji in volitvami v parlamentu.
Josipović je, ob teh namerah, kako predsedniku države realno zmanjšati moč in vpliv, iskal odgovore tudi v načinu, da bi se po volitvah izognil obema predsednikoma dveh velikih hrvaških strank. Takrat se je verjetno prvič pojavila misel, da bi mandatarstvo podelil ne predsedniku zmagovalne stranke, ne Milanoviću in ne Karamarku, temveč kateremu izmed priznanih gospodarstvenikov, ki bi bil sposoben, ob popolni podpori predsednika države, izvesti potrebne državne reforme.
Kasneje, Milanović je bil v opoziciji, Josipović pa je izgubil predsedniške volitve, sta se pokazala takšna ambicija in Oreškovićevo vodenje vlade kot nedelujoča.
Zapravljeni aduti
Kljub zahtevi po takojšnjih volitvah je Karamarko vztrajal, da ima zadosti parlamentarnih glasov za sestavo nove vladne koalicije.
Nato se je zgodilo. In bilo je povsem dokončno. Ivan Miklenić, glavni urednik katoliškega tednika Glas Koncila, je sredi letošnjega junija napisal uvodnik in povsem neposredno obtožil vrh vladajoče stranke, da destabilizira vlado, nastopa proti hrvaškim interesom in škodi državi. Ter opozoril Karamarka, da je v skriti navezi z Milanovićevo stranko, s katero naj bi načrtoval razrešitve predsednika vlade Oreškovića in torej nove parlamentarne volitve. Oboje, je pisalo v uvodniku, pa ni dobro za državo.
Karamarko še nikoli ni bil tako popolnoma sam.
Zdelo se je, da je Milanović pred novo volilno zmago in novo, skoraj lagodno, sestavo nove vlade. Tudi Milanović je verjel, da bo tako. Pa je spregledal ključno dejstvo.
Pokojni nadškof dr. Franc Perko je razmeroma pogosto prihajal na obisk in kosilo k predsedniku slovenske vlade, dr. Janezu Drnovšku. Običajno sem bil zraven. In vedno sva s predsednikom dobila darilo, posebno vrsto žganjice, ki jo je z zelo načrtno skrbjo, iz stotih zelišč in ob vrsti molitev, pripravljal nadškof. In prav tako vedno se je naš pogovor začel s Perkovim nasmeškom in izraženim pričakovanjem, da bi bil, kot je pravil, rešen zemeljskih vezi.
Eno od teh srečanj je bilo tudi meseca aprila, leta 1999. Prve dni tega meseca je takratni hrvaški parlament s posebno deklaracijo določil, da morska meja z Slovenijo poteka po sredini Piranskega zaliva. Konec istega meseca sta se vladi obeh držav dogovorili, da za posredovanje pri rešitvi mejnega vprašanja zaprosita bivšega ameriškega obrambnega ministra Williama Perryja. Zato je bil del pogovora z nadškofom namenjen tudi takratnim novim meddržavnim zapletom. Perko je ob tem, prvič zelo obširno, orisal zavezujoč odnos vodstva hrvaške katoliške cerkve in stranke, ki jo je ustanovil dr. Franjo Tudjman. Cerkev bo vedno podpirala to stranko, ne pa vedno in nujno tudi aktualne voditelje, je bila ene izmed nadškofovih ocen.
Karamarko mora oditi
In prav to dejstvo je Milanović spregledal. To, da je Karamarko moral oditi, je pomenilo zgolj to, da se bo vladajoča stranka preoblikovala. Novi predsednik, izvoljen z neposrednimi volitvami vseh članov stranke, je postal Andrej Plenković, umirjen diplomat in politik. Razmeroma hitro mu je uspelo uravnati odnose med strankarskimi frakcijami, z uspešnimi javnimi nastopi pokazati, da je lahko lider ter ustanoviti skupino odločujočih sodelavcev. Obenem je prav tako hitro sprejel odločitev, da bo stranka na volitvah nastopila samostojno, brez vnaprejšnjih koalicijskih povezav.
Volilni izid ni bil več samoumeven. Meritve, ki jih je dobival Milanović, so kazale, da se velika prednost njegove stranke manjša. Prehitro, za potrebno prepričljivo volilno zmago. Dodatna skrb je bilo dejstvo, da niso imeli več novih možnosti za sklepanje dodatnih povolilnih koalicij. Najverjetneje je Milanović takrat ocenil, da mora poseči vmes in pridobiti volivce, ki ga sicer nikoli ne bi volili.
In naredil je strahovito napako. S svojimi sporočili se ni obrnil k liberalnim in neopredeljenim volivcem, ki so se v meritvah javnega mnenja opredeljevali za volilne abstinente. Naredil je diametralno nasprotno. Skrajno ostro je napadel sosednje države in njihove vlade označil skoraj za topoumne. Zelo nenavadna so bila njegova stališča do odnosov Hrvaške in Evropske unije. Radikaliziral je svoj govor in bolj ali manj zaničevalno govoril o svojih političnih tekmecih ter javno razkril, da je del njegove družine sodeloval s protipartizanskimi enotami. Celotno predvolilno kampanjo je hotel utiriti zgolj v vprašanja razlik med partizani in ustaši v času pred in po drugi veliki svetovni vojni. In morda bi se celo izšlo. Le sogovornik je manjkal. Karamarka ni bilo več. Plenković pa v tem jeziku ni mogel in ni želel odgovarjati.
Zato nedeljski volilni rezultat ni več mogel biti presenečenje. Plenković je s svojo stranko prepričljivo dobil hrvaške parlamentarne volitve.
***
Borut Šuklje,
mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije
–––––
Prispevek je mnenje avtorja
