Tiskane izdaje
Dialog
V demokratični družbi je dialog osnovni pogoj za urejanje temeljnih medsebojnih odnosov v skupnosti in je torej nujen za urejanje vsega skupnega ter kot tak notranjen politiki v njenem izvirnem pomenu. Dialog od nas zahteva dialoško držo, dialoško odprtost in s tem pripravljenost na dialog z drugimi in drugačnimi, pripravljenost na srečanje z njimi. Vse to pa je mogoče le na temelju ozadja, ki ga lahko imenujemo skupna človeškost, iz katere rasteta spoštovanje drugega in človekovo dostojanstvo. Ker dialog od nas ne zahteva le površinske udeleženosti – kakor se ta prepogosto razkriva v našem javnem življenju – temveč vzajemno vključenost in poglabljanje svojih lastnih izhodišč, je tesno povezan tudi z vprašanjem večplastnosti identitet. V številnih primerih je zato tudi težaven, a šele takšna pristna dialoška drža omogoča poglabljanje in bogatenje lastnega, brez občutka strahu pred izgubo identitete ali porazom in žrtvijo, ki bi lahko nekoga doletela.
V slovenski družbi gojenje takšne pristne, v prihodnost usmerjene dialoške naravnanosti otežujejo številne ovire, ki so trdno zasidrane ter nemalokrat tudi posledica zgodovinskih pogojenosti. Ena izmed osrednjih je vsekakor pomanjkanje tradicije javnega dialoga, saj so na podlagi zgodovinskih ostalin okviri javnega in skup(nost)nega zabrisani, hkrati pa znotraj njih najdevamo številne predpostavke, ki dialog bolj zavirajo, kot pospešujejo. Ena izmed takšnih je predpostavka nevtralnosti, ki se na koncu koncev ne more izteči v nič drugega kot iluzijo nevtralnosti, a je le-ta vseeno v zadnjih dveh desetletjih pri nas nastopala na različnih področjih in v različnih preoblekah. Prostor dialoga preprosto ne more biti nevtralen, saj se vsi modeli takšne nevtralnosti izkažejo za nedosegljive ali nestvarne. Tako prava pot ni v nevtralnosti, ampak v zavzetosti v dialogu na polju skupnostnega. Javni dialog je biti oblika razumne razprave, v kateri predstavljamo razloge, ki niso zgolj psihološki oziroma subjektivni, ampak takšni, da vsaj nakazujejo v smer njihove normativnosti, se pravi, da lahko govorimo o dobrih razlogih, ki jih načelno lahko sprejmejo vsi. Sprejeti model dialoga mora zajemati tako vsebino kot tudi upravičenje postavk glede skupnega urejanja zadev in skupnega življenja, da lahko zadeva (in sooblikuje) tudi smiselnostni okvir družbe.
Odgovornost
V takšen prostor se mora vpeti tudi pogled na državljansko odgovornost, skupaj z aktivnostjo, kritičnostjo, civilno družbo in iskreno podobo o samem sebi (odsotnost hipokrizije). Zdi se, da imamo v našem prostoru težave celo z minimalnim obsegom državljanske odgovornosti, ki ga pomeni spoštovanje zakonov in z njimi povezanih dolžnosti, ki je pogosto tako zaničevan, ko je kršenje le-teh dojeto kot napol herojsko ali pa vsaj normalno. Premike na tem področju lahko dosežemo le prek absolutnega vztrajanja pri tej odgovornosti. Odgovorno odločanje in ravnanje predpostavlja normativno pomembnost izbir, ki so pred nami, razumevanje in dokazila glede teh izbir ter nadzor nad našim delovanjem. A razprava o pomenu odločitev pred nami je pogosto zrelativizirana, celo tako zelo, da se nam sama ideja oziroma zgodba državnosti zdi že iztečena ter ji manjka smiselnostni okvir, ki bi dajal pomen izbiram. Razumevanje našega položaja in dokazila o njem so pogosto zmanipulirana ali zabrisana, posebno še z vidika, ki mu Weiler pravi »tesnobna modernosti«, ki je speta z razdrobljenostjo informacij in izginotjem koherentnega pogleda na svet ter vero v sposobnost spoznavanja resničnosti. Siedentop takšnemu stanju pravi tudi ekonomistično upravljavstvo politike, ki predstavlja zaton političnega in s tem tudi odgovornosti. Državljan kot oskrbovani potrošnik je pretvorjen v nosilca hotenj in preferenc ter ostaja brez aktivnega občutka dolžnosti in zgolj potrošnik političnih proizvodov. Politično smo se ustavili pri formalnih ustavnih okvirih naše samostojnosti ter pozabili nadaljevati razpravljanje o obliki naše države ter o tem, s čim jo bomo napolnili. Primanjkljaj na področju odgovornega in aktivnega državljanstva (sovladanja) je posledica pomanjkanja liberalne doktrine državljanske zavesti.
K temu je pridruženo še pomanjkanje občutka odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki je posledica tega, kar Bauman označuje za moderno birokratsko miselnost, ki »odgovornost za« nadomešča z »odgovornostjo do«. Nosilci funkcij tako niso več odgovorni za dobro opravljanje dela, delovanje v javnem interesu, za druge in za dobro skupnosti, ampak so odgovorni do svojega predpostavljenega, nadrejenega, vodje stranke, pravila, zakona ipd. Zvestoba do zadnjih, ki lahko meji tudi na popolnoma slepo poslušnost, zavzema znotraj takšne perspektive najvišje mesto, ki se mu podreja vse drugo. To tlakuje pot za zmanjševanje moralne občutljivosti in veščine moralne presoje, hkrati pa slabi mehanizme sprejemanja odgovornosti, katerih šibkost je znotraj slovenske družbe očitna.
Upanje
In če pogledamo na našo družbo še z vidika upanja, potem ima to pred seboj težko nalogo postaviti se nasproti strahu, malodušju in obupu. Strah izključuje zaupanje in upanje. Odpovemo se temu, da bi svojo usodo vzeli v svoje roke ter se prepustimo pasivnosti. Zaupanje lahko razumemo kot pričakovanje, ki se v skupnosti vzpostavi na podlagi predvidljivega, poštenega in sodelujočega vedenja članov skupnosti, temelječega na skupnih normah. Kultura strahu onemogoča vzpostavljanje takšnega zaupanja, na njegovo mesto pa stopijo cinizem, apatija in nezaupanje. Prihodnost v tako ukoreninjeni kulturi strahu ni več obljuba, ampak grožnja. Posebno veliko oviro pomeni individualiziranost našega boja proti nevarnostim in tveganjem, kajti takšna individualizirana družba preprečuje solidarnost oziroma skupnosten odziv na te nevarnosti, ki bi bil bolj učinkovit. Kultura strahu pozna zgolj občasne epizode »usmerjene solidarnosti«, ki se hitro razkroji na anonimne posameznike. Le-ti zasledujejo lasten interes in ne morejo biti ustvarjalci solidarnosti, varnosti in zaupanja. Malodušje in obup sta še korak naprej od strahu, kajti malodušje in obup kulturo možnosti spreminjata v kulturo nemožnosti. Ostaja torej stremljenje k družbenem upanju, ki lahko izrašča le iz dolgoročne usmeritve skupnosti, ki ji bo dajala smiselnostni okvir.
To je še en izziv za našo družbo, saj se zdi, da je po osamosvojitvi in izpolnitvi sicer zahtevnih, pa vendar razmeroma kratkoročnih ciljev, zavladala praznina. Prav politika kot urejanje skupnih zadev mora prevzeti vlogo določanja dolgoročnejših usmeritev za prihodnost. Najprej bi bilo treba mednje postaviti polno uveljavitev vizije državne skupnosti, ki izhaja iz naše ustave. Ta pa pravzaprav niti še ni bila premišljena kot okvir niti se ni začela izpolnjevati z vsebino. Prav to ponujajo tudi vizije znotraj Evropske Slovenije, ki pozivajo, da se moramo čim bolj dejavno vključiti v procese ustvarjanja evropske identitete na temelju njene skupne kulturne in duhovne dediščine. Šele prek tega bo lahko prišlo do polnega, prostega in ustvarjalnega uresničevanje lastnih sil družbenega razvoja, ki bo presegalo naše omejenosti in dalo podlago za uspešno skupnost prihodnosti.
––––––
