Tiskane izdaje
Na tokratnem srečanju na vrhu se evropski voditelji ne bodo spraševali o tem, ali morajo rešiti to ali ono državo, ampak bodo morali začeti reševati skupno evrsko območje – in morda celo Evropsko unijo, kakršno smo poznali doslej.
Če bi radi razumeli, zakaj jih čaka tako težka naloga, se moramo spomniti dogodkov v zadnjih dvanajstih mesecih. Julija 2011 so se evropski voditelji sporazumeli, da bodo (delno) prestrukturirali grški dolg, hkrati pa zagotovili hitrejšo in cenejšo finančno pomoč. Leto dni po ukrepih je Grčija še vedno na robu propada.
Lani jeseni so voditelji obupano spremljali rast donosa španskih in italijanskih obveznic, dokler se ni Evropska centralna banka nazadnje odločila ublažiti gospodarske težave tako, da je zagotovila likvidnost bank. Toda čeprav so v Italiji in Španiji sestavili novi vladi, naklonjeni reformam, so se razmere le kratkoročno izboljšale.
Nato so se decembra lani dogovorili o novem fiskalnem paktu, trdnem finančnem požarnem zidu, in novih sredstvih Mednarodnega denarnega sklada, ki bi po potrebi lahko odločneje ukrepal. Vendar se je zgodaj spomladi donos španskih in italijanskih obveznic spet nevarno zvišal.
Nazadnje so se ta mesec vendarle odločili Španiji nameniti sto milijard evrov pomoči, da bi država svojim bankam pomagala v težavah. Trg se je odzval tako, da so se donosi španskih državnih obveznic še bolj povečali.
Triki so postali neučinkoviti, celo škodljivi
Evropejci v zadnjem letu niso samo stali in opazovali dogodke z rokami v žepih, čeprav so nekateri prepričani, da so počeli prav to. Res pa je, da niso znali sprejeti pravih ukrepov. Postali so podobni ostarelim čarodejem – še vedno izvajajo trike, ki so nekoč prepričali občinstvo, danes pa niso več učinkoviti in so včasih celo škodljivi. Medtem so finančni trgi v evrskem območju čedalje bolj razdrobljeni; v Španiji, nekoliko manj tudi Italiji, se zdi, da se nezadržno povečujejo posojilni stroški; politične težave pa so čedalje očitnejše.
Na enem samem srečanju voditelji ne bodo mogli sprejeti odločitev, ki bi jih bilo treba pripravljati več mesecev. Lahko pa nas poskusijo prepričati, da so pripravljeni sprejemati prave odločitve, ter začnejo izboljševati razmere z dovolj pogumnimi in raznovrstnimi ukrepi, usmerjenimi v prihodnost.
V nadaljevanju je naštetih pet točk dnevnega reda, ki bi ga morali upoštevati.
Grčija
Prvič, privoliti je treba v omejena ponovna pogajanja o grškem programu. Bomba še ni onesposobljena. Medtem ko so v Grčiji dvakrat odšli na volitve, se je recesija poglobila, političnih ukrepov pa nihče ni izvajal. Program Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada ni primeren, saj bi se morali bolj posvetiti gospodarski rasti. EU mora določiti učinkovitejša merila za dodeljena posojila Grčiji ter pomagati dokapitalizirati državno premoženje, ki ga nameravajo privatizirati.
Španija
Drugič, potrditi je treba program porazdelitve tveganja za španske banke. Zaradi novih posojil španski vladi, ki s posojili refinancira banke, se državni dolg še povečuje, trgi pa se bojijo, da bo zato treba prestrukturirati španske dolgove. Reševati španske banke z denarjem davkoplačevalcev iz partnerskih držav ni ne ekonomsko upravičeno ne politično sprejemljivo. Namesto tega bi morala Španija najprej sama poplačati del dolgov, s sredstvi evropskega mehanizma stabilnosti pa bi ji morali pomagati, ko bi tveganje preseglo določeno mejno vrednost (denimo od pet do deset odstotkov BDP).
Bančna unija
Tretjič, pripraviti je treba načrt za bančno unijo. Z bančno unijo – zavarovanjem bančnih vlog, nadzorom in pripravljenimi ukrepi za reševanje kriz – bi pomagali preprečiti medsebojne škodljive vplive med bankami in državami. Prav zato so se s predlogom strinjali na srečanju voditeljev držav G20, ki so ga pred kratkim priredili v Mehiki. Treba pa se je zavedati, da je to zelo velikopotezen podvig, ki ga ni mogoče uresničiti čez noč. Če bi nas evropski voditelji radi prepričali, da resno razmišljajo o takšnem predlogu, bi se morali začeti pogovarjati o konkretnih, najpomembnejših točkah predloga ter pooblastiti svoje ministre, da se bodo lahko dogovorili o prvih ukrepih do jeseni.
Evrske obveznice
Četrtič, premisliti bi morali o možnostih za uvedbo evrskih obveznic. S finančno pomočjo lahko učinkovito pomagamo Španiji, ne pa tudi Italiji. Če bi se razmere v Italiji poslabšale, bi samo s takšnim ali drugačnim skupnim jamstvom za dolgove lahko zagotovili, da bi države še lahko plačevale svoje obveznosti. Evropska komisija je že potrdila programe, ki delno uvajajo skupno jamstvo za dolgove, vendar se še nikoli niso dovolj resno pogovarjali o tem, kako ga zagotoviti in kako bi to vplivalo na razmere. Evropski voditelji se trenutno ne morejo odločiti o ničemer, zato bi morali ustanoviti skupino »modrecev«, ki bi ovrednotila razmere in do konca poletja pripravila poročilo o morebitnih ukrepih.
Makroekonomska prilagoditev
Petič, ustvariti je treba razmere za makroekonomske prilagoditve. Južna Evropa mora sprejeti deflacijske ukrepe, da bo spet lahko konkurirala severni Evropi. Toda domača deflacija je zelo boleča, poleg tega pa javni in zasebni dolgovi zaradi nje lahko postanejo nevzdržni. Zaradi nižjih nominalnih dohodkov in nespremenjene vrednosti dolga se tveganje za neizpolnjevanje obveznosti poveča. Severna Evropa bi se morala začasno sprijazniti z nekoliko višjo inflacijo, cene pa bi morale nujno ostati stabilne na vsem evrskem območju. K sreči so nemški politiki pokazali, da razumejo takšno razmišljanje. To morajo razumeti tudi drugi in se dogovoriti o primernih ukrepih.
Predvsem pa morajo voditelji spoznati, da nam sedanji politični zastoj precej škodi. Nemčija se ni pripravljena strinjati z večjo finančno solidarnostjo, če je ne bomo podprli s političnim povezovanjem. Francija bi rada povečala finančno solidarnost brez tesnejših političnih povezav. Obe strani vztrajata pri svojih stališčih že vsaj četrt stoletja.
Čas je, da zbližamo svoja stališča. Že dolgo se zdi, da se Evropejci lahko sporazumejo o težko razumljivih podrobnostih, ne pa tudi o najpomembnejših načelih, in prav zato se tudi zdi, da evrski čarodeji ne zmorejo več učinkovito reševati težavnih vprašanj.
Project Syndicate, 2012
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
Jean Pisani-Ferry, direktor inštituta za raziskovanje mednarodnega gospodarstva.
