Tiskane izdaje
Razstava arhitekturnih del slovenskih arhitektov Arhitektura inventura, ki jo je odlično pripravilo Društvo arhitektov Ljubljana v sodelovanju s fakulteto za arhitekturo v Cankarjevem domu, je priložnost, da se javnost opozori na probleme oblikovanja dobre arhitekture in kritične razmere v praksi, ki negativno vplivajo na kulturo grajenega prostora.
To je razvidno tudi iz člankov v medijih: Kako do dobre arhitekture z malo denarja (Delo), Dve plati inventure (Dnevnik) in spletni članek predsednice Društva arhitektov za STA.
V člankih arhitekti izpostavljajo problematiko delovanja v razmerah gospodarske krize in neustrezne zakonodaje ter opozarjajo:
⚫ da so se prihodki arhitektov v zadnjih letih zmanjšali za 70 odstotkov,
⚫ da se razmere v preteklih letih niso prav nič izboljšale,
⚫ da so pripombe arhitektov pri sprejemanju zakonodaje prezrte,
⚫ da se država ne zaveda, da je urejen prostor kulturna vrednota,
⚫ da je iz zakona o graditvi umaknjena obveznost arhitekturnega natečaja za državne in občinske objekte,
⚫ da načelo najnižje cene projekta ne omogoča kakovostne rešitve, ampak prav nasprotno,
⚫ da je bil prostor v času socializma bolje urejen kot danes, da je bila arhitektura bolj socialno naravnana in inovativna,
⚫ da v Sloveniji nimamo celostnega urbanističnega načrtovanja, da v prostoru pogosto prevladuje kaos in se neupravičeno vsiljuje ravne strehe namesto v naklonu in
⚫ da bi bilo treba Slovenijo spet povezati v osem geografsko-kulturnih regij, razvojne prostorske strategije pa morajo izhajati iz njihovih naravnih in kulturnih značilnosti.
To je nazoren prikaz problemov, ki se negativno izražajo v kulturi slovenskega prostora.
Za reševanje navedenih razmer, ki Slovenijo verjetno uvrščajo na zadnje mesto v EU, ni dovolj le ugotavljanje problemov, ampak to od stroke zahteva tudi pripravo vsebinskih rešitev za ustreznejšo zakonodajo.
Še brez zakona o arhitekturi
Arhitekturna stroka je zakonodajno še vedno obravnavana zgolj v okviru gradbenotehničnih kriterijev ministrstva za okolje in prostor – kar se tudi odraža v prostoru.
Arhitekturo je treba zakonodajno opredeliti kot dejavnost javnega interesa v kulturi – in na tej podlagi uskladiti zakonodajne pristojnosti med ministrstvom za okolje in prostor, ki je zdaj edino pristojno za to stroko, ter ministrstvom za kulturo, ki pripravlja tudi Arhitekturno politiko Slovenije.
Potrebujemo krovni zakon o arhitekturi kot dejavnosti v javnem interesu na področju kulture, ki bo služil kot podlaga za prilagajanje drugih zakonov in predpisov, ki vplivajo na kulturo slovenskega prostora.
Reševanje teh problemov pa presega okvir društva arhitektov.
Nad odsotnostjo Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) v okviru te razstave in razprav sem bil zato presenečen, kajti ustanovljena je bila prav z namenom, da te probleme rešuje.
Njena odsotnost na razstavah in razpravah opozarja na razdvojenost arhitektov med zbornico in društvom – kar ni v interesu stroke.
Treba je povedati, da je bila v prvih letih po ustanovitvi zbornice leta 2004 enotnost arhitektov jasno izražena. Arhitekti so imeli velika pričakovanja. Takratni minister za okolje in prostor je na prvem kongresu arhitektov leta 2005 pred predstavniki Evropskega združenja arhitektov (ACE) obljubil zakon o arhitekturi. Toda pozneje – zaradi drugih interesov – zakona ni bil sprejet.
Ko je Slovenija predsedovala EU in leta 2008 gostila Evropsko združenje za arhitekturne politike (EFAP), je ministrstvo (MOP) v sodelovanju z Zbornico začelo pripravo Arhitekturne politike Slovenije, v kateri smo predvideli tudi zakon o arhitekturi. Žal zaradi spremembe vlade rešitev ni bilo. A tudi na zbornici še ni bilo ustrezne usklajenosti med strokami.
Pozneje, z novo vlado in nastopom ekonomske krize leta 2009, se je dejavnost zbornice precej zmanjšala in usmerila predvsem na reševanje parcialnih problemov v zakonodaji, ne pa na celostno urejanje kulture prostora in arhitekture.
Zbornica je spet začela aktivnosti na tem področju v letu 2012 (po objavi članka v Delu: Zakaj potrebujemo arhitekturno politiko), čemur je leta 2013 sledilo tudi ministrstvo za kulturo, ko je Arhitekturno politiko vključilo v osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017.
Po tem (in po izidu knjige: Zakaj potrebujemo zakon o arhitekturi, V. P. 2013) je na zbornici postopno dozorevalo spoznanje za pripravo sistemskih rešitev v kulturi slovenskega prostora. V tem okviru pa ima tudi zakon o arhitekturi pomembno vlogo.
Kultura prostora zdaj
ZAPS je pred kratkim pripravila cilje in predloge za sistemske rešitve z naslovom Kultura prostora zdaj, ki med drugim vsebuje (poglavja, povzetek značilnih):
Cilji, usmeritve in predlogi ukrepov: Ozaveščanje družbe, uveljavitev koncepta »kultura prostora zdaj«, Sprejetje in izvajanje arhitekturne politike, krajinske in prostorske
Učinkovitejši postopki v prostorskem načrtovanju in graditvi objektov: Ustanovitev medresorske koordinacijske službe za prostor, graditev in prenovo v Vladi RS, Združevanje na regionalni ravni in povezovanje občinskih služb, Prenova sistema prostorskega načrtovanja, načrtovanja gradnje in prenove objektov, Načrtovanje, upravljanje in varovanje krajine
Arhitektura kot ekonomski potencial in gospodarska spodbuda: Uveljavitev novega sistema javnega naročanja načrtovanja prostora in objektov, obveznosti razpisovanja javnih natečajev, Sprejetje in izvajanje zakona o arhitekturi
Trajnostni pristop v načrtovanju, gradnji in prenovi: Varstvo in prenova sodobne arhitekture, Uveljavitev sistematičnega prepoznavanja, vrednotenja in varovanja krajin, Sistemska ureditev kreativnega varovanja stavbne dediščine, Izobraževanje in ozaveščanje javnosti, Prenova vsebin študijskih programov
Učinkovito vodenje in izvajanje investicij: Smernice za naročanje javnih gradenj, Spodbude za javne natečaje, Spodbujanje kakovosti, revitalizacije in varovanje kulturne identitete pri prenovi
Gre za celostni program, ki hoče vključiti vse vidike kakovosti oblikovanja in kulture prostora. Prepričan sem, da je na tej podlagi – z ustrezno strategijo in nadaljnjim delom končno možno pričakovati konkretne spremembe v politiki in praksi.
Razdvojenost stroke
Uresničitve programa pa ni mogoče pričakovati brez usklajenosti celotne stroke. Ustanovitev skupnega koordinacijskega telesa pri zbornici bi pospešilo uresničevanje ciljev.
Zbornica je v EU večinski način združevanja stroke v arhitekturi – kot regulirane dejavnosti oziroma poklicev, ki so zavezani k spoštovanju javnega interesa, preprečevanju nasprotnih, profitnih interesov in spoštovanju etičnega kodeksa. Naloga zbornic pa ni le skrb za ustrezno zakonodajno ureditev na področju stroke in urejanja poklicnih kvalifikacij, ampak tudi skrb za promocijo stroke, ozaveščanje javnosti za kakovostno načrtovanje in kulturo prostora. Za izvajanje navedenih nalog so arhitekti v EU praviloma organizirani v enotni organizacijski obliki, ki zastopa interese stroke.
Vzroki za razdvojenost stroke v Sloveniji so med drugim v omejeni dejavnosti zbornice na prvotno določenih ciljih arhitektov. Toda v zadnjih letih so med strokami dozorevala spoznanja, ki omogočajo celostni pristop pri urejanju razmer.
Vendar je treba stališča do posameznih rešitev še uskladiti in po potrebi dopolniti na skupni ravni – zbornice, društev in fakultet. Zato predlagam ustanovitev koordinacijskega telesa, ki združuje predstavnike ZAPS, društev in fakultet – z namenom, da uskladijo stališča pri delovanju in zakonodaji. Le tako usklajeni v ZAPS lahko pričakujemo spremembe v politiki in praksi.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Viktor Pust arhitekt, dolgoletni predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
