V Siriji se dogaja balkanizacija

V Siriji se zagotovo ne dogaja klasična državljanska vojna. O kakšni vojni lahko govorimo?

Ločiti je treba med zunanjimi in notranjimi dejavniki. Notranji po svoji etnični kompleksnosti zelo spominjajo na vojno v BiH. V ozadju so ekonomski interesi, ki se kažejo kot politično-verska nasprotja med šiiti, suniti in alaviti, kot eno od različic šiizma. Potem je tu okoljski vidik, o katerem se zelo malo govori. Poleg ideološko-verskih razlik je država notranje geografsko zelo različna, mediteranski vzhod je čisto nekaj drugega kot puščavski vzhod. Po eni strani je to torej boj za neposredni življenjski prostor, hkrati pa za položaj v mednarodni trgovini, ki bo določenim skupinam prebivalstva omogočal dostop do vode in dobičke pri trgovini z energenti, prek poteka plinovodov. Kar je videti kot ideološki, verski spopad, ima namreč v ozadju zelo preračunljivo ekonomsko logiko. Pri tem je treba upoštevati, da so ZDA v Iraku namenoma zrušile sunitsko oblast, s čimer so spodbudile notranja nasprotja, ki segajo onkraj meja Iraka.

V zadnjih letih je bil v Siriji epicenter podnebnih sprememb, kar je povzročilo migracije prebivalstva z vzhoda v zahodna mesta, sledil je kaos v mestih, ker niso bila sposobna preživljati toliko prišlekov, tudi beguncev iz Iraka, in to je sprožilo vojno, ki je razsula državo. Če oblasti na toliko mestih spodmakneš vzvode oblasti, je eksplozija skorajda pričakovana.

Ekološki vzroki za vojno so precej neznani. Kaj natančno se dogaja?

Pozablja se na veliko sušo, ki je trajala od leta 2002 do 2008. Radikalno se je zmanjšala količina padavin, zaradi česar poljedelski in pastirski prebivalci vzhodne in severovzhodne Sirije niso mogli preživeti. Prisiljeni so bili zapustiti svoje domove in se začeli preseljevati v zahodni, gorati del države. Zato se je zelo povečalo prebivalstvo v mestih. Sirija je v istem obdobju po diktatu Mednarodnega denarnega sklada izvajala strukturne reforme, kar je prineslo privatizacijo, »racionalizacijo« in zmanjševanje števila zaposlenih, zmanjšale so se tudi potrebe po delovni sili. Asad zato ni imel mehanizmov – ali pa jih ni hotel uporabiti –, da bi se učinkovito odzval na močno spremenjeno demografsko strukturo države. Pozablja se tudi na velik priliv beguncev iz Iraka (med 1,5 in dvema milijonoma) in na razvejene namakalne sisteme, brez katerih Sirija ne more preživeti. Turčija je zgradila številne jezove na Evfratu in s tem močno zmanjšala pretok vode proti Siriji in Iraku. S tem je kršila dogovor med državami, ki je natanko določal, do koliko vode na leto je katera izmed njih upravičena. Ni naključje, da ravno to območje, ki so ga podnebne razmere najbolj prizadele, danes zaseda Islamska država. Ta območja se v vojnem in ekološkem kaosu niso mogla organizirati drugače in so zelo dovzetna za radikalne ideologije, ki so sposobne zelo preprosto pokazati na krivca.

V vojni vse bolj pomembno vlogo igrajo zunanje silnice. Na eni strani ZDA s svojimi zavezniki, na drugi Rusija s svojimi. Spremljamo lahko torej pomembne geopolitične premike na Bližnjem vzhodu.

Mislim, da se je predsednik Rusije Vladimir Putin zelo dolgo pripravljal, da Rusiji povrne vlogo velesile. Rusija je bila po razpadu Sovjetske zveze dolgo zelo šibka, a je še vedno navzoča zavest o nekdanji veličini. Vojno je izkoristila za vrnitev v geopolitiko ter za prikaz svoje vojaške moči in tehnologije. Torej vsega, kar se je dolgo razumelo predvsem kot ameriška kvaliteta. Konflikt v Siriji je pri ruski intervenciji treba razumeti v kontekstu ukrajinske krize pa tudi tega, kar se dogaja na Arktiki in v Beringovem prelivu. Čeprav med ZDA in Rusijo vladajo zaostreni odnosi, ni bilo nikoli toliko trgovine med ameriško Aljasko in ruskim daljnim vzhodom. Rusija nikoli ni delovala kot globalna sila z vojaškimi oporišči na tujem, kot jih imajo ZDA. Že od konca druge svetovne vojne je jasno kazala, da si želi ostati »regionalna sila«, ki pa se razprostira od Evrope do Azije. Kljub temu da se danes večinoma pogovarjamo o Ukrajini in Siriji, mislim, da je glavni geostrateški interes prihodnosti v Arktiki. ZDA v zadnjem času vlagajo izjemno veliko v raziskovanje tega območja.

Postopni geopolitični umik ZDA z Bližnjega vzhoda, ki je viden tudi ob prevzemu ruske vojaške pobude v Siriji, mnogi pripisujejo ravno temu, da se ZDA obračajo k novim virom nafte in tudi vse bolj razširjenemu pridobivanju nafte ali plina iz kamnine pod površjem.

Tudi. Vzroki pa so seveda tudi to, da imajo ZDA velik proračunski primanjkljaj in velike notranjepolitične težave. S protiamerikanizmom se srečujejo, skoraj kamorkoli se v svetu obrnejo. V zadnjih dvajsetih letih ZDA ni uspelo upravičiti vloge svetovnega policista in so jo zlorabile za vsiljevanje lastnih oligarhičnih interesov, namesto da bi delovale kot globalni dejavnik stabilnosti. Rusija se je medtem dovolj okrepila, četudi so jo sankcije Zahoda in znižane cene nafte, o katerih se je Zahod dogovoril s Saudsko Arabijo, precej prizadele. Rusija ni več, kar je bila leta 1991, s pijanim predsednikom na čelu. Putin je počistil z oligarhi pa tudi z nevladnimi organizacijami. Zelo hitro je doumel, kako delujejo mehanizmi »demokratizacije«, ki smo jo po razpadu Jugoslavije doživeli tudi mi. Če bi se ta proces nadaljeval, je vprašanje, kaj bi ostalo od Rusije.

Sirija še zdaleč ni nacionalno homogena država. Katere identitete se v njej srečujejo in kakšno vlogo igrajo v trenutnih antagonizmih v državi?

V zahodnem, najbolj poseljenem delu države je veliko majhnih skupin ljudstev, množica etnonimov. Poleg arabskih tudi kurdskih. Etnična pripadnost se podobno kot v Bosni prekriva z versko. Na jugu prebivajo Druzi, ki so posebna gorska skupina prebivalcev. Sirija kot nacija pravzaprav ne obstaja in je posledica nekdanjega francoskega protektorata, ki je leta 1922 izrisal njene meje. Spopad, ki smo mu priča, je verski, a obenem tudi klanovski, za oblast nad celotno državo in nad najbolj rodovitnimi in bogatimi območji. Interesov je veliko, povezanih tudi z nafto in plinom. Rusija, ki podpira Asadov režim, želi najprej umiriti spopade in državo, kolikor se da, ohraniti v trenutnih mejah. Kaj bo z Asadom, je drugotno vprašanje. ZDA pa so imele doslej drugo taktiko. V trenutku, ko se je začel državljanski revolt, so ga začeli podpihovati s propagando in z orožjem, vse skupaj pa se je zato le še stopnjevalo. Povezali so se s komerkoli, ki bi jim lahko pomagal vreči Asada. In ta politika je pripeljala do trenutne situacije.

Vojna v Siriji se je začela z demonstracijami opozicije, ki pa so se hitro sprevrgle v oboroženo nasilje. So bili ti protesti legitimni?

Bili so legitimni v kontekstu tako imenovane arabske pomladi. Svoboščine v Siriji so bile od leta 1963 do 2010 zamrznjene, ker je bila pred tem cela serija državnih udarov. Diktatura vladajoče družine Asad je s tem umirila spopade med različnimi klani, veroizpovedmi in interesi. V tem so seveda eni imeli več koristi kot drugi. Upor leta 2011 je bil legitimen, saj so večinski suniti okrog prenaseljenega Alepa zahtevali svoboščine, a takoj ko so se vanj z oboroževanjem vmešali Američani in Francozi, ki so s tem – v navezi s Saudsko Arabijo, ki ji gre sirski sekularizirani (neuvrščeni) politični sistem na živce – hoteli spodnesti Asada, je to postalo povsem nekaj drugega kot pa demokratičen boj. V Siriji se dogaja tako imenovana balkanizacija, razbitje države, ki nikoli ni bila homogena.

Kakšna pa je v konfliktu vloga regionalnih sil, kot sta Saudska Arabija in Iran?

Saudska Arabija je velika politična anomalija. Dinastija je na oblast prišla z zelo krvavimi pokoli, kjer zelo majhna peščica obvladuje ogromno ozemlje. Nadzorujejo tudi dva izjemno pomembna muslimanska sveta kraja Meko in Medino. Politično in versko se izkorišča položaj, v katerem se je Saudska Arabija znašla. Sekanje glav oporečnikom in njeno vojaško vmešavanje v Jemnu ji ne dajeta ravno legitimnosti za kredibilno nastopanje na mednarodnem prizorišču. Dvomim, da je njen spor s šiiti in Iranom kot glavno šiitsko državo posledica globokega sovraštva med obema verskima skupinama, temveč je prej posledica vojne med Irakom in Iranom v osemdesetih, ki so jo zakuhale ZDA. Torej njene politike deli in vladaj. Iran ni majhna država, ampak suverena in ponosna, bogata z naravnimi viri, ki izvira iz starodavne Perzije in se ne pusti manipulirati vsakomur, ki pride mimo.