Tiskane izdaje
Na posvetu Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) marca letos, ki je bil naslovljen kot Prispevki za slovenski nacionalni program II, sem glede na (i)zbrane udeležence pričakoval tudi odmevno kritično stališče do stanja naše (strankarske) demokracije, a ga nisem zasledil. Tako rekoč isti dan so nekateri ob neozaveščeni večini državljanov Republike Slovenije (RS) mimo oči javnosti najbrž zadovoljno praznovali drugo obletnico molka Ustavnega sodišča (US) RS ob zahtevi Državnega sveta (DS) RS temu sodišču, ki je terjalo »oceno ustavnosti 4. člena Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo) ter 7., 42., 43. 44., 90., 91., 92. in 93. člena Zakona o volitvah v Državni zbor RS (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo).
Kritike volilnega sistema
Ne vem, kaj razumeti pod oznakama c) in č), sem pa prepričan, da vsaj prvi dve oznaki jasno kažeta, da ima bodisi predlagatelj zahteve bodisi prejemnik zadržke do nujne spremembe volilne zakonodaje, ki je nekorektna in najbrž – dokončno besedo o tem ima seveda US RS – tudi neustavna. Ta ne le, da ne zagotavlja odločilnega vpliva volivcev na izbiro kandidatov za poslance v Državnem zboru (DZ) RS, ampak ne izpolnjuje še nekaterih drugih načel, ki jih mora imeti dober volilni sistem.
Mladostni prijatelj, ki živi v ZDA in s katerim sem se pred kratkim srečal v Sloveniji, me je ob podatku, da sistem volitev v Državni zbor RS omogoča, da nihče od kandidatov na volilni glasovnici v volilnem okraju ni izvoljen, nejeverno vprašal, ali je to mogoče. Odgovor je žal DA, in to se navadno ob vsakih volitvah zgodi v približno četrtini od 88 volilnih okrajev!
Objave v naših občilih (na primer sedmih kolumnistov na temo »Kakšna politična stranka manjka v Sloveniji?«, Nedelo, aprila 2017), vključno z objavami na spletu, ki zadevajo našo in tujo volilno zakonodajo, poskušam pozorno spremljati. Ker se vplivna novinarska peresa tako kot novinarji in uveljavljeni nastopajoči v drugih občilih (radio, televizija) bolj ali manj izogibajo razpravi o naši volilni zakonodaji, se skupaj s še marsikom drugim sprašujem: zakaj? Je odgovor morda treba poiskati v tem, kot je zapisal kolumnist v Mladini, da »politični establišment … stori vse, da bi volivce iz aktivnih sooblikovalcev njihove politike spremenil v velike otroke, ki jih moraš vsaka štiri leta navdušiti s kako novo PR-finto«.
... kritike volilnega sistema
V Sloveniji, ki ima izkušnje z delegatskim sistemom, bi bilo prav tako mogoče pričakovati, da bi poslanci prenašali v parlament upravičene interese svojih, tudi v ad hoc skupine organiziranih volivcev. Sam se ne spomnim, da bi občila pogosto poročala, da se je ta in ta poslanec sestal s svojimi volivci.
Drugi nesporni intelektualec desnice ali vsaj desne sredine je na spletu pod naslovom »Nad zaostajanje z boljšo demokracijo« zapisal, da bi morali v Sloveniji »stvar (to je zaostajanje, op. a.) popraviti z največjim mogočim vzvodom, to je z izboljšanjem demokracije«. Ne bi si smeli namreč dovoliti, da »so volitve namenjene temu, da ljudje zaupajo ljudem, za katere niso volili, da bodo izvajali politike, ki jih niso izbrali«. Ko označuje slovenski volilni sistem kot slab, navede tudi naslednja dva razloga: a) »ljudje nimamo pojma, kdo je naš poslanec oziroma kdo je tisti, ki sedi v parlamentu zaradi našega glasu«, in b) »v vladi večinoma sedijo ljudje, za katere volivci niso vedeli, da bodo morda ministri, niti jih nihče ni nikamor izvolil«. Med lastnostmi, ki naj jih ponudi dober volilni sistem, na prvih treh mestih navede: a) razmerje med pozicijo in opozicijo v parlamentu naj bo proporcionalno izraz razpoloženja volivcev, b) poslanci morajo biti izvoljeni enakomerno iz vse države in c) ljudje naj vedo, kateri poslanec ali poslanci so v parlamentu zaradi njihovega glasu.
Z navedenimi lastnostmi se kot soavtor predloga Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) o kombiniranem sistemu volitev v DZ RS v celoti strinjam, saj predlog ta načela vsebuje. Pritrditi bi bilo treba tudi prvemu delu mnenja, da »veljavni sistem namreč ustvarja šibko zaupanje v vlado in politiko ter posledično šibi moč izvoljenih predstavnikov ljudstva«. Glede drugega dela bi namreč sam zaradi odsotnosti stikov med volivci in izvoljenim poslancem bolj kot zmanjšano moč »predstavnikov ljudstva« poudaril skoraj popolno štiriletno nemoč volivcev glede dela poslancev ter veliko moč strankarskih aparatov in vodij strank, ki s pošiljanjem svojih najljubših strankarskih kolegic in kolegov v »izvoljive volilne okraje« v bistvu določajo strankarsko poslansko elito.
Vmes pa volivci nimajo nikakršnega vpliva
Iz navedene primerjave mnenj na daljavo sledita najmanj dve ugotovitvi: 1. Volilni sistem mora zagotoviti volivcem vsakega volilnega okraja, da imajo v DZ RS poslanca, izvoljenega z glasovnice, na kateri naj bi ločeno obkrožali številko pred posameznikom in številko pred stranko ali drugo listo. To hkrati pomeni, da mora sistem ponuditi volivcem dva glasova, enako kot v Nemčiji. 2. Če naj zagotovimo, da bodo volivci res imeli vpliv na poslance v obdobju med dvema volilnima obdobjema, potem morajo biti ne le (bolje) obiskane poslanske pisarne, ampak morajo imeti volivci, ki naj bi dobili in obdržali kopije svojih glasovnic, tudi možnost pozvati izvoljenega konkretnega poslanca k odpoklicu in preveriti zaupanje na vmesnih volitvah. Pravico zahtevati take volitve bi – na podlagi kopij veljavnih glasovnic – imeli le dejanski volivci izvoljenega, seveda predvsem, če bi njegova dejanja ali glasovanja odstopala od programskih obljub, ki jih je kandidat dajal pred volitvami.
Sam sicer ne pričakujem veliko uspešnih – določen bi namreč moral biti smiseln delež zbranih kopij glasovnic – pozivov k odpoklicu, a je bistvo tega orodja mogoče iskati drugje. Gre za to, da bi a) volivci imeli dejanski vpliv usmerjati izvoljene predstavnike k reševanju problemov, povezanih z vsakdanjim življenjem državljanov in b) se poslanci zavedali, da so kljub ustavnemu besedilu o statusu »predstavnikov vsega ljudstva« odgovorni predvsem konkretnim volivcem. Ne moremo namreč govoriti o pravi demokraciji, če ni učinkovite sprotne povratne zanke oziroma odvisnosti med izvoljenimi in volivci.
Če ne bo ustreznih sprememb sistema volitev v DZ, bomo volivci še naprej bolj ali manj v vlogi »voli(v)čkov«, ki bomo kot aktivni državljani s svojo udeležbo pripomogli, da bo zmagovita strankarska elita v povolilnem obdobju podeljevala dobre položaje v državni upravi tudi za naloge povsem neprimernim ljudem (primer Tilna Smolnikarja, Svet kapitala; februarja 2017) in iskala zase druge družbeno nesprejemljive koristi. Ob ugotovitvi »kakršna sestava DZ, takšno kadrovanje v državni upravi«, se moramo zavedati, da je prav sedanji sistem volitev v DZ bistveni temelj take prakse. V DZ se v sedanjem volilnem sistemu ne more uvrstiti še tako kakovosten posameznik, če se s ciljem uvrstitve na strankarsko listo ne prikloni strankarskemu vodstvu in »piha z njim v isti rog«. Za poslanske sedeže zainteresirani poslanci se načinu delovanja svojih strankarskih vodij in izbire kadrovikov ne upajo upreti, saj s tem tvegajo odstranitev z volilnih glasovnic na naslednjih volitvah.
Krivi so tudi
No, do takrat pa bi kot zainteresiran, le delno poučen in do delovanja naših strank kritičen državljan pričakoval vsaj konkreten odgovor, kdo je pravzaprav določil oznake v uvodu omenjeni zahtevi DS RS.
Prof. dr. Miran Mihelčič,
ekonomist
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
