Tiskane izdaje
Evropi grozi, da jo bo iz ravnotežja spravila toksična kombinacija javnega, bančnega in zunanjega dolga. Na drugi strani Atlantika je neodločen položaj med demokrati, čajankarji in republikanci stare šole sprožil veliko negotovost o tem, kako bodo ZDA dolgoročno zaprle svoj proračunski primanjkljaj, ki znaša osem odstotkov bruto domačega proizvoda. Japonska ima primanjkljaj, ki znaša deset odstotkov BDP, in to v času, ko čedalje več novih upokojencev japonske obveznice prodaja, namesto da bi jih kupovali.
Kaj torej lahko storijo vlade, razen tega, da vijejo roke? Ena skrajnost je popreproščeno keynesijansko zdravilo, ki temelji na domnevi, da proračunski primanjkljaj v času, ko je gospodarstvo v globoki recesiji, ni pomemben. Še več, večji ko je, bolje je. Druga skrajnost so brezkompromisne omejitve zadolževanja. Njeni zagovorniki zahtevajo, da država takoj, že jutri (če ne celo včeraj), začne uravnoteževati proračun.
Žal sta obe skrajnosti skrajno površni.
Zagovorniki absolutističnega omejevanja dolgov zelo podcenjujejo velike stroške prilagajanja prostovoljne »nenadne ustavitve« dolžniškega financiranja. Prav takšni stroški so vzrok, da se revne države, kakršna je Grčija, ubadajo z velikimi socialnimi in gospodarskimi premiki, ko finančni trgi izgubijo zaupanje in kapitalski tokovi nenadoma presahnejo.
Seveda je predstava, da bi morale vlade svoje proračune izravnati tako, kakor jih moramo mi vsi, privlačna, vendar, žal, ni tako preprosto. Vlade imajo neštete izdatke za svoje temeljne naloge, kot so obramba države, infrastrukturni projekti, izobraževanje in zdravstvo, da upokojencev niti ne omenjam. Nobena vlada se teh obveznosti ne more znebiti čez noč.
Naivnost
Ko je ameriški predsednik Ronald Reagan 20. januarja 1981 prevzel položaj, je preklical vse razpise državnih delovnih mest, ki so bili objavljeni v dveh mesecih in pol med njegovo izvolitvijo in inavguracijo. To je bil močan signal, da namerava zmanjšati izdatke države, toda takojšne posledice za proračun so bile zanemarljive. Seveda lahko vlada pokrije proračunski primanjkljaj z dvigom davkov, vendar lahko vsak nenaden tovrsten premik zelo okrepi popačenja, ki jih povzročijo davki.
A tudi tisti, ki so keynesijanstvo preveč poenostavili, so naivni ravno tako kot omejevalci dolgov. V dolgotrajni brezposelnosti, ki sledi finančni krizi, vidijo nesporno utemeljitev za precej bolj ekspanzivno fiskalno politiko, celo v državah, ki že imajo velikanske primanjkljaje, na primer v ZDA in Veliki Britaniji. Vsem, ki se z njimi ne strinjajo, očitajo, da so zagovorniki varčevanja v času, ko bi si zaradi izjemno nizkih obresti denar lahko izposodili skoraj zastonj.
Kdo je torej naiven? Povsem pravilno je zahtevati, da si vlade prizadevajo uravnotežiti svoje proračune v skladu z gospodarskimi ciklusi in v dobrih časih poskrbijo za presežke, v časih, ko je gospodarska dejavnost šibka, pa naj imajo primanjkljaj. Napačno pa je misliti, da je veliko kopičenje dolgov brezplačno.
V celi vrsti znanstvenih člankov, ki sem jih napisal skupaj s Carmen Reinhart, med njimi tudi v nedavnem, pri katerem je sodeloval še Vincent Reinhart (Debt Overhangs: Past and Present), ugotavljamo, da zelo visoka raven dolga, ki znaša 90 odstotkov BDP ali več, deluje kot dolgoročna zavora gospodarski rasti, ki pogosto traja dve desetletji ali več. Kumulativni stroški so lahko osupljivi. Povprečno so obdobja z visoko zadolženostjo od leta 1800 trajala 23 let. Stopnja rasti je bila v povprečju odstotno točko nižja kot v obdobjih nizke zadolženosti. To pomeni, da je lahko dohodek po četrt stoletja visoke zadolženosti četrtino nižji, kot bi bil, če bi bile stopnje rasti normalne.
Nenaivna rešitev
Dolgovi in rast drug na drugega seveda vplivajo, toda normalne recesije trajajo le eno leto, zato samo z njimi ne moremo pojasniti dveh desetletij gospodarskega nazadovanja. Bolj verjetno je, da gospodarstvo zavira dejstvo, da mora vlada zvišati davke pa tudi zmanjšati izdatke za investicije. Večji izdatki države so torej vsekakor kratkoročna spodbuda za gospodarstvo, kupljena z dolgoročnim gospodarskim nazadovanjem.
Strezni nas ugotovitev, da so bile v skoraj polovici vseh obdobij z visoko zadolženostjo po letu 1800 realno (prilagojeno inflaciji) nizke ali normalne obrestne mere. V tem pogledu je značilna Japonska, ki ima v zadnjih dveh desetletjih počasno gospodarsko rast in nizke obrestne mere. Poleg tega pri velikem dolžniškem bremenu obstaja tveganje, da se bodo svetovne obrestne mere v prihodnosti zvišale, tudi če ne bi bilo krize v grškem slogu. To velja še zlasti zdaj, ko je po dolgotrajni fazi povečevanja količine denarja v obtoku, ki ga izvajajo centralne banke, struktura dolgov v mnogih državah pretežno s kratko dospelostjo. Tako tvegajo, da se dvig obrestnih mer razmeroma hitro pokaže v visokih stroških zadolževanja.
Ker imajo številna visoko razvita gospodarstva dolgove že skoraj v višini 90 odstotkov BDP, kar je značilno za obdobja visoke zadolženosti, bi bilo povečevanje že zdaj velikih primanjkljajev tvegana in še zdaleč ne brezplačna strategija, kakršno zagovarjajo privrženci poenostavljenih keynesijanskih načel. V prihodnjih mesecih se bom ukvarjal s problemom visokih zasebnih in zunanjih dolgov, ki so s tem povezani, in se vrnil k razmišljanju o tem, zakaj je zdaj čas, ko višja inflacija ni tako zelo naivna rešitev, kot bi se komu zdelo. Predvsem pa se morajo volivci in politiki varovati zapeljivo preprostih rešitev sedanjih dolžniških problemov.
Kenneth Rogoff je profesor ekonomije in javne uprave na Harvardu in nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada.
© Project Syndicate, 2012
