Tiskane izdaje
Na našem planetu je bilo 30. oktobra leta 2011 sedem milijard prebivalcev, do naslednje milijarde naj bi minilo največ 12 let. Izzivi v svetu, povezani s povečevanjem števila prebivalstva in zaznavnimi vplivi podnebnih sprememb na človeštvo v celoti in na vsakega posameznika se prenašajo v Slovenijo, ki mora posamezne probleme obravnavati s skupnim pogledom, in ne vsakega zase.
Voda, kritična surovina 21. stoletja
V času, ko se je finančni položaj države po krizi, ki se je začela leta 2009, stabiliziral in so možnosti, da živimo skladno s svojimi finančnimi možnostmi, realnejše kot zadnja leta, si poglejmo nekaj izzivov prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo.
Vpis pravice do varne pitne vode v Ustavo Republike Slovenije je bil pred kratkim izglasovan. Država bo prevzela skrb za varno pitno vodo (boljši izraz bi bil neoporečna pitna voda). Viri pitne vode in preskrba prebivalstva z njo bosta imeli prednost pred gospodarsko rabo, recimo za stekleničenje in prodajo pijač. Voda namesto nafte postaja kritična surovina 21. stoletja, saj se bo njena poraba v svetu povečala zaradi povečevanja števila prebivalstva in zaradi zvišanja standarda v državah v razvoju, hkrati pa bo njena razpoložljivost v času in prostoru postala bolj nepredvidljiva zaradi vpliva podnebnih sprememb. S tega vidika se zapis omenjene pravice v ustavo zdi pameten in nujen korak.
Toda zapis pravice do varne pitne vode v Ustavo RS bo bistveno vplival na drugo zakonodajo, predvsem na upravljanje voda, ki ga ureja zakon o vodah. Pri pravici do pitne vode ne gre za enako pravico, kot je pravica do čistega okolja ali na primer zraka. Če je voda javna dobrina kot del hidrološkega kroga, je stvar manj problematična, toda varna pitna voda nujno zahteva urejeno in vzdrževano vodnogospodarsko infrastrukturo za njen zajem, pripravo in razdelitev. Drugače povedano: varna pitna voda mora imeti svojo ceno, sicer se nam lahko zgodi, da bomo zaradi ustavne pravice do vode prej povečali porabo te strateške surovine, če ne bo imela svoje cene, kot pa jo varovali in porabljali skladno z njeno razpoložljivostjo. Ali lahko, recimo, posamezniki, ki živijo v naseljih brez urejene preskrbe s pitno vodo (vodovoda) zahtevajo ustavno presojo zaradi neenakosti s tistimi, ki imajo dostop do pitne vode? Ali bo vlogo enakosti pred zakonom (ustavo) prevzela kapnica, ki jo skladno z zakonom o vodah že danes lahko uporabljamo za lastne potrebe? Prav je, da ima pitna voda prednost pred njenimi drugimi (gospodarskimi) rabami, toda v Sloveniji nujno potrebujemo prestrukturiranje vodnega gospodarstva (vodarstva).
Zaloge hrane za ekstremne primere so majhne
Nujni korak po vpisu pravice do varne pitne vode v ustavo mora biti prevetritev zakona o vodah in modernizacija vodnega gospodarstva (ne le upravljanja voda, ki zanemarja gospodarsko funkcijo) – prvi korak je bila ustanovitev Direkcije Republike Slovenije za vode. Potrebujemo koncentracijo stroke na tem področju, regionalizacijo upravljanja v Sloveniji (uvedba regij kot ravni nad razdrobljenimi občinami), ki lahko rešuje regionalne probleme pri upravljanju, urejanju in gospodarjenju z vodami (na primer regionalni vodovodi za preskrbo z vodo, umeščanje vodnogospodarske infrastrukture v prostor z namenom varstva pred poplavami).
Nujno moramo uvesti sodelovanje družbe pri upravljanju voda, pomemben element je lahko prav problematika upravljanja virov pitne vode, ko država to skrb prenese na lokalno skupnost. V Sloveniji moramo tudi pospešeno zgraditi več zadrževalnikov voda, ki bodo povečali vodnatost, predvsem v času suš (podnebne spremembe), ali služili kot viri vode za namakanje (varnost preskrbe s hrano). Črpalne hidroelektrarne lahko služijo za sezonsko hrambo vode in pridelavo električne energije v času večje porabe (sušni pretoki v rekah in manjša pridelava v pretočnih hidroelektrarnah v vročih obdobjih leta). Slovenija mora strateško zadržati več padavinske vode na svojem ozemlju, ki zdaj prehitro odteka k sosedom.
Za razviti del sveta je znano, da zavrže približno eno tretjino pridelane hrane. Po drugi strani so zaloge hrane za ekstremne dogodke (ognjeniški izbruh Tambore leta 1815) v državah majhne, za nekaj tednov ali največ mesecev. Za Slovenijo je pomembno, da zagotovi optimalno samopreskrbo s hrano (ne vsega, gotovo pa bistvene surovine). Pomemben del strategije preskrbe s hrano mora temeljiti na virih (zemlja, voda, podnebje), ki jih moramo varovati za pridelavo hrane, ne da bi plodno zemljo namenili za gradnjo infrastrukture in potem hrano uvažali. Uvoz poceni ali cenovno kompetitivne hrane iz oddaljenih delov sveta je problematičen z vsaj dveh vidikov: nizka (kompetitivna) končna cena proizvoda je lahko taka le zaradi nizke cene surovin in cene prevoza, katerega ogljični odtis se ne upošteva nikjer, ne v državi proizvajalki ne v državi porabnici.
Glede na podnebne spremembe se bomo morali tudi odločiti, ali bomo ostali pri intenzivnem industrijskem kmetijstvu, ki temelji na veliki uporabi gnojil in snovi za zatiranje škodljivcev ter ima zato velik vpliv na okolje, ali bomo ugriznili v jabolko genetsko spremenjene hrane, ki zagotavlja večji hektarski donos v spremenjenih podnebnih pogojih in vdoru tujerodnih organizmov (škodljivcev), ali bomo delno prešli v akvaponsko pridelavo v pametnih mestih in podeželskem okolju gojili hrano v sozvočju z ekosistemi (konzervacijsko kmetijstvo, integrirano varstvo rastlin, pridelava avtohtonih vrst, ki izumirajo).
Kako bomo zmanjšali naš vpliv na podnebne spremembe
V Sloveniji je že več kot leto dni v pripravi Energetski koncept Slovenije za prihodnjih dvajset let, okvirno celo štirideset let. Z njim bomo potrdili usmeritev Slovenije v nizkoogljično družbo in zmanjšali naš vpliv na podnebne spremembe (koliko Slovenija res prispeva v eno ali drugo smer, je seveda stvar druge razprave) ter zagotovili zanesljivo preskrbo z energijo.
V Sloveniji moramo krepiti rabo obnovljivih virov energije (voda, sonce, veter). Zanesljivo preskrbo z energijo lahko zagotovimo z razpršenimi lastnimi energetskimi viri ob možnosti uvoza iz drugih omrežij v Evropi ter uvedbo pametnih omrežij za prilagajanje porabe proizvodnji električne energije kot najpomembnejši obliki energije v moderni družbi.
Razmisliti moramo o podaljšanju uporabe jedrske energije kljub zadržkom zaradi odlaganja jedrskih odpadkov in velikemu začetnemu vložku v infrastrukturo – biogoriva, sintetična goriva in druge vrste fosilnih goriv (razen delno večje uporabe naravnega plina – bistveno manjši izpusti CO2 kot pri premogu), ne bodo rešili problema preskrbe z energijo. Za Slovenijo je zanesljivost preskrbe z energijo gotovo povezana z uravnoteženjem javnih financ, saj namenjamo več dve milijardi evrov na leto za uvoz fosilnih goriv. Prednost morajo dobiti domači energetski viri.
Zanesljivost obratovanja energetskega sistema moramo zagotoviti z rezervami goriva (utekočinjeni plin, a ne v tujini, saj takih rezerv v primeru vojne, stiske ali večje nesreče ne bomo dobili v Slovenijo) in proizvodnimi enotami (na primer plinska elektrarna) za podporo v primeru izpada pomembne enote in preprečevanje kolapsa sistema. Pri vseh odločitvah o energetskem konceptu ima država pomembno vlogo, saj s subvencioniranjem določene vrste energije (mHE, fotovoltaika …) vpliva na proizvodno ceno elektrike in njeno proizvodnjo. Dodajmo še problematiko prometa kot porabnika energije in hkrati pomembnega dejavnika izpustov ogljikovega dioksida. Preusmeriti moramo tovorni promet na železnice, jo posodobiti, tudi za potrebe javnega potniškega prometa, ter uvajati avtomobile z manjšo porabo goriva na prevoženi kilometer (predvsem hibridna vozila). Najcenejša in najčistejša energija je tista, ki je ne porabimo – dosledno moramo uvajati učinkovito rabo energije. Slovenijo čaka preusmeritev javne razsvetljave na LED-tehnologijo, zamenjava energetsko neučinkovitih naprav in predvsem energetska prenova stavb za zmanjšanje porabe energije. Kot gradbenik ne morem mimo opozorila, da naj gre energetska prenova (ovoja stavbe) z roko v roki s protipotresno (tudi protipoplavno) prenovo (konstrukcije stavbe).
Spremembam se bo treba prilagoditi
In podnebne spremembe? Te bodo vplivale na naravne procese in možnosti za pridelavo hrane, razpoložljivost vode in proizvodnjo energije. Množici vojnih beguncev in ekonomskih migrantov se bodo pridružili še begunci zaradi pomanjkanja osnovnih pogojev za življenje.
Da bomo pri prehodu v nizkoogljično družbo v Sloveniji uspešni, bodo morali tako odločevalci (politika) kot državljani dobro razumeti njeno problematiko – glede na položaj inženirstva in tehnike v slovenski družbi je morda to še najtežji del prehoda.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
