Tiskane izdaje
Ob dogajanjih v Ukrajini se je v medijskem prostoru znašla široki javnosti precej neznana Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse). Pred kratkim je bilo v enem izmed številnih člankov, ki se v zadnjem času sprašujejo, kako in zakaj prav ta »obskurna« organizacija, zapisano: »Ovse zavzema zapleteno mesto v mednarodni diplomaciji.«
Ker se Ovse po velikosti, pomembnosti, pozornosti svetovnih vodij ali zunanjih politik večine držav in po denarju vedno prekašali EU, Nato, tudi Svet Evrope in OZN, v medijih, pa ne samo slovenskih, zelo malo slišimo ali vidimo kaj o Ovseju. In to kljub temu, da so med državami, ki sodelujejo v njem – 57 jih je – vse evropske, EU in Nato države, tudi ZDA, ter države nekdanje Sovjetske zveze, na čelu z Rusijo (in od leta 2012 še Mongolija). Še ena mednarodna organizacija, bodo rekli mnogi. Morda se je nekateri spomnijo, ker ji je Slovenija predsedovala leta 2005. Ali zato, ker je bila to prva mednarodna organizacija, v katero je Slovenija stopila kot samostojna država (marca 1992).
Ovse kot dejavnik
Kot produkt hladne vojne z nadaljnjim, večkrat spregledanim razcvetom v 90. letih, se je Ovse v tem tisočletju v veliki večini svojih sodelujočih držav umaknil v ozadje. Spodrinile so ga mogočne in finančno podkovane druge politično-varnostne organizacije, a je z dogodki v Ukrajini spet dobil prostor v svetovnih medijih. Mnogi menijo, da se bo na tem, kako bo pripomogel k razpletu v Ukrajini, kalila in odločila njegova nadaljnja usoda.
Ukrajina je država, ki je v zadnjem desetletju vsaj dvakrat precej zamajala stališča do organizacije. Obakrat se je to zgodilo zaradi istega pomembnega dejavnika, ki ga druge organizacije v Evropi nimajo – Rusije kot vplivne članice. Poleg sedanjih dogajanj je najočitneje vplivala na vlogo Ovseja ob »oranžni revoluciji« leta 2004, po kateri je Rusija z obtožbami, da je Ovse vplival na izid volitev in angažiranje prebivalstva k uporu, močno ohladila odnose z organizacijo. (Ukrajina je Ovseju celo predsedovala lani, a o tem še malokdo kaj ve ali govori.)
Namen tega pisanja pa ni Ukrajina, ampak Ovse sam. In sicer, zakaj Ovse, ki mu tudi z uspešnim opazovanjem in svojim mirnim posredovanjem morda ne bo uspelo rešiti Ukrajine, še vedno ni treba zapreti, čeprav bi se v nezaželenem scenariju pojavili taki ogorčeni glasovi iskanja krivca.
Po načelih demokratične
Ovse je organizacija, ki morda v nasprotju z nekaterimi močnejšimi ne žuga s prstom ali poskuša prenašati vrednot enih drugim. Je organizacija, v kateri so se vse države, ki v njej sodelujejo, soglasno zavezale k določenemu skupku vrednot in obveznosti, ki se mu bodo same z opazovanjem, nadzorom ter izmenjavo izkušenj in praks z drugimi državami Ovseja, 15 misijami na terenu in institucijami približevale. Vseh 57 držav je samih spoznalo – in sprejelo –, da je tako imenovan celovit pristop k varnosti pravi način, da se vzpostavi in vzdržuje dolgoročna stabilnost. Celovit pristop, ki poleg tradicionalnih varnostnih ukrepov, kot je razorožitev, varnost meja, usposabljanje varnostnih organov, zajema tudi potrebo po izpolnjevanju demokratičnih standardov, svobodi medijev, varstvu okolja, neodvisnosti sodstva, spoštovanju človekovih pravic, promociji strpnosti, varstva manjšin in krepitvi vladavine prava.
Med najopaznejšimi aktivnostmi Ovseja je treba omeniti nesporno vodilno in kredibilno vlogo pri opazovanju volitev v regiji Ovseja, ki jo izvaja ena izmed glavnih institucij Ovseja – Urad za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR). Posebej je treba omeniti, da je še do pred kratkim to institucijo šest let uspešno vodil Slovenec. Strokovna ocena postopkov, povezanih z volitvami, je bila narejena za vse države Ovseja, vključno z Rusijo in ZDA, nazadnje letos za Ukrajino in Turčijo. Ob sklicanih zgodnjih parlamentarnih volitvah v Ukrajini se tam pripravlja nova opazovalna misija. Tudi v Sloveniji se oceni in priporočilom o državnozborskih volitvah, ki so bile ocenjene leta 2011, nismo izognili. Opazovanje volitev samo po sebi ni namen, je pa sredstvo, s katerim države pridobijo strokovno mnenje dela svojega demokratičnega napredka (ali nazadovanja) na tem najočitnejšem testu demokratičnosti.
Brez Ovseja bi na področju opazovanja volitev zazevala velika luknja oziroma bi se ta morda zapolnila z dražjim in verjetno ne učinkovitejšim opazovanjem EU (EU je namreč hitro ugotovila, da je opazovanje organizacije, katere član določena država je, učinkovitejše in opazno bolj neodvisno, kot če opazovanje opravi zunanja organizacija).
Sodelovanje
Prednost Ovseja je, da je majhna, nevsiljiva, skoraj nevidna organizacija s širokim raznovrstnim članstvom in da deluje izključno po načelu konsenza, dialoga in osebnega stika na različnih ravneh v vladnih in nevladnih sferah ter na podlagi prenosa izkušenj med državami. Zato ni videti kot grožnja in ohranja vtis sodelovanja, ne prisile.
Seveda ima svoje izzive. Marsikatera prednost je tudi slabost. Procesi so počasni. Zagotavljanje soglasja med 57 zelo različnimi državami severne poloble ni preprost posel. Pojmovanje nekaterih vrednot, posebno kar zadeva človekove pravice, je drugačno v različnih delih organizacije. Včasih se od znotraj zdi, da hladna vojna iz prejšnjega stoletja še kar traja. Države zelo nerade sprejemajo kritiko. Režimi in avtokratski vladarji si z »evropskimi« vrednotami, četudi so jih njihove države uradno sprejele, nočejo ogroziti svoje moči in premoženja. Besed je več kot dejanj. Četudi so vse države enak(opravn)e, je jasno, da so nekatere svoj veto bolj pripravljene izkoristiti kot druge. Vpliv Ruske Federacije, ki s svojo kvalitetno diplomacijo v večjem delu usmerja tok dela organizacije, je očiten. Velikokrat se je treba zadovoljiti z najnižjim skupnim imenovalcem, ki je za številne družbe ali javnosti v drugih državah veliko prenizko.
Ovse ne bo na hitro spremenil sveta. Temu tudi ni namenjen. Namen Ovseja je po korakih, ki so jih države same pripravljene narediti, te pripeljati k standardom demokratične in varne družbe. Seveda si pri tem večinoma same določajo hitrost in število korakov, vendar na to nemalokrat vpliva politični pritisk drugih držav.
Ukrajina lahko postane dober primer, kako organizacija z relativno majhnim vložkom, a politično sprejemljivostjo na vseh straneh ter bolj ali manj srečnim naključjem, da ji letos predseduje nevtralna Švica, lahko usmeri določene situacije v pravo smer ter z mehkimi ukrepi in mediacijo ublaži napetosti med (velikimi) akterji. Prihodnje leto bo 40 let od podpisa Helsinške sklepne listine. Ta je leta 1975, na vrhuncu hladne vojne, vsebovala revolucionaren seznam zavez, ki v mednarodnih odnosih še zdaj pomeni podlago za sodelovanje na področju varnosti in je bila nekakšen ustanovni akt takratne Konference, od leta 1994 Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. S ciljem preseči hladno vojno. Morda bodo leta 2014 skoraj 40 let stara helsinška načela in Ovse uspela preprečiti novo hladno vojno? Obskurna organizacija? Morda pa ne več tako.
––––––
Aleška Simkić, vodja Oddelka za Ovse in Sveta Evrope na Ministrstvu za zunanje zadeve RS
