Tiskane izdaje
Na pomoč! Hodim po minskem polju in si ne morem pomagati.
Minsko polje se imenuje BDS − bojkot, dezinvestiranje, sankcije.
Pogosto me sprašujejo o mojem stališču do tega mednarodnega gibanja, ki so ga zagnali palestinski aktivisti in se je kot ogenj razširilo po vsem svetu.
Izraelska vlada obravnava to gibanje kot največjo grožnjo. Zdi se mi, da celo večjo kot Daeš ali Iran. Vsa izraelska veleposlaništva na svetu so bila mobilizirana za boj proti njemu.
Glavno bojišče je v akademskem svetu. Fanatični privrženci BDS srdito razpravljajo s prav tako fanatičnimi privrženci Izraela. Obe strani imata izkušene razpravljavce ter se poslužujeta raznovrstnih propagandnih strategij, lažnih argumentov in odkritih laži. Razprava je nizkotna in gre samo še na slabše.
Preden pa izrazim svoje stališče, bi rad razložil vso zadevo. Za kaj gre?
Zadnjih 70 let, od mojega 23. leta naprej, sem posvetil miru − judovsko-arabskemu miru in izraelsko-palestinskemu miru.
Na obeh straneh je veliko ljudi, ki govorijo o miru. Če parafraziram dr. Johnsona, je postal »mir« zadnje pribežališče razpihovalcev strahu.
A kaj pomeni mir? Dva sovražnika med seboj skleneta premirje, zato mir predpostavlja obstoj obeh. Če namreč ena stran uniči drugo, tako kot je Rim uničil Kartagino, se vojna sicer konča, toda to ni mir.
Mir ne pomeni zgolj to, da obe strani prenehata s sovražnostmi proti drugi strani, ampak tudi spravo, življenje drug ob drugem, sodelovanje ter na koncu morda celo medsebojno naklonjenost.
Zatorej razglašanje želje po miru med izvajanjem obojestranske sovražne kampanje pač ni prava stvar. Karkoli že je, pa prav gotovo ni prizadevanje za mir.
Bojkot je legitimno orodje političnega boja.
Prav tako je tudi osnovna človekova pravica. Vsakdo ima pravico, da kupi oziroma ne kupi stvari, ki si jo želi. Vsakdo ima pravico, da ne glede na razlog pozove druge, da kupijo oziroma ne kupijo določenega blaga.
Milijoni Izraelcev bojkotirajo trgovine in restavracije, ki niso »košer«. Verujejo, da jim je bog tako naročil. Ker sem dosleden ateist, se temu pozivu nisem nikoli odzval. A stališče verujočih sem vedno spoštoval.
Ko so nacisti prišli v Nemčiji na oblast, so ameriški judje organizirali bojkot nemških izdelkov. Nacisti so na to reagirali z razglasitvijo dneva bojkota judovskih trgovin v Nemčiji. Star sem bil devet let in se še vedno jasno spomnim prizora: nacisti v rjavih srajcah so na pročelja judovskih trgovin lepili napise: »Nemci, branite se! Ne kupujte od judov!«
Prvi bojkot proti izraelski okupaciji je razglasil Guš šalom, izraelska mirovna organizacija, ki ji pripadam. To se je zgodilo zelo dolgo pred nastankom BDS.
Svoj poziv smo naslovili na izraelsko javnost. Pozvali smo jih, naj bojkotirajo izdelke iz judovskih naselbin na območju Gaze, Zahodnega brega in Golanske planote. Da bi jim olajšali izbiro, smo objavili seznam vseh podjetij, ki jih je bojkot zadeval.
Vpleten sem bil tudi v pogovore z Evropsko unijo (tukaj in v Bruslju). Zahtevali smo, naj ne spodbuja gradnje judovskih naselbin na zavojevanih ozemljih. Evropejci so potrebovali zelo dolgo časa, preden so se odločili, da morajo biti izdelki iz judovskih naselbin posebej označeni.
Kupiti ali ne kupiti je ne glede na razlog zasebna stvar, zato bi bilo zelo težko ugotoviti, koliko Izraelcev je sledilo našemu pozivu. Dobili smo vtis, da mu je sledilo veliko število Izraelcev.
Ljudi nismo pozvali, naj bojkotirajo Izrael kot takšnega, ker smo imeli to za kontraproduktivno. Ko državi grozi nevarnost, so Izraelci enotni. To bi pomenilo, da bi dobro misleče državljane potisnili v roke judovskih naseljencev. Naš cilj pa je bil ravno nasproten: ločitev javnosti od judovskih naseljencev.
Gibanje BDS pa ima zelo drugačno stališče. Sprožili so ga palestinski nacionalisti, usmerjen je k svetovni javnosti ter je popolnoma brezbrižen do izraelskega mnenja.
Gibanje za bojkot ne potrebuje natančnega programa. Zahteva po končanju okupacije in omogočanje Palestincem, da ustanovijo svojo lastno državo na okupiranih ozemljih, bi zadostovala. Toda BDS je že na samem začetku objavil jasen politični program. Tu pa se začnejo težave.
Cilji BDS so trije: končanje okupacije in naseljevanja, zagotavljanje enakosti za Arabce znotraj Izraela in pospešitev vračanja beguncev.
Zveni neškodljivo, a ni. Ne omenjajo miru z Izraelom in razdelitve na dve državi. Vendar pa je bistvo v tretji točki.
Množična izselitev polovice palestinskega ljudstva s svojih domov v vojni leta 1948 (deloma so bežali pred boji v dolgi in kruti vojni, deloma pa so jih namerno izselile izraelske vojaške sile) je zapletena zgodba. Bil sem ji priča in sem o tem obširno pisal v svojih knjigah. (Drugi del mojih spominov je pravkar izšel v hebrejščini.) Poglavitno dejstvo je, da jim po vojni ni bila dovoljena vrnitev. Njihove domove in zemljo so dobili judovski migranti, od katerih je bilo veliko takih, ki so zbežali pred holokavstom.
Vrnitev v prejšnje stanje je ravno tako uresničljivo, kakor bi bila uresničljiva zahteva, da se morajo beli Američani vrniti tja, od koder so prišli njihovi predniki, in vrniti zemljo prvotnim lastnikom. Pomenilo bi odpravo države Izrael in ustanovitev države Palestine, ki bi se raztezala od Sredozemlja do reke Jordan. Bila bi država z arabsko večino in judovsko manjšino.
Le kako bi bilo to mogoče doseči brez vojne z jedrsko oboroženim Izraelom? Le kako je lahko to povezano z mirom?
Resni palestinski pogajalci so do zdaj na tiho opuščali to točko. Večkrat sem se o tem pogovarjal z Jaserjem Arafatom. Tihi dogovor je bil, da bo na podlagi končnega mirovnega sporazuma Izrael dovolil vrnitev simboličnemu številu beguncev. Vsi drugi begunci in njihovi potomci (okoli pet ali šest milijonov ljudi) pa bodo prejeli primerne odškodnine. Vse to v okviru načela dveh držav.
To je pravi mirovni program oziroma edini mirovni program. Namere BDS pa pač to niso.
Nasprotna stran v ognjevitih razpravah na Oxfordu in Harvardu je še manj usmerjena k miru.
Legije sionističnih »razlagalcev« (mnogi od njih so plačani strokovnjaki) so na pohodu, da ovržejo in zatrejo napad BDS. Zanikajo najbolj očitna dejstva: da izraelska država zatira palestinsko ljudstvo, da neusmiljena vojaška okupacija povzroča Palestincem trpljenje in da je »mir« postal v Izraelu psovka.
Pred nekaj dnevi je skrajnodesničarski komentator na izraelski televiziji zgolj napol v šali oznanil: »Nevarnost miru je minila!«
Najbolj preprost način za izgon in prepoved BDS bi bil, da se njegove pripadnike obtoži antisemitizma. To bi pomenilo konec kakršnekoli smiselne razprave, še posebej v Nemčiji, pa tudi drugod v tujini. Ljudje, ki zanikajo holokavst, niso primerni sogovorniki.
Za obtožbo, da so simpatizerji BDS tudi v resnici večinoma antisemiti, ni nobenih dokazov. Prepričan sem, da so večinoma predani idealisti, ki sočustvujejo z zatiranimi Palestinci. Judje so skozi zgodovino vedno hiteli pomagati zatiranim ljudem, pa naj so bili to ameriški črnci ali pa ruski mudžiki.
Treba pa je tudi povedati, da so nekateri privrženci BDS izustili izjave, ki nedvomno smrdijo po antisemitizmu. Za prepričanega antisemita stare šole je BDS varna prižnica, s katere lahko pod krinko protisionizma in protiizraelizma pridigajo svoj gnusen evangelij.
Ponovno bi rad opozoril Palestince in njihove resnične prijatelje, da so antisemiti pravzaprav njihovi nevarni sovražniki. Prav oni namreč silijo jude po vsem svetu v selitev v Izrael. Tem antisemitom je vseeno za Palestince, saj izkoriščajo njihovo stisko za to, da ugodijo svoji prastari protijudovski izprijenosti.
In nasprotno: judje, ki so se zaradi napačnega vtisa, da pomagajo Izraelu, z veseljem pridružili novemu valu islamofobije, so prav tako storili hudo napako. Današnji sovražniki islama so včerajšnji ali jutrišnji sovražniki judov.
Palestinci potrebujejo mir, da se bodo otresli okupacije in končno dobili svobodo, neodvisnost in normalno življenje.
Izraelci potrebujejo mir, ker se bomo brez njega vedno globlje potapljali v močvirje večne vojne, zapravili demokracijo, ki je naš ponos, in postali prezirana država apartheida.
Razprava o BDS lahko zgolj okrepi medsebojno sovraštvo, razširi prepad med ljudstvoma ter ju še bolj oddalji. Zgolj aktivno sodelovanje med mirovnima taboroma na obeh straneh lahko doseže zadevo, ki jo obe strani nujno potrebujeta:
MIR.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
