Tiskane izdaje
Jeseni leta 1948 sem bil po osmih mesecih neprestanih bojev povišan v čin desetnika. Po intenzivnem tečaju za poveljnike vodov mi je bilo dovoljeno, da si med migranti iz Maroka oziroma Poljske izberem vojake. (Vsi so hoteli Bolgare, toda ti so bili že oddani. Sloveli so kot odlični borci, disciplinirani in stoični.) Izbral sem Maročane. Dobil sem tudi dva Tunizijca in pet Turkov, skupaj 15 mož. Vsi so pred kratkim prišli z ladjo in nihče ni govoril hebrejsko. Kako jim torej razložiti, da leti ročna granata zelo visoko in ima zelo oster kot spusta? Na srečo je eden izmed njih znal nekaj hebrejščine, zato je prevajal v francoščino. Eden od Turkov je razumel nekaj francoščine in je prevajal v turščino. Tako nekako smo potem shajali.
Ni bilo lahko. Zelo veliko je bilo psiholoških problemov, a odločil sem se, da se čim bolj prilagodim. Na primer, nekega dne smo dobili ukaz, da moramo iti na morsko obalo in naložiti na tovornjak pesek, ki bi služil za razširitev našega tabora z več šotori. Ko smo prispeli na obalo, se ni nobeden od mojih vojakov premaknil. »V to deželo smo se prišli borit, ne delat!« je povedal njihov govornik. Bil sem osupel. Kaj storiti? Tečaj me ni pripravil na tako situacijo. Potem pa sem prišel na idejo. Rekel sem: »Prav imaš. Prosim, sedite pod drevo in uživajte v senci!« Vzel sem lopato in začel kopati. Slišal sem jih šepetati. Potem je eden od njih vstal in vzel lopato. Nato še eden. Na koncu smo vsi zadovoljno kopali.
Na žalost smo bili bolj izjema. Večina Aškenazov (Judov evropskega porekla), ki so bili rojeni v deželi ali pa so se sem preselili pred leti, je menila, da so opravili svoje in dovolj trpeli ter da je bilo zdaj na orientalskih migrantih, da opravijo svoje. Kulturne razlike so bile velike, toda nihče se zanje ni zmenil. Kmalu po tem dogodku smo dobili dovoljenje, da odidemo za nekaj ur v Tel Aviv. Ko smo šli na tovornjak, sem opazil, da nekateri od mojih mož niso prisedli. »Ste nori?« sem zavpil. »Odhod v Tel Aviv je raj!« Odgovorili so: »Ne za nas. Dekleta v Tel Avivu nočejo iti z nami ven. Poimenovale so nas maroški noži.« Res, bilo je nekaj primerov, ko so se vročeglavi Maročani čutili užaljene in so napadali ljudi z noži.
Moj odnos do »mojih Maročanov« se je izplačal. Ko sem bil težko ranjen, so me štirje od njih ob hudem sovražnikovem ognju odnesli na varno. Podarili so mi (za zdaj) 70 let življenja. Nekaj let pozneje, ko sem bil glavni urednik novičarske revije, sem objavil serijo raziskovalnih člankov z naslovom Jebejo črnce. Vsebovali so razkritja o diskriminaciji orientalskih migrantov (rekli so jim »črnci«, čeprav so rjavi). Članki so po vsej deželi vzdignili nevihto besa. Že sam namig na diskriminacijo je bil odločno zavrnjen. Ob koncu petdesetih let 20. stoletja je majhen incident v četrti Vadi Salib v Haifi sprožil med orientalskimi Judi velike nemire. Vsi mediji so se postavili na stran policije, samo moja revija je zagovarjala upornike.
To starodavno zgodovino dajem na dan zato, ker je nenadoma postala aktualna. Televizijska nadaljevanka orientalskega filmarja povzroča v Izraelu nevihto. Njen naslov je Salah, to je dežela Izrael. Opisovala naj bi doživetja njegovih starih staršev po prihodu v Izrael v zgodnjih petdesetih letih. Salah je arabsko ime. Hotela sta se naseliti v Jeruzalemu, saj je bil edini kraj v državi, katerega ime sta poznala. Namesto tega sta bila odvedena na oddaljeno mesto v puščavi, vržena s tovornjaka in prepuščena vegetiranju v šotoru, brez kakršnegakoli dela. Izjemoma so nekaj dni na mesec opravljali »nujno delo« kopanja jam za drevesa.
Filmar David Deri trdi, da je šlo za gigantsko zaroto (njegove besede) Aškenazov, da bi orientalski Judje prišli sem, bili odvrženi v puščavi in ostali tam, izpostavljeni lakoti in pomanjkanju. Deri si stvari ne izmišljuje. Obširno navaja skrivne uradne protokole, kjer je bila operacija na dolgo in široko razložena ter bila označena kot nacionalna nujnost, da bi zapolnili prazen prostor (od koder so bili pred tem izgnani Arabci). Dejstva so prava, a celotna slika je napačna. Deri ni poskušal opisati tega zgodovinskega poglavja objektivno, ampak je ustvaril propagandni material.
Naj vam še enkrat navedem moje lastne izkušnje. Rodil sem se bogatima staršema v Nemčiji. Ko so nacisti leta 1933 prevzeli oblast, se je moj oče nemudoma odločil, da zapustimo Nemčijo in se odselimo v Palestino. Nihče nas ni sprejel z rožami. Morali smo poskrbeti zase. S seboj smo prinesli veliko vsoto denarja. Moj oče pa ni poznal trgovskih navad v deželi, zato smo že po enem letu izgubili ves denar. Oba starša, ki v Nemčiji nista nikoli fizično delala, sta začela trdo delati od 10 do 12 ur na dan. Po sedmih razredih sem pustil osnovno šolo in pri 14 letih začel delati. Prav tako moj brat in sestre. Nihče se ni pritoževal. Dogodki v Nemčiji so nas vsak dan opominjali, da smo pobegnili.
Usoda migrantov je težka, takšna je bila vedno in povsod. Bili smo trdno odločeni, da zgradimo »našo« državo. Od migrantov, ki so po drugi svetovni vojni prišli iz vzhoda in zahoda, se je pričakovalo isto. Mnogo pozneje sem se spoprijateljil z Lovo Eliavom, enim od organizatorjev »absorpcije« migrantov v 50. letih. Povedal mi je, da so migrante iz vzhoda in zahoda vozili v Lakiš. Če niso hoteli s tovornjaka, je bilo vozniku naročeno, naj dvigne platformo in ljudi preprosto strese na tla. Lova se tega ni sramoval. Zanj je bil to del grajenja države. Lova je bil, mimogrede, eden od velikih idealistov v državi. V poznih letih se je odpravil v puščavo blizu meje z Egiptom, da bi živel z mladimi, ki jim je v oddaljenem kraju zgradil novo vas.
Deri je odkril, da so se policijski vohuni infiltrirali v orientalske skupine. Ob tem sem se glasno nasmejal. Namreč, javna skrivnost je bila, da je tajna služba dolga leta opazoval vsak premik članov mojega uredništva, še posebej pa mene. Derija ne vznemirja dejstvo, da so v teh letih s komunisti ravnali veliko slabše. Da ne omenjam arabskih državljanov, ki so pod »vladavino vojske« dnevno trpeli represijo. Skratka, Deri pravzaprav ni ničesar ponaredil ali si izmislil. Vendar pa je vzel vse iz konteksta. To je tako, kot če bi nekdo Michelangelovi sliki odvzel eno barvo, na primer rdečo. V resnici je še vedno ista slika, a vendar ni ista.
David Deri se je rodil pred 43 leti v Jeruhamu, eni od tistih vasi, ki so jo južno od Ber Ševe, sredi ničesar, postavili Lova Eliav in njegovi sodelavci. Jeruham je danes še vedno eno od revnih mest, vendar pa je zelo napredovalo. Politično je seveda trdno v rokah Likuda. Deri si ne prizadeva naslikati »uravnoteženo« sliko. Nasprotno, zelo odkrito poskuša nahujskati orientalske Jude proti Aškenazom.
Njegovi politični nazori mi niso znani, a v današnji realnosti služi film hujskaški kampanji Benjamina Netanjahuja proti namišljeni »levičarski eliti Aškenazov«, ki vključuje medije, univerze, policijo in sodišča (ter seveda mene).
Mimogrede, Deri sam je najboljši dokaz za to, kako lahko revni Maročani v dveh ali treh generacijah za tem, ko so bili vrženi v puščavo, tvorijo novo elito.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
