Tiskane izdaje
Kafr Kana, vas blizu Nazareta, je po vsej verjetnosti kraj, kjer je po pričevanju Nove zaveze Jezus spremenil vodo v vino. Danes je to arabska vas, kjer izraelska policija spreminja kamenje v kri.
Usodnega dne se je policija soočila s skupino Arabcev, ki so protestirali proti izraelskim prizadevanjem, da na Tempeljskem griču (za muslimane »Plemenito svetišče«) odpravijo status quo. Podobne demonstracije so se ta dan odvijale v mnogih arabskih mestih in vaseh po vsem Izraelu, še posebej pa v okupiranem vzhodnem Jeruzalemu.
Prvo policijsko poročilo pravi, da je 22-letni Arabec Keir a-Din Hamdan napadel policiste z nožem. V samoobrambi jim ni ostalo drugega kakor da so streljali in ga ubili.
Kot je običajno pri policijskih poročilih, je bil to kup laži.
Na nesrečo policije je incident posnela varnostna kamera. Na posnetku je jasno viden Hamdan, ki se je približal policijskemu avtomobilu in s predmetom, verjetno z nožem, tolkel po avtomobilskem oknu. Ko je uvidel, da je njegovo ravnanje brez učinka, se je obrnil in odšel.
V tistem trenutku je iz avta stopil policist, začel streljati proti Hamdanu in ga zadel, ta pa je padel po tleh. Policisti so ga obkrožili in po kratkem obotavljanju (očitno so se posvetovali kaj narediti) ranjenega mladeniča začeli vleči po tleh proti policijskem avtomobilu, kakor bi bil vreča krompirja. Vrgli so ga na tla avtomobila in se odpeljali (kot kaže v bolnišnico). Svoje noge so položili na ali poleg umirajočega moža.
Posnetek jasno kaže, da so policisti prekršili stalna policijska povelja o streljanju: niso bili v neposredni smrtni nevarnosti, niso zaklicali opozorila, niso najprej ustrelili v zrak in niso ciljali v spodnje dele telesa. Tudi niso poklicali rešilca. Mladenič je izkrvavel do smrti. To je bila hladnokrvna usmrtitev.
Sledilo je razburjenje. Arabci so v mnogih krajih protestirali. Pod tem pritiskom je Komisija za preiskave v policiji pričela s preiskavo. Že prvi izsledki so odkrili kar nekaj dejstev, ki so naredila incident še bolj drastičen.
Kot kaže je policija pred tem, ko so kamere zabeležile incident, aretirala Hamdanovega bratranca in ga posadila v avto. Očitno je Keir a-Din hotel, da ga izpustijo in je zato tolkel po avtu. Bratranec je tako videl, kako so ustrelili njegovega bratranca in ga odvrgli na tla avtomobila v katerem je sedel.
V prvem odzivu je policijsko poveljstvo opravičevalo ravnanje policistov, katerih imena in obrazi so bili prikriti. Na hitro so jih prerazporedili v druge enote.
Tega incidenta ne opisujem na dolgo in široko zato, ker je poseben, ampak ravno nasprotno, ker je tako tipičen. Kar je bilo posebnega, je bila zgolj neopažena prisotnost kamere.
Kar nekaj ministrov v vladnem kabinetu je hvalilo zgledno obnašanje policistov v tem incidentu. To lahko zavrnemo kot pritegovanje medijske pozornosti s strani ekstremnih desničarskih demagogov, ki verjamejo, da njihovi volivci odobravajo prav vsako streljanje Arabcev. Oni že vedo.
Vendar pa ene izjave ne moremo spregledati in sicer tiste, ki jo je podal minister za notranjo varnost.
Nekaj dni pred incidentom je minister Jicak Aharonovic, varovanec Avigdorja Liebermana ter tudi sam nekdanji policist, javno razglasil, da noče, da bi katerikoli terorist po napadu preživel.
Ta izjava je očitno protizakonita. Pravzaprav je napeljevanje k zločinu. Po zakonu policistom ni dovoljeno ustreliti »teroriste« ali kogarkoli drugega po tem, ko so ga zaprli. Še posebej, ko so ranjeni ali ne predstavljajo kakršne koli »smrtne nevarnosti«.
Aharonovic se je vedno zdel v redu fant. Ima sposobnost, da se pojavi pred kamerami po vsakem dogodku, ki je vreden objave, pa naj bo to huda prometna nesreča, politični zločin ali požar. Bog si ga vedi, kako to zmore.
Dejansko pa minister za notranjo varnost (prej minister za policijo) v praksi nima nobene funkcije. Že od časov britanskega mandata je poveljnik policijskih sil generalni inšpektor, ki je uniformirani profesionalni uradnik. Edina ministrova funkcija, ki zadeva policijo je, da vladi predlaga v imenovanje novega poveljnika.
Toda za navadnega policista zveni izjava ministra kot ukaz. Povsem možno je, da je neodgovorna ministrova izjava neposredno botrovala zločinu v Kafr Kani. Še posebej zato, ker je nista zavrnila ne generalni inšpektor, ne premier.
Vse to me spominja na usodno izjavo premiera Jicaka Šamirja leta 1984, ki je prav tako razglasil, da po napadu ne sme noben terorist ostati živ. Neposredna posledica tega je bila afera »avtobusna linija 300«, ko so štirje neoboroženi arabski fantje ugrabili izraelski avtobus. Varnostne sile so jih ustavile, dva od njih sta bila ustreljena med osvobajanjem potnikov in preostala dva so odpeljali živa. Enega je osebno umoril vodja Šin Beta Avraham Šalom, ki je njegovo glavo razbil s kamnom. Ko so bile objavljene slike (najprej sem jih objavil jaz), so bili Šalom in njegovi kolegi oproščeni. Šamir je zanikal kakršnokoli odgovornost.
Vrnimo se k današnjim dogodkom. Ali je to dolgo pričakovana tretja intifada? Da? Ne?
Vojaški in policijski uradniki ter politiki, še posebej pa komentatorji v medijih, poskušajo na vse načine odgovoriti na to vprašanje. (Intifada dobesedno pomeni »otresti se«.)
To ni zgolj semantična igra, ampak nosi definicija v sebi dejanske posledice.
Dejstvo je, da je vsa država v ognju. Vzhodni Jeruzalem je že postal vojno območje z dnevnimi demonstracijami, izgredi in prelivanjem krvi. V Izraelu se po uboju Arabca v Kafr Kani dnevno vrstijo stavke in demonstracije. Na Zahodnem bregu je bilo nekaj demonstracij, katerega posledica je bil napad z nožem, po katerem je bil ustreljen Arabec.
Mahmud Abas si prizadeva, da bi naredil vse kar je v njegovi moči, da prepreči vsesplošno vstajo, ki bi prav tako lahko ogrozila njegovo oblast. Toda pritisk od spodaj se stopnjuje. Abas je zavrnil srečanje z Netanjahujem v Amanu.
Ljudska modrost v Izraelu je že iznašla ime za to situacijo: »intifada posameznikov«. Za izraelske varnostne vodje je to nočna mora. Pripravljeni so namreč na organizirano intifado in vedo, kako jo zatreti s silo in če je potrebno še z večjo silo. Toda kaj storiti z intifado, ki jo izvajajo ločeni posamezniki, brez ukazov katerekoli organizacije ali skupine v katero bi se lahko infiltrirali sodelavci Šin Betove mreže ovaduhov?
Posamezni Arabec, ki posluša novice, je razburjen zaradi grozodejstev proti najsvetejšim svetiščem in zato pridrvi z avtomobilom v najbližjo skupino izraelskih vojakov ali civilistov. Ali pa vzame nož v izraelski restavraciji, kjer pomiva posodo, in zakolje nekaj ljudi na ulici. Brez kakršnekoli poprejšnje informacije in brez mreže v katero bi se bilo možno infiltrirati. Zelo neprijetno.
Središče viharja je Tempeljski grič. Mošeja Al-Aksa (»daleč stran«), tretji najsvetejši kraj islama, je okupirana. V nekem trenutku so izraelski vojaki (z vojaškimi škornji na nogah) vstopili v mošejo, ko so zasledovali protestnike, ki so metali kamenje.
Kam gremo?
Že desetletja skupina izraelskih gorečnežev zavzeto načrtuje postavitev novega judovskega templja na mestu mošeje Al-Aksa in Kupole na skali. Šivajo oprave za duhovnike in se lotevajo vseh potrebnih priprav za žrtvovanje živali.
Do nedavnega so jih obravnavali kot posebneže. Zdaj ne več.
Kar nekaj ministrov v vladi in članov kneseta je, v nasprotju s statusom quo, vstopilo v sveto območje in opravilo molitve. V islamskem svetu je to povzročilo vznemirjenje. Palestinci v vzhodnem Jeruzalemu, na Zahodnem bregu in v samem Izraelu so besni.
Netanjahu je kralju Abdalahu II. obljubil, da bo vzpostavil red. Toda dela ravno nasprotno.
Jezus je spremenil vodo v vino. Netanjahu spreminja vodo v bencin in ga priliva na ogenj.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
