Tiskane izdaje
Medtem ko si v Evropi prizadevajo rešiti evro, je slišati čedalje glasnejše očitke o šibkih voditeljih v največjih svetovnih gospodarstvih. Številni omenjajo prav nemško kanclerko Angelo Merkel, ker da ji ne uspe uveljaviti vizije, podobne tisti, ki jo je zagovarjal njen predhodnik in mentor Helmut Kohl. Imajo kritiki prav?
Učinkoviti voditelji morajo med drugim znati dobro predstaviti vizijo, ki osmišlja politiko in navdihuje druge, da začnejo podpirati to politiko (in seveda tiste, ki so jo predlagali). Voditelji tako pomagajo določati skupne cilje in spodbujajo ljudi k skupnemu delovanju. Na podlagi takšne vizije ponavadi pripravijo načrt prihodnjih ukrepov, s katerimi pozivajo k spremembam ali pa zagovarjajo dosedanje stanje in tako spodbujajo nasprotovanje spremembam.
V obeh primerih je brez vizije zelo težko voditi druge. Frederick Smith, izvršni direktor Federal Expressa, trdi, da je »najpomembnejša naloga voditeljev predstaviti vizijo in vrednote neke organizacije«.
Uspešna vizija
Toda pri predstavitvi vizij morajo biti previdni. Voditelji so včasih prepričani, da bo vizija rešila večino njihovih težav, vendar napačna vizija – ali preveč ambiciozna vizija – lahko tudi škodi. Georgeu Bushu starejšemu so očitali, da nima »prave vizije«, in to je priznaval tudi sam. Ko mu je njegovo osebje svetovalo, naj govori odločneje in bolj sproščeno, jim je odgovoril: »To kratko malo nisem pravi jaz.«
Po uničujočih terorističnih napadih septembra 2001 je njegov sin George W. Bush razvil precej ambicioznejšo vizijo. Eden njegovih nekdanjih svetovalcev je povedal, da so Georgea Busha mlajšega »neustavljivo privlačile velike ideje, denimo uveljavitev demokracije na Bližnjem vzhodu – velike ideje, ki so se močno razlikovale od previdnih idej njegovega očeta«. A se je pokazalo, da je Bush starejši vodil boljšo zunanjo politiko.
Nekateri ambiciozni politiki so prepričani, da morajo razglasiti vizijo, ki popolnoma prevzame njihove privržence. Vendar uspešna vizija pogosto nastane zaradi potreb neke skupine, voditelj pa jih potem ubesedi in primerno predstavi. Vizija, ki jo je, denimo, Martin Luther King predstavil v svojem znanem govoru Sanjam (I Have a Dream), je bila trdno povezana ne le z ameriškimi vrednotami enakopravnosti in medsebojnega povezovanja, temveč tudi z izkušnjo podreditve in izključevanja temnopoltih Američanov.
Vendar se voditelj, na katerega preveč pritiskajo, da mora imeti svojo vizijo, lahko prav zato znajde v težavah. Rektor neke univerze je izjavil: »Vsi me sprašujejo: ‘Kakšno vizijo zagovarjaš?’ Vendar s prenagljenim odgovorom lahko užališ številne ljudi in se zato znajdeš v težavah. Zato je pametno vprašati: ‘Kakšno pa je vaše mnenje?’ in nato poslušati odgovor, preden predstavite svojo vizijo.«
Uspešna vizija mora biti dovolj privlačna za različne skupine privržencev in pripadnike interesnih skupin. Kar ustreza eni skupini, morda ne bo dovolj dobro za drugo. Če hočemo, da bo uspešna vizija dolgotrajna, mora učinkovito analizirati razmere, v katerih neka skupnost živi. Voditelji morajo znati postaviti prava vprašanja, preden poskušajo nanje odgovoriti. Če bi radi določili prave cilje in jih prepričljivo predstavili v viziji, ni dovolj, da pridobijo podporo svojih privržencev, ampak morajo razumeti tudi kontekst njihovih odločitev. Pravilno morajo znati oceniti realnost.
Širokopoteznost
Drznost vizije je odvisna od tega, na kakšnem položaju je voditelj. Voditelji družbenih gibanj lahko zagovarjajo bolj velikopotezne vizije kakor javni uradniki. Vodja gibanja lahko zagovarja vizijo, ki je precej naprednejša od razmišljanja njegovih podpornikov, premier, ki mora upoštevati več ciljev in dolžnosti, mora biti v nenehnem stiku z javnostjo, zaradi katere ne sme zagovarjati preveč drugačnega mnenja, kot ga imajo sodržavljani. Nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore je leta 2000 izgubil tekmo za predsedniškega kandidata in nato postal vodja družbenega gibanja proti podnebnim spremembam, zato se je njegov pragmatični slog spremenil v navdihujočega in preroškega.
Analitiki ocenjujejo vizijo državnega vodje po tem, ali zmore razumno uravnotežiti realistična pričakovanja s tveganji in ali zna določiti cilje, ki ustrezajo njegovim zmožnostim. Vsakdo lahko sestavi seznam želja, učinkovite vizije pa morajo določati navdihujoče cilje, ki jih je mogoče uresničiti.
Kritiki nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira, denimo, so priznavali, da zna predstaviti vizijo in da je to ena njegovih velikih prednosti, vendar so mu očitali, da se premalo posveča podrobnostim. Tudi ameriška predsednika v 20. stoletju Woodrow Wilson in George Bush mlajši sta znala dobro predstaviti ambiciozno zunanjepolitično vizijo, a je nista znala izboljšati in preoblikovati, ko so se med izvedbo pojavile težave. Oba sta zagovarjala demokracijo, vendar sta oba to počela tako, da sta ugledu demokracije nazadnje škodila.
Razumevanje konteksta
Previdnost seveda ni dovolj. Včasih morajo voditelji razmišljati širše od realističnih pričakovanj, navdihniti morajo svoje podpornike in zahtevati, naj se ljudje dodatno potrudijo, kakor je leta 1940 v Veliki Britaniji storil Winston Churchill. Toda brez previdnosti, ki temelji na razumevanju konteksta, lahko velike vizije postanejo preveč visokoleteče in začnejo spodkopavati prav tiste vrednote, ki so jih poskušale uveljaviti.
Podobno kakor Franklin Roosevelt, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja poskušal zelo previdno prepričati ameriško javno mnenje, naj se odreče izolacionizmu, tudi Angela Merkel previdno poskuša rešiti evro. Javnost ni ravno navdušena nad tem, da bi nemški denar uporabili za reševanje grškega gospodarstva. Mnenja o tem v njeni koaliciji niso bila enotna, njena stranka pa je izgubila na volitvah. Če bi bila pogumnejša, bi lahko izgubila še več podpore, vendar ukrepi, ki jih je sprejela, niso zadoščali za pomiritev trgov.
Konec oktobra je nazadnje le predstavila vizijo prihodnosti Evrope, s katero je prepričala nemški parlament, da je sprejel paket ukrepov za reševanje evra. Odgovor na vprašanje, ali je s svojo vizijo morda odlašala predolgo – in ali bo njena vizija dovolj prepričljiva –, bo predstavljen v prihodnjih mesecih.
Project Syndicate 2011
*****
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Joseph S. Nye, nekdanji pomočnik ameriškega obrambnega ministra, profesor na Harvardu in avtor knjige The Future of Power (Prihodnost moči)
*****
