Vizija Slovenije: skladnost miselnih vzorcev

Za soočenje z izzivi prihodnosti potrebujemo vizijo, njena priprava je za sodelujoče kar težko delo

Objavljeno
22. november 2015 17.39
Miran Mihelčič
Miran Mihelčič
Pomembne novice za državljane morajo doseči in predramiti vsaj večino njih. Ena takih novic je, da naj bi prve obrise vizije Slovenije 2050 dobili že novembra letos. Več v Novici na spletni strani vlade 23. oktobra 2015. Državni sekretar Franc Matjaž Zupančič naj bi vodil delo horizontalne skupine, zadolžene za pripravo Vizije 2050 in strategije razvoja Slovenije. V njej so ugledni ljudje (Lučka Kajfež Bogataj, Jožica Rejec, Zala Turšič, Janja Hojnik, Eva Matjaž, Tadej Bajd, Alojz Ihan, Rupert Gole, Tomaž Lanišek, Luka Omladič, Jure Leskovec, Erik Kerševan, Mitja Čander in Matjaž Mulej), ki jih kaže navesti že zato, da lahko bralci komu od njih posredujejo tudi svoje zamisli o prihodnosti Slovenije.

Soočenje z izzivi prihodnosti

Država kot oblika organizirane (z)družbe se v vsakem obdobju srečuje s problemi. Ti imajo svoj izvor v preteklosti, učinke v sedanjosti in vplivajo na prihodnost. Da bi se država in njeni državljani lažje in bolj učinkovito ter uspešno soočili z izzivi prihodnosti, potrebujemo vizijo. Po besedah ministrice Alenke Smerkolj, naj bi razvojna vizija ohranjala ravnotežje med okoljsko, socialno in gospodarsko dimenzijo trajnostnega razvoja, saj gre za odgovornost do prihodnjih generacij.

Ob prepletanju pojmov »poslanstvo«, »vizija« in »strategija« kaže navesti vsaj eno opredelitev vizije (Toman, 2003). Po tej je vizija na podlagi zaznav okolja s pomočjo domišljije ustvarjena slika želenega in mogočega stanja (z)družbe v prihodnosti, ki povzroča ustvarjalno napetost, sproža poenotenje vanjo vključenih z (z)družbo in jih motivira k uresničevanju te slike.

Glede na to opredelitev bo imela pri pripravi vizije pomembno vlogo domišljija sodelujočih z njihovimi različnimi miselnimi vzorci in poudarki na izbranih prvinah naše prihodnosti. Oboji se utegnejo glede na »horizontalnost« skupine zelo razlikovati. Zato čaka vodjo skupine pri zlitju različnih miselnih tokov kar težko delo.

Sodelujočim v skupini želim uspeh. Bojazen, s katero bom v mislih spremljal njihovo delo, pa je povezana s tem, da nekateri nujni miselni vzorci glede prihodnosti v vizijo ne bodo vključeni, kar bi utegnilo voditi k slabšemu učinku od zaželenega. Zato kaže opozoriti na povezavo pomembnih spletov z dveh področij, ki vplivata na razvoj družbe in počutje državljanov, zlasti zaposlenih v podjetjih in drugih oblikah združb. Gre za povezavo med prvinami vsakega družbeno-ekonomskega sistema (DES) in organizacijskimi strukturami v združbah, od najvišjega predstavništva v državi, pri nas Državnega zbora (DZ), do najmanjših oblik združb.

Prof. France Černe je sistematiziral (1969, 1981) značilnosti DES-ov, ki so podane z dvema funkcijskima mehanizmoma in štirimi strukturnimi določili. Kot funkcijska mehanizma je navedel koordinacijski mehanizem (trg, načrt) in motivacijski vzvod (oziroma sisteme zainteresiranosti). Strukturna določila pa »pokrivajo« (prevladujoči) način ustvarjanja dobrin (kmetijska, industrijska, informacijska družba), lastninske oblike (zasebna, državna, zadružna itn. lastnina), temelje upravljanja (kapital, delo, politična oblast) in organizacijske oblike sodelovanja ustvarjalcev dobrin (naturalna ali blagovna proizvodnja, osebno ali skupinsko delo, podjetje, zavod, zadruga itn.). DES države naj bi bil s svojimi značilnostmi oz. institucijami kot celota tekmovalno sposoben glede na DES-e drugih držav.

Naj k temu dodam misel T. Pikettyja (Kapital v 21. stoletju, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2015, str. 610), ki je zapisal, da »današnji razviti svet nikakor ne pozna le ene oblike lastnine kapitala in organizacije proizvodnje; živimo v svetu mešanega gospodarstva, ki je sicer najbrž drugačno od tistega, ki so si ga zamišljali takoj po drugi svetovni vojni, vsekakor pa je zelo resnično. Enako – morda čedalje bolj – bo tudi v prihodnosti. Treba bo iznajti nove oblike organizacije in lastnine.« S tem je posredno nakazal, da kaže še kako imeti v mislih konvergenčno teorijo dveh DES, kapitalizma in komunizma.

Že samo postavitev dobre stvarne vizije za leto 2050 je zahtevna naloga, njeno uresničevanje, ki terja najprej ustrezno določitev strategije in organizacije, pa velikanski izziv za vsaj dve generaciji ljudi. Sam stavim na prepričanje, da je za strategijo/-e za podporo uresničitve vizije nujno ustvariti ustrezne organizacijske ureditve. Vzpostaviti je torej treba tako ciljno organizacijo (razmerja, procese, strukture in sisteme in vloge dejavnikov), ki naj bi omogočala izrabo prednosti države ter podpirala doseganje vizije.

Ker je v okviru tega prispevka nemogoče predstaviti teorijo, ki »stoji« za pojmom ciljne organizacije, kaže predstaviti le organizacijske strukture, smiselno povezane s Černetovim seznamom značilnosti DES. Skupna podstat teh struktur je v tem, da pomenijo temeljni napotek sistemom predvidenih vlog in razmerij v (z)družbi, saj naj bi z usklajevanjem (nosilcev) sistemov v družbenih ureditvah prispevale k učinkovitemu delovanju.

Teorija organizacije, ki jo je v Sloveniji razvil prof. Filip Lipovec (1987), ponuja v presojo, razmislek in obravnavo (več v prispevku prof. Rudija Rozmana: Izzivi managementu, 2/2015) pet organizacijskih struktur (tehnično, kadrovsko, koordinacijsko, komunikacijsko in motivacijsko). Če te strukture, ki določajo ureditev sestavnih delov (z)družbe in položajev v njej, niso ustrezno oblikovane in dopolnjujoče, se lahko še tako dobra vizija in strategija zrušita v nič.

Kadrovanje in motiviranje

Zato naj članom horizontalne skupine »položim na srce«, naj že pri prvih obrisih vizije razmišljajo tudi o skladnosti miselnih vzorcev, podobno kot mora arhitekt pri oblikovanju načrta zgradbe upoštevati tehnološke in tehnične možnosti ter stroške njene gradnje in uporabe. Prejšnjemu samoupravnemu socialističnemu sistemu lahko s tega zornega kota pripišem dve slabosti, ki se pri nas žal ponavljata tudi zdaj. Gre za politično kadrovanje in slabo kakovost sistemov motiviranja.

Oblikovalci vizije morajo zato glede oblikovanja strukture kadrov in sistemov kadrovanja, ki naj uresničijo vizijo, v vseh okoljih in ravneh »staviti« na sposobnosti in meritokracijo, oplemeniteno s kulturo. Kjer ni kulture in olike, tam tudi demokracije ni, to je politične ureditve z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov (podobno: P. H. Hreščak, Delo, 7. 11. 2015, str. 31). Hreščak ugotavlja, da »bi bilo pri nas vse drugače, če bi ljudje znali voliti tistega, ki je za družbo lahko najkoristnejši«. Pogoj za uresničitev zadnje navedene želje pa je tudi uvedba takega volilnega sistema v DZ, ki bi zaslugam in sposobnostim kandidatov dajal prednost pred strankarsko pripadnostjo.

Pri nas je marsikaj narobe tudi z obstoječo motivacijsko strukturo in izvedenimi sistemi motiviranja na številnih ravneh. Naj začnem s potrebo po varnosti v življenjskem okolju in varnostjo zaposlitve kot eno izmed ravni lestvice potreb A. Maslowa. V vse preveč gospodarskih družbah in drugih oblikah združb člani uprav in ravnatelji namreč kot orodje motivacije uporabljajo strah zaposlencev pred izgubo zaposlitve. Poudariti kaže upadlo motivacijo tistih podjetnikov, ki jih izigravajo na različnih javnih razpisih, ter seveda vseh zaposlenih pri njih. Nezadovoljivo je število sistemov udeležbe zaposlenih pri dosežkih podjetij in drugih združb tekom leta ter v dobičku gospodarskih družb. Nič spodbudno ne delujejo niti preštevilne oprostilne sodbe ljudem, ki se do bogastva niso dokopali s svojim delom: gre za problem (ne)udejanjanja načel pravne države. V javnem sektorju in še kje gre tudi za zlorabo zakonskega pojma »delovno mesto«. T. Piketty (prav tam, str. 609) na slabosti v delu javnega sektorja – ta se okrepi zlasti v razvitih socialno naravnanih državah – opozarja, da »javni sektor, kakor hitro preraste neko velikost, povzroča resne organizacijske težave. /…/ Morda se bodo razvile nove, decentralizirane, participativne oblike organizacije ali nove oblike upravljanja, ki bodo nazadnje omogočile učinkovito ureditev javnega sektorja, veliko večjega od današnjega.«

Svojo enakovredno obravnavo v povezavi z značilnostmi DES zaslužijo tudi preostale tri strukture, tehnična, koordinacijska ter komunikacijska, ter na njih utemeljeni organizacijski sistemi. Verjamem, da vsaj nekateri člani skupine že vedo o teh dveh miselnih vzorcih več od mene, ki na značilnosti DES in strukture gledam predvsem z očmi analitika ekonomike poslovanja in organizacije. To razmišljanje o obeh področjih naj bi bilo zato predvsem le zadostna »provokacija« za ustrezno vključevanje, soočanje in usklajevanje več miselnih vzorcev članov skupine pri oblikovanju vizije.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.