Vladajoči o šolstvu in izobraževanju

Naši politiki se v glavnem ne zavedajo dvojnega, celo trojnega pomena univerzitetnega izobraževanja. To ni le eden izmed »sektorjev« družbe, ampak je z vidika narodne zavesti temelj osmišljanja tega, kar kot narod počnemo sami s seboj in kaj kot narod predstavljamo v svetu.

Vladajoča politika se pri delitvi denarja univerzi odloča po besedah evropskega poslanca Milana Zvera predvsem na podlagi pričakovanega dobička, citiram: »naše univerze pogosto spregledajo ustvarjanje denarja na trgu« (Večer).

Nekdanji minister za šolstvo, zdaj pa evropski poslanec in kandidat za predsednika države Milan Zver je v intervjuju za omenjeni časnik podal veliko zavajajočih, celo ponižujočih izjav o Univerzi v Ljubljani kot osrednji slovenski znanstveno-izobraževalni instituciji in tudi o univerzi kot eni najpomembnejših institucij z vidika naroda oziroma slovenske družbe v celoti.

Poslanec Zver cinično opredeljuje ljubljansko »megauniverzo«, ki je precej neelastična in »bi se zato njeni sodelavci morali bolj potruditi, da bodo lahko avtonomno opravljali svoje poslanstvo«. Avtonomnost univerze evropski poslanec seveda razume zgolj kot neodvisnost od državnega proračuna, torej od denarja, in ne kot svobodno duhovno dejavnost.

Univerza v Ljubljani je dala Sloveniji in svetu vrhunske strokovnjake s področja najrazličnejših znanosti. Ta univerza, ki je sooblikovala identiteto slovenskega naroda, danes pa z rektorjem prof. dr. Stanetom Pejovnikom in njegovimi sodelavci skoraj osamljena opozarja na problematičnost vladne politike do univerze ter bije bitko za preživetje pred zlomom. In v takšnih okoliščinah evropski poslanec Zver brez sramu govori, da »slovenske univerze in fakultete še niso dovolj modernizirane, da bi iskale dodatne vire financiranja«. In dodaja: »V svetu so najboljše univerze relativno avtonomne od državnih jasli …«

Resnica je drugačna: res so avtonomne, vendar predvsem v odnosu do politike.

Pogubno razmišljanje

Privatizacija visokega šolstva, ki jo je sprožil Peter Jambrek s svojimi sodelavci, je pomenila zlorabo nacionalnih interesov. Ali kakor je zapisal dr. Boris Vezjak: »Če je bilo geslo sproščanja (visokega) šolstva prav v ideji privatizacije, je privatizacija podivjala in se znova razdelila na našo in vašo.« (Paranoja … 2010.)

In Zverov sklep: »Lastninska oblika ni pomembna, saj je povsem jasno, da če se [univerze] zanašajo na državo, ima slednja tudi pravico, da univerze upravlja.« Tako Janševo politiko do slovenske univerze razume znani član SDS in kandidat za predsednika Slovenije Milan Zver. Če torej izhajamo iz njegovih razmišljanj, je sodobna vizija slovenske univerze nekako takšna:

modernizacija v smislu iskanja virov financiranja;

ustvarjanje denarja na trgu;

treba se je »znajti na trgu« in proizvajati tisto, kar država potrebuje.

Res je, nekoč so bili časi, in to še pred osamosvojitvijo, ko je na primer ekonomsko-poslovna fakulteta na trgu ustvarjala tudi do 70 odstotkov svojih prihodkov. Vemo pa, da so takratni gospodarski sistem in razmere nasploh neprimerljivi z današnjo stvarnostjo.

Slovenska politika je danes tista, ki jemlje samozavest in ponos slovenskemu znanstveniku, univerzitetnemu profesorju, ga potiska na raven mezdnega delavca, ki dela le štiri ure na dan, v tem času pa predava, raziskuje, opravlja izpite, piše knjige, sodeluje pri najrazličnejših raziskovalnih nalogah, se izobražuje – preostali čas pa verjetno išče denar, sponzorska sredstva, donacije, morda tudi nepokrita bančna posojila za zidavo raznih »kitajskih ambasad«.

»Okostenelost« in »rešitev«

Ne vem, ali se je dr. Zveru univerza zamerila v času, ko je bil zaposlen na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru in je imel, če me spomin ne vara, v nekem trenutku določene probleme pri napredovanju v višji naziv. Vem pa, da bi intelektualec, med katere prištevam tudi njega, moral razločevati med znanostjo in umetnostjo na eni ter ideologijo na drugi strani.

Današnji čas zahteva prav to in samo tako se bo slovenska univerza osvobodila ideoloških spon, ki zasužnjujejo njeno svobodno duhovno dejavnost. Zato je kritika o »okostenelosti« ljubljanske univerze zgolj politična floskula.

Kajti če vzamemo kot primer samo Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, je iz tradicionalne ekonomske fakultete prerasla v moderno fakulteto s programi iz temeljne in poslovne ekonomije, z mednarodno izmenjavo študentov, z mednarodno izmenjavo profesorjev, z izvajanjem študijskih programov v tujem jeziku, skratka, z internacionalizacijo, ki presega materialne možnosti, ki jih slovenska država s svojim financiranjem omogoča. In temu pravi dr. Zver »okostenelost«. Ne dvomim, da gre tudi pri drugih fakultetah na tej in drugih slovenskih univerzah za odpiranje v svet in s tem za afirmacijo slovenske znanosti in Slovenije kot države.

Sicer pa je vlada našla nov ključ za »rešitev« slovenske gospodarske krize. To je nasilna upokojitev več kot 200 univerzitetnih profesorjev. Večina med njimi so nosilci najvišjega znanstvenega naziva, mnogi so predstojniki inštitutov, mentorji doktorandom, magistrandom, diplomantom, mnogi vodijo raziskovalne projekte, tudi mednarodne, mnogi so člani različnih strokovnih organov doma in v tujini in tako dalje in tako naprej.

In vlada bo univerzitetne učitelje »preselila« na pokojninsko področje (torej bo zanje skrbel gospod Erjavec), nekatera znanstvena področja oziroma predmete bo črtala iz izobraževalnih vsebin, združevala bo fakultete, študijske smeri, zmanjšala število dekanov, znižala plače in tako prihranila milijone. In kam bo te milijone razdelila? (Ena izmed opcij je, da z njimi »poplača« najbolj ponižane in razžaljene – »izbrisane«.)

Ni potrebna posebna nadarjenost, da ugotovimo, da je v ozadju vseh teh ukrepov težnja po razbitju javnih univerz, za tem privatizacija univerzitetnega izobraževanja ter posledično – uvedba šolnin.

Naj zaključim s parafrazo Evalda Flisarja: Kdaj se univerzitetni učitelj upokoji? Ko umre ali ko se začne ukvarjati s politiko. Pravzaprav med prvim in drugim ni velike razlike.

Pa to najbrž gospodu Zveru ne pomeni nič.

*****

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.