Vladavina absurda

Sedanje razmere so preveč zapletene, da bi jih prepustili politikom. Toda kdo drug bi se jih lahko lotil?

Objavljeno
01. december 2015 09.40
FRANCE-ATTACKS-SECURITY
Uri Avneri
Uri Avneri

»Mednarodni terorizem« ne obstaja. Napovedati vojno »mednarodnemu terorizmu« je nesmiselno. Politiki, ki to storijo, so ali tepci ali ciniki, verjetno pa oboje hkrati. Terorizem je orožje, tako kakor top. Vsi bi se smejali nekomu, ki bi napovedal vojno »mednarodnemu topništvu«. Top pripada vojski in služi interesom te vojske. Topovi na eni strani streljajo na topove na drugi.

Terorizem je način delovanja in pogosto se zanj odločijo zatirani ljudje. Med drugim je to storilo francosko odporniško gibanje proti Nemcem med drugo svetovno vojno. Vsi bi se smejali nekomu, ki bi napovedal vojno »mednarodnemu odporu«.

Carl von Clausewitz, pruski vojaški mislec, je izrekel znamenito izjavo: »Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.« Če bi bil še vedno živ, bi morda dejal: »Terorizem je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.« Terorizem dobesedno pomeni prestrašiti žrtve tako, da se nazadnje podredijo volji terorista. Terorizem je orožje. Na splošno je orožje šibkih. Tistih, ki nimajo atomskih bomb − takšnih, kakršni sta padli na Hirošimo in Nagasaki in sta s terorjem prisilili Japonsko, da se je predala. Ali pa letal, kakršna so uničila Dresden in (zaman) poskušala prestrašiti Nemce, da bi se predali.

Večina skupin in držav, ki se odločijo za terorizem, ima različne cilje, ki pogosto nasprotujejo drug drugemu, zato res ne moremo trditi, da je »mednaroden«. Vsaka teroristična kampanja je zgodba zase. Seveda ni treba niti omenjati, da nihče nima sam sebe za terorista (ali teroristko), ampak se ima za borca za boga, svobodo ali kar koli drugega. (Ne morem si pomagati, da se ne bi pohvalil, kako sem se že davno tega domislil izjave: »Človek, ki je za nekoga terorist, je za nekoga drugega borec za svobodo.«)

Številni Izraelci so bili zelo zadovoljni po dogodkih v Parizu. »Tisti prekleti Evropejci zdaj končno vedo, kaj moramo nenehno prestajati!« Benjamin Netanjahu, obrobni mislec, a odličen prodajalec, se je domislil neposredne povezave med džihadističnim terorizmom v Evropi ter palestinskim terorizmom v Izraelu in na zasedenih ozemljih. Gre za genialno domislico: če je mogoče izenačiti palestinske najstnike z noži v rokah in belgijske privržence Islamske države, ne moremo govoriti o izraelsko-palestinskih težavah, zasedbi in naselbinah. Samo o muslimanskem fanatizmu. (Pri tem seveda zanemarimo številne krščanske Arabce v sekularnih palestinskih »terorističnih« organizacijah.) Takšne trditve nimajo nikakršne povezave z realnostjo. Palestinci, ki bi se radi borili in umrli za Alaha, odidejo v Sirijo. Palestinci − tako verni kot neverni −, ki zadnje čase streljajo na izraelske vojake in civiliste ter jih napadajo z nožem ali jih poskušajo povoziti, bi radi svobodo namesto zasedbe in svojo državo. To je tako očitno, da lahko to razume celo oseba z omejenim IQ-jem, kakršnega imajo naši sedanji ministri. Toda če bi se strinjali s tem, bi morali sprejeti zelo neprijetne odločitve, povezane z izraelsko-palestinskim konfliktom.

Zato je bolje ostati pri udobnejši ugotovitvi: ubijajo nas, ker so rojeni teroristi, ker bi radi srečali 72 devic v raju in ker so protisemiti. In tako Netanjahu še naprej veselo obljublja, da bomo »večno držali za meč«.

Posledice vsakega terorističnega dejanja so vedno tragične, vendar je v odzivu Evropejcev na nedavne dogodke nekaj absurdnega. Najbolj absurdno je bilo dogajanje v Bruslju, ko je en sam terorist na begu za več dni ohromil celotno prestolnico, ne da bi izstrelil en sam naboj. To je bil popoln uspeh terorizma v najbolj dobesednem pomenu: uporabljati strah kot orožje.

Toda odziv v Parizu ni bil dosti boljši. Žrtev krutega dejanja je bilo veliko, vendar je bilo mrtvih približno toliko, kolikor je vsakih nekaj tednov ubitih Francozov v prometnih nesrečah. Bilo jih je precej manj od umrlih v eni uri druge svetovne vojne. Vendar racionalno razmišljanje tu odpove. Terorizem deluje na to, kako doživljamo žrtve. Zdi se neverjetno, da lahko deset povprečnih oseb z nekaj kosi primitivnega orožja povzroči paniko po vsem svetu. Vendar se je zgodilo prav to. Lokalna teroristična dejanja, prenapihnjena v poročilih množičnih medijev, ki živijo od takšnih dogodkov, lahko danes prerasejo v globalne grožnje. Sodobni mediji so že zaradi svojega načina delovanja najboljši prijatelji teroristov. Brez njih teror ne bi mogel tako dobro uspevati.

Naslednji najboljši prijatelj terorista je politik. Skorajda nemogoče je, da bi se politiku uspelo upreti skušnjavi in ne bi izkoristil panike. Panika ustvarja »nacionalno enotnost«, sanje vsakega vladarja. Zaradi panike ljudje hrepenijo po »močnem vodji«. To je prvinski človeški nagon. François Hollande je popoln primer. Povprečen, toda zvit politik, ki je izkoristil priložnost, da je lahko nastopil kot vodja. »C'est la guerre!« je napovedal in spodbudil bes državljanov. To seveda ni nikakršna »guerre«. To ni tretja svetovna vojna. Samo teroristični napad skritega sovražnika. Ti dogodki so med drugim pravzaprav razkrili neverjetno nespametnost političnih voditeljev daleč naokoli. Nikakor namreč ne razumejo izziva. Odzivajo se na namišljene grožnje in se ne zmenijo za resnične. Pravzaprav ne vedo, kaj storiti. Zato počnejo to, kar se jim zdi samoumevno: javno nastopajo, sklicujejo sestanke in nekoga bombardirajo (saj ni pomembno koga in zakaj). Ne razumejo bolezni, zato je njihovo zdravilo hujše od same bolezni. Bombardiranje povzroča opustošenje, opustošenje ustvarja nove sovražnike, ki si želijo maščevanja. Gre za neposredno sodelovanje s teroristi.

Žalostno je bilo gledati vse svetovne voditelje, poveljnike močnih držav, ki tekajo naokoli kakor miši v labirintu, se srečujejo, javno nastopajo, izgovarjajo nesmiselne izjave in so popolnoma nemočni, ko se spoprijemajo s krizo.

Težava je zaradi nekega nenavadnega dejstva precej bolj zapletena, kakor bi hotele verjeti preproste glave: sovražnik tokrat ni narod ali država, niti pravo ozemlje, ampak neopredeljen subjekt − ideja, stanje uma, gibanje, ki ima neki ozemeljski temelj, vendar ni prava država. Ne gre za popolnoma nov pojav: pred več kakor stotimi leti je anarhistično gibanje izvajalo teroristična dejanja na širokem območju, ne da bi imelo kakršno koli ozemeljsko oporišče. In pred 900 leti je verska sekta brez države asasini (izpeljanka iz arabske besede za »uživalce hašiša«) terorizirala muslimanski svet.

Ne vem, kako bi se bilo treba učinkovito bojevati proti Islamski državi (oziroma nedržavi). Trdno sem prepričan, da tega nihče ne ve. Gotovo pa ne naivneži, ki zasedajo najvišje položaje v različnih vladah. Nisem prepričan niti o tem, da bi ozemeljski napad uničil ta pojav. Toda tudi takšen napad se zdi malo verjeten. Koalicija nevoljnih, ki so jo zbrale ZDA, se ne zdi naklonjena kopenskemu napadu. Edine, ki bi bili pripravljeni to storiti − Irance in sirsko vladno vojsko −, pa ZDA in njeni tamkajšnji zavezniki sovražijo.

Če bi torej iskali dober primer popolne dezorientiranosti, ki meji že na norost, bi jo našli prav v nezmožnosti ZDA in evropskih sil, ki se ne znajo odločiti med osjo Asad−Iran−Rusija ter taborom, ki povezuje Islamsko državo, Saudijce in sunite. Tudi če k temu dodamo še turško-kurdsko vprašanje, sovražnost med Rusijo in Turčijo ter izraelsko-palestinski konflikt, slika še vedno ni popolna. (Ljubitelje zgodovine bo gotovo zanimala ponovna oživitev stoletja starih nasprotij med Rusijo in Turčijo v sedanjih novih razmerah. Geografija očitno vendarle prevlada nad vsem drugim.)

Nekdo je nekoč izjavil, da je vojna preveč pomembna, da bi jo prepustili generalom. Sedanje razmere so preveč zapletene, da bi jih prepustili politikom. Toda kdo drug bi se jih lahko lotil?

Izraelci so prepričani (kot ponavadi), da bi lahko učili ves svet. Poznamo namreč terorizem in vemo, kaj storiti. Toda ali res vemo? Izraelci že več tednov živijo v paniki. Ne vedo, kako bi razmere poimenovali drugače, zato jim pravijo »val terorja«. Vsak dan trije, štirje ali pet mladeničev, med katerimi so tudi 13-letni otroci, napada Izraelce z noži ali pa jih poskuša povoziti z avtomobili, incidenti pa se večinoma končajo tako, da mladeniče na mestu ustrelijo. Naša slavna vojska poskuša vse, med drugim uporablja krute povračilne ukrepe proti družinam in kolektivno kaznuje vasi, ne da bi tako dosegla kar koli koristnega.

To so posamezna dejanja, pogosto spontana, zato jih je skoraj nemogoče preprečiti. Ne gre za vojaško vprašanje, ampak politično in psihološko. Netanjahu poskuša izkoristiti ta val tako kakor Hollande in njegova druščina. Sklicuje se na holokavst (in 16-letnega fanta iz Hebrona primerja z zakrknjenim častnikom SS v Auschwitzu) ter nenehno govori o protisemitizmu. Vse samo zato, da bi izbrisal neko očitno dejstvo: zasedbo z vsakodnevnim − pravzaprav se to dogaja vsako uro in minuto − namernim povzročanjem nevšečnosti palestinskemu prebivalstvu. Nekateri vladni ministri niti ne skrivajo več tega, da bi radi priključili Zahodni breg in sčasoma izgnali Palestince iz njihove domovine.

Med terorizmom Islamske države po vsem svetu in narodnim bojem Palestincev za pravico do države ni nobene neposredne povezave. Toda če ne bomo rešili obeh vprašanj, se bosta težavi nazadnje združili − in precej močnejša Islamska država bo združila muslimanski svet, kakor je to nekoč storil Saladin, ter se spoprijela z nami, novimi križarji.

Če bi bil veren, bi zašepetal: Bog ne daj.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.