Tiskane izdaje
Mahmuda Abasa sem prvič srečal v začetku leta 1983 v Tunisu.
V vodstvu PLO je pokrival zadeve, ki so se tikale Izraela. Delegata PLO Said Hamami in Isam Sartavi, s katerima sem v stalnih stikih vse od leta 1974, sta mi povedala, da on vodi vse zadeve. A ob mojem prvem obisku Jaserja Arafata v obleganem Bejrutu ni bil navzoč.
V Tunis sem prišel z generalom Mattijem Peledom in Jakovom Arnonom v sklopu uradne delegacije izraelskega Sveta za mir med Izraelci in Palestinci, ki smo ga ustanovili leta 1975. Preden smo se srečali s samim Arafatom, so nam rekli, naj se srečamo z Abu Mazenom (kot kličejo Abasa) in z njim pretresemo naše predloge, da bi lahko voditelju podrobno razložili naš pogled na zadevo. Takšna procedura je veljala tudi na poznejših srečanjih.
Abu Mazen je bil drugačen od Arafata. Zadnji je bil nastopaški, spontan in ekstravertiran, medtem ko je bil Abu Mazen zadržan, introvertiran, pazljiv in pedanten. Moj prvi vtis je bil, da je učitelj.
Ko je bil Arafat umorjen (sam verjamem v to), sta bila na voljo dva očitna kandidata za nasledstvo: Mahmud Abas in Faruk Kadumi, oba pripadnika generacije ustanoviteljev PLO. Kadumi je bil zelo ekstremističen in ni verjel, da bo Izrael kadarkoli sklenil mir. Občudoval je sirski režim Hafeza al-Asada. Vodstvo PLO je izbralo Abasa.
Ko je Abas prevzel »oblast«, se je znašel v razmeroma nemogoči situaciji.
Arafat je palestinsko oblast pod izraelsko okupacijo sprejel kot premišljeno tveganje.
Predvsem je verjel Jicaku Rabinu, kar pa sem mu tudi sam svetoval, saj smo mu vsi verjeli. Prepričani smo bili, da bo Rabin sprejel palestinsko državo, ki bi se nahajala poleg Izraela. Nihče ni mogel predvideti njegovega umora, strahopetnosti Šimona Peresa in vzpon Benjamina Netanjahuja.
Rabin pa se je tudi za časa svojega življenja uklonil pritisku »voditeljev varnostnih sil« ter se ni držal nekaterih ključnih določil sporazuma iz Osla, na primer odprtja prostih koridorjev med Zahodnim bregom in območjem Gaze.
Za tem je na prizorišče stopil Abu Mazen. Rabin je bil mrtev, sporazum iz Osla je bil samo še senca samega sebe, okupacija in naseljevanje pa sta dobila močan zagon.
Njegovo delovno področje je bilo že od začetka razmeroma brezupno: negotova avtonomija pod okupacijo. Na podlagi sporazuma iz Osla, ki naj bi trajal največ pet let, je bil večji del Zahodnega brega (območje C) pod neposrednim nadzorom Izraela, izraelska vojska pa je lahko delovala tudi na območjih A in B. Umik vojske, dogovorjen v Oslu, se ni nikoli zgodil.
V teh okoliščinah so bile izvedene palestinske volitve, v katerih je zmagal Hamas, ki mu je šlo na roko tudi rivalstvo med Fatahovimi kandidati. Ko sta Izrael in ZDA Hamasu preprečila prevzem oblasti, si je ta s silo prisvojil Gazo. Izraelsko vodstvo je bilo navdušeno. Starorimsko načelo »divide et impera« se je zelo dobro obneslo.
Od takrat naprej so vse izraelske vlade naredile vse, kar je bilo v njihovih močeh, da so obdržale Abasa na »oblasti«, čeprav pa je pravzaprav zgolj podložnik. Palestinski oblasti, ki je bila v začetku mišljena kot zarodek palestinske države, je bila odvzeta kakršnakoli resnična oblast. Ariel Šaron je Abu Mazena označil za »oskubljenega piščanca«.
Da bi razumeli skrajno nevarne razmere, v katerih se nahaja Abu Mazen, si moramo iz bližnje preteklosti priklicati v spomin »avtonomijo« pod okupacijo, imenovano Vichy.
Ko so poleti leta 1940 Nemci pregazili severno Francijo in okupirali Pariz, so se Francozi vdali. Francija je bila razdeljena na dva dela. Severni del s Parizom je ostal pod neposredno nemško okupacijo, južnemu delu pa so Nemci podelili avtonomijo. Častitljivega maršala Henrija Petaina, junaka prve svetovne vojne, so določili za voditelja neokupiranega območja, katerega glavno mesto se je nahajalo v provincialnem mestu Vichy.
Predaji se je uprl zgolj en francoski general. Charels de Gaulle je z majhno skupino privržencev pobegnil v London, kjer je poskušal po radiu spodbuditi Francoze k uporu, a je bil učinek neznaten.
Proti pričakovanjem so Britanci nadaljevali vojno (»V redu, bomo pa sami!«), nemški režim v Franciji pa je postajal čedalje hujši. Talce so ubijali, Jude pa deportirali. Vichy je vedno bolj postajal sinonim za kolaboracijo s sovražnikom. Počasi se je začel »odpor«. Na koncu so zavezniki izvedli invazijo na Francijo. Nemci so okupirali vichyjsko ozemlje in bili na koncu poraženi. De Gaulle se je vrnil kot zmagovalec, Petain pa je bil obsojen na smrt, a ga niso usmrtili.
Mnenja o Petainu so bila in so še vedno deljena. Po eni strani je obvaroval Pariz pred uničenjem in rešil Francoze pred mnogoterimi nacističnimi okrutnostmi. Po vojni so si Francozi hitro opomogli, medtem ko so bile druge države razdejane.
Po drugi strani ga imajo mnogi za izdajalca – nekdanji junak je med vojno sodeloval s sovražnikom ter izročal upornike in Jude nacistom.
Seveda pa ne moremo enačiti različnih zgodovinskih dogodkov. Izraelci so nasilni okupatorji, a niso nacisti. Prav tako Abu Mazen ni drugi Petain. A nekatere primerjave so primerne.
Eden od načinov, kako ocenjevati določeno politiko, je z odgovorom na vprašanje, kakšne so alternativne možnosti.
Ne pretiravam z izjavo, da so se vse oblike palestinskega odpora izkazale za pomanjkljive.
Na začetku odpora so nekateri Palestinci sanjali od državljanski nepokorščini v indijskem slogu, a je bil ta poskus popolna polomija. Palestinci niso Indijci in okupacijska vojska, ki nima protisredstva za državljansko nepokorščino, je začela nanje preprosto streljati, kar je spodbudilo Palestince k nasilju.
Tudi nasilje je odpovedalo. Izraelska vojska ima neprimerno večjo vojaško premoč. S pomočjo ovaduhov in mučenja redno odkriva palestinske podtalne celice, kot se je to zgodilo prejšnji teden.
Številni Palestinci upajo na mednarodno posredovanje, ki pa ga je preprečila še vsaka ameriška administracija, saj vsaka od njih zaradi pritiska ameriških Judov podpira okupacijo. Tisti, ki simpatizirajo s Palestinci (na primer mednarodno gibanje za bojkot Izraela), so prešibki, da bi lahko kaj spremenili.
Arabske države sicer na veliko govorijo in predlagajo načrte, a večinoma niso pripravljene konkretno pomagati Palestincem.
Kaj ostane? Bore malo.
Abu Mazen verjame (ali pa se zgolj pretvarja, da verjame) v »mednarodni pritisk«. Številni izraelski mirovni aktivisti, ki so obupali nad lastnim ljudstvom, so prišli do enakega zaključka.
Abas z veliko potrpežljivosti dosega pomembne korake v ZN. Na sedežu ZN je bila izobešena palestinska zastava. Ta dogodek je sicer vzbudil narodni ponos (spomnim se podobnega dogodka iz naše preteklosti), a v resnici ni spremenil nič.
Abas mogoče upa, da bo naraščajoče medsebojno sovraštvo med predsednikom Obamo in premierjem Netanjahujem spodbudilo Američane k temu, da ob naslednji resoluciji proti okupaciji ne bodo uporabili veta. O tem dvomim. Pa čeprav bi se to zgodilo, bi izraelska vlada resolucijo preprosto ignorirala. Isto bi se zgodilo, če bi Abasu uspelo pred mednarodnim kazenskim sodiščem zaradi vojnih zločinov obtožiti določene izraelske oficirje. Izraelci namreč verjamejo samo »dejstvom na terenu«.
Domnevam, da se Abu Mazen vsega tega zaveda, a hoče pridobiti čas. Verjetno poskuša preprečiti nasilno vstajo, ki bi na koncu koristila zgolj okupatorjem. Ti bi poslali okupacijski vojski na pomoč v Ameriki izurjene »varnostne sile«. To pa bi pomenilo rob prepada.
Tolaži ga lahko le ena stvar. Očitno je namreč, da je prišlo Hamasovo vodstvo na ozemlju Gaze do enakega zaključka in zato ohranja nekakšno premirje (hudna) z Izraelom.
Ena glavnih razlik med judovskimi Izraelci in Arabci je v dojemanju časa. Izraelci so po naravi nepotrpežljivi, medtem ko so Arabci preveč potrpežljivi. Arabci spoštujejo kamele, ki so živali z neskončno potrpljenja. Arabci imajo dolgo zgodovino, medtem ko je Izraelci skorajda nimajo.
Domnevam, da se Abu Mazen zaveda, da v tem trenutku lahko Palestinci naredijo zelo malo. Zato poskuša zgolj držati stvari skupaj. Prenaša okupacijo, preprečuje nasilne spopade, saj so v njih Palestinci vedno poraženci, ter čaka na spremembo situacije. Arabci obvladajo strategijo, ki nosi ime sumud.
Vendar pa okupacijske sile niso pri miru, ampak zelo aktivno jemljejo Arabcem zemljo ter nenehno gradijo in širijo izraelske naselbine.
Na dolgi rok gre za boj volje in potrpljenja oziroma za boj med neustavljivo silo in nepopustljivo množico.
Kako bo zgodovina sodila Abasa?
Za takšne sklepe je še prezgodaj. Menim, da je, tako kot Arafat, resnični domoljub. Toda proti svoji volji je v nevarnosti, da zdrsne v položaj, podoben Petainovemu.
Vsekakor sem prepričan, da ni korumpiran in da ne predstavlja majhnega sloja »velikih živin«, ki bogati na račun okupacije.
Zgodovina ga je postavila v situacijo, ko je skorajda onemogočen, a kljub temu poskuša v teh razmerah z veliko poguma voditi svoje ljudstvo. Njegova vloga ni veličastna, ker zdaj tudi ni čas za veličastje.
Zgodovina se ga bo mogoče spomnila kot človeka, ki je v katastrofalnih razmerah naredil najboljše, kar se je dalo narediti.
Želim mu veliko uspeha.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
