Vojna norcev

Pred nekaj dnevi je izraelski televizijski Kanal 10 predvajal oddajo o izraelskem napadu na Libanon leta 2006, znanem kot »druga libanonska vojna«. Čeprav oddaja ni bila zelo poglobljena, je dobro prikazala, kaj se je v resnici zgodilo. Trije vodilni izraelski ljudje so govorili brez zadržkov. Dogodki so se zdeli, milo rečeno, skrb vzbujajoči, če že ne alarmantni. Najpomembnejša ugotovitev je bila, da so se naši voditelji takrat vedli zelo neodgovorno in neumno.

Naj povzamemo: druga libanonska vojna je trajala 34 dni, od 7. julija do 14. avgusta 2006. Povod zanjo je bil obmejni incident: Hezbolahove sile na jugu Libanona so prestopile mejo in napadle redno izraelsko patruljo. Hoteli so zajeti izraelske vojake za izmenjavo ujetnikov. Samo tako je namreč izraelska vlada pripravljena izpustiti arabske ujetnike. V napadu so dva izraelska vojaka odpeljali na libanonsko ozemlje. Vsi drugi so bili ubiti. Dejali so nam, da sta ujetnika še živa. Dokumentarec pa razkrije, da je poveljstvo vojske že takoj vedelo, da je vsaj eden od ujetnikov mrtev in da so tudi za drugega domnevali, da je mrtev. Pravzaprav sta bila oba ubita med akcijo. Običajen odziv na takšen incident je »zastraševalen« povračilni napad, denimo bombardiranje oziroma obstreljevanje Hezbolahovega oporišča ali libanonske vasi. Toda tokrat se to ni zgodilo. Izraelski vladni kabinet je začel vojno. Zakaj?

Dokumentarec ne ponudi prepričljivega odgovora. Odločitev je bila sprejeta nemudoma, po zelo kratki razpravi. Dobili smo občutek, da so bila najpomembnejša čustva in osebne ambicije. Televizijska preiskava temelji skoraj popolnoma na pričevanju treh oseb, ki so o vojni odločale in jo vodile.

Prva oseba je bila premier Ehud Olmert, ki je prišel na položaj skoraj po naključju nekaj mesecev pred tem. Pod Arielom Šaronom je bil premierov namestnik. Šaron mu je podelil ta prazni naziv kot nadomestilo za to, ker mu ni dodelil resnega ministrstva. Ko je Šaron nenadoma padel v komo, si je Olmert spretno zagotovil nasledstvo. Olmert je bil vse svoje odraslo življenje politični funkcionar, ki ni bil nikomur zvest in je skakal od pokrovitelja do pokrovitelja, od kneseta do mestne jeruzalemske oblasti in nazaj, dokler ni uresničil svoje največje želje: postal je premier. Med svojo poklicno potjo ni pridobil nikakršnih vojaških izkušenj. Izognil se je pravemu služenju vojaškega roka in nazadnje dokončal nekakšno skrajšano službo v pravnem oddelku izraelske vojske.

Obrambni minister Amir Perec je imel še manj vojaških izkušenj. Po poklicu je bil delavski aktivist in nekdanji generalni sekretar velikanskega sindikata Histadrut, nato je postal vodja laburistične stranke. Ko se je njegova stranka pridružila Olmertovi novi vladi, je Perec lahko sam izbiral med ministrstvi in se odločil za najuglednejše: ministrstvo za obrambo.

Takšna kombinacija dveh vladnih voditeljev brez kakršne koli vojaške usposobljenosti je nenavadna za Izrael, državo, ki je nenehno v vojnem stanju. Vsa država se je smejala, ko je fotograf ujel Pereca med vojaškimi vajami, med katerimi je ta spremljal dogajanje skozi daljnogled, ne da bi pred tem odstranil pokrivalo za okular.

Tretja oseba usodnega tria, načelnik štaba Dan Haluc, bi moral s svojo vojaško usposobljenostjo nadoknaditi vse pomanjkljivo znanje svojih dveh civilnih nadrejenih. Bil je poklicni vojak in ugleden častnik. Toda žal je bil tudi general vojaškega letalstva, nekdanji vojaški pilot, ki ni nikoli poveljeval pehoti.

V Izraelu so bili vsi prejšnji načelniki štaba nekdanji pripadniki pehote, izkušeni poveljniki pehotnih ali tankovskih enot. Imenovanje Haluca na ta položaj je bila zelo nenavadna odločitev. Opravljivi jeziki so namigovali, da je bil nekdanji obrambni minister − človek judovsko-iranskih korenin − naklonjen Halucu, ker je bil njegov oče prav tako priseljenec iz Irana.

Ne glede na vse okoliščine je treba vedeti, da načelnik štaba, ki je bil manj kakor leto dni na svojem položaju, ni bil usposobljen za vodenje pehotnih enot. Trije voditelji druge libanonske vojne so bili novinci na svojih položajih in vsi so bili razmeroma neizkušeni pri vodenju vojaške pehote. Dva od treh nista imela nikakršnih izkušenj v vojaških zadevah.

Načelnika štaba je obremenjevala še ena nesrečna okoliščina. Nekaj ur po odločitvi, da je treba začeti vojno, in še preden so izstrelili prvi strel, je menda naročil svojemu borznemu posredniku, naj proda njegove delnice. V televizijskem dokumentarcu je trdil, da mu je nameraval to naročiti že nekaj dni pred tem, ko ni še nihče razmišljal o vojni, vendar je zaradi nekaterih tehničnih razlogov odložil to odločitev. Toda tako kakor Perecova fotografija s pokritim okularjem daljnogleda je tudi Halucova afera z delnicami škodila ugledu obeh funkcionarjev.

Olmerta so medtem seveda obtožili sprejemanja podkupnine in več drugih zločinskih dejanj ter ga obsodili na zaporno kazen, vendar se je pritožil na sodbo.

Štiriindvajset let pred drugo libanonsko vojno se je začela prva libanonska vojna, ki jo je vodil obrambni minister Ariel Šaron pod pokroviteljstvom Menahema Begina. Takrat so hoteli z vojno uničiti palestinska oporišča v južnem Libanonu. Imeli so točno določen vojaški cilj, jasen operativni načrt ter učinkovito vojaško in politično vodstvo. Končala se je seveda s katastrofo, potem ko je pokol v Sabri in Šatili šokiral ves svet. Po grozodejstvu so ustanovili preiskovalno komisijo in Šarona odslovili iz obrambnega ministrstva (ne pa tudi iz vlade). Vojaške poveljnike so kaznovali. Kljub temu je vojaška kampanja v Izraelu veljala za izjemen vojaški dosežek. Samo redki so se zavedali, da je bila velik vojaški neuspeh: na vzhodni fronti nasproti Sirije nobena izraelska enota ni dosegla svojega cilja, na zahodni fronti pa so izraelski vojaki dosegli Bejrut šele po koncu določenega časovnega obdobja in šele s kršenjem premirja, ki ga je določila OZN (takrat sem se sestal z Jaserjem Arafatom v obleganem zahodnem delu mesta).

Prva libanonska vojna je imela neko nepredvidljivo in trajno posledico. Palestinske enote so bile res odstranjene iz države in so se preselile v Tunis (kjer je Arafat še naprej vodil boj do podpisa sporazuma iz Osla), toda namesto palestinske grožnje se je v Libanonu pojavila druga, precej hujša grožnja. Šiiti, ki so bili do takrat izraelski zaveznik, so postali smrtni in zelo učinkovit sovražnik. Hezbolah (»Stranka Alaha«) je postala močna politična in vojaška sila, ki je nazadnje povzročila drugo libanonsko vojno.

Kljub temu je bila prva libanonska vojna strateška mojstrovina, če jo primerjamo z drugo libanonsko vojno. Med drugo libanonsko vojno ni bil pripravljen noben operativni načrt. Prav tako ni bilo nobenega jasnega vojaškega cilja − nujno potrebnega pogoja za vsako uspešno vojaško operacijo. Vojna se je začela z množičnim bombardiranjem civilnih in vojaških ciljev, elektrarn, cest in vasi − z izpolnitvijo sanj generala vojnega letalstva. Odločitve so sprejemali in jih večkrat preklicali, operacije so se začenjale in bile večkrat odpovedane. Cilje so bombardirali in uničevali brez kakršnega koli razloga ter tako samo terorizirali civilno prebivalstvo in »v njihovo zavest vžigali« lekcijo, da je nesmiselno provocirati Izrael.

Hezbolah se je odzval tako, da je začel terorizirati izraelska mesta in vasi z izstrelki. Na obeh straneh so se kopičili žrtve in uničenje. Najbolj so seveda trpeli na jugu in v osrednjem delu Libanona. Ko Hezbolah ni kapituliral, so v Izraelu čedalje glasneje zahtevali pehotni napad, ki pa ni bil učinkovit. Potem ko je OZN razglasil premirje, se je izraelsko vodstvo odločilo za še en poskus in ukazalo pehotni napad po razglasitvi premirja. Štiriintrideset izraelskih vojakov je bilo ubitih zaman.

Veliko akcij v operaciji so izvedli rezervisti, ki so jih v naglici poklicali v vojaško službo. Ko so rezervisti prišli do svojih oporišč, so ugotovili, da v stalnih skladiščih nujne opreme primanjkuje veliko nujno potrebnega vojaškega materiala. Rezervisti so uniformirani civilisti, zato so se glasno pritoževali. Vojaško poveljstvo je očitno več let zanemarjalo omenjena skladišča. To velja tudi za usposabljanje − številni rezervisti se že več let niso udeležili svojih letnih vojaških vaj. Ko je bilo streljanja nazadnje konec, izraelska vojska ni mogla trditi, da je kar koli dosegla. Osvojila je nekaj libanonskih vasi tik ob meji, vendar jih je nato morala zapustiti.

Tokrat ni bilo mogoče prikriti neuspehov. Ustanovili so civilno preiskovalno komisijo, ki je obsodila vodstvo. Perec in Haluc sta morala odstopiti. Olmerta so kmalu zatem obtožili korupcije in je prav tako moral odstopiti.

Z vidika izraelske vlade je bila druga libanonska vojna deloma uspešna. Od takrat do danes je bila libanonsko-izraelska meja razmeroma tiha. Če je sploh mogoče govoriti o kakršnem koli jasnem vojaškem cilju, lahko ugotovimo, da je šlo za teroriziranje libanonskega civilnega prebivalstva s splošnim uničevanjem in ubijanjem. Ta cilj so res dosegli. Hasan Nasralah, izjemni vodja Hezbolaha (ki so ga imenovali za vodjo, potem ko je izraelska vojska »odstranila« njegovega precej manj sposobnega predhodnika s »ciljnim ubojem«), je nenavadno odkrito javno priznal, da ne bi ukazal operacije zajetja zapornikov, če bi vedel, da se bo zato začela vojna.

Toda med poslušanjem treh izraelskih voditeljev v televizijskem dokumentarcu nas preseneti zelo očitna nesposobnost vseh treh. Začeli so vojno, med katero je bilo ubitih več sto Izraelcev in Libanoncev, številne hiše so bile uničene brez kakršnega koli razloga. Usmerjali so vojno brez jasnega načrta in se odločali brez potrebnega znanja. Ko so govorili na televiziji, so pokazali zelo malo spoštovanja drug do drugega.

Izraelec, ki posluša njihove izpovedi, se kratko malo mora vprašati: ali so bile in bodo takšne vse naše vojne, tako nekdanje kakor prihodnje? So takšne dogodke do zdaj samo skrivali s cenzuro in tihim dogovorom? Sledi še pomembnejše vprašanje: ali ni bila takšna večina vojn v zgodovini, od starega Egipta in Grčije do danes? Zdaj že vemo, da so prvo svetovno vojno z milijoni žrtev začeli politični idioti, vodili pa so jo vojaški nesposobneži. Je človeštvo obsojeno na to, da bo večno trpelo zaradi tega? Je to vse, kar lahko pričakujemo v Izraelu − še več vojn, ki jih bodo vodili prav takšni politiki in generali?

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.