Tiskane izdaje
Stvari niso take, kot se zdijo! – Stavek, ki ga v zvezi z vodenjem države še posebno radi pavšalno izrečemo. Toda ta puhlica je žal resnična, kajti sama narava parlamentarne demokracije postavlja v ospredje en svoj vidik, drugega pa nekako skriva. In prav ta senčna plat je v njenem ključnem trenutku, ob parlamentarnih volitvah, še posebno slabo vidna.
Iz tega izhajajo zelo resne posledice. Dovolj je, če se spomnimo vseh preplačanih investicij in milijardnih sanacij bančnega sistema, ki se vsakih nekaj let ponavlja malodane z nujnostjo gibanja planetov. Tu si tudi ne moremo veliko pomagati z drugo puhlico, češ da v demokraciji in kapitalizmu tako pač je. Izseljevanje mladih (številka, ki si je nihče ne upa na glas odšteti od že tako katastrofalne statistike rojstev) kaže ravno v smeri držav, kjer sta demokracija in tržno gospodarstvo bolj razvita kot pri nas. Zdi se, da nimamo dobrih izgovorov. Mi smo tisti, ki nekaj delamo narobe. In to že zelo dolgo ter ves čas na enak način.
Volitve »dobre ideje« in odrešitev
Na volitve gremo, kot bi šlo za dejanje na predvečer zmage demokracije. Kot da ves čas živimo v obdobju, ko »so dovoljene sanje«, »nov dan« pa kar ne nastopi. Menimo, da je treba v državni organizem šele vnesti »dobre ideje« ali celo gojimo upanje, da volilni rezultat lahko prinese dokončno slovo od starih težav, nekakšno odrešitev. Glede prvega, v razviti demokraciji je že uzakonjena velika večina tega, kar mora biti. Vključno z načeli, ki jih politični ponudniki postavljajo v ospredje svoje mamljive retorike: vse od »prepovedi goljufanja« do »solidarnosti« (glede katere je naša ureditev v samem vrhu EU).
Glede drugega: optimizem je sicer dobrodošla sestavina volilnega razpoloženja. Toda pripravljenost volivcev, da na vsakih volitvah podelijo novi, četudi popolnoma neznani politični ponudbi, aklamativno podporo, je znamenje nekega hudega nesporazuma. Gre za naivno hrepenenje, da preprosto mora obstajati nekaj, kar je onstran vsega poznanega: čisto »drugačna« politika, popolnoma »nov« vzorec in tako dalje.
Ne »dobre« ideje, še manj iskanje »nove politike«, poglavitna naloga volivca je tale: nadzor! Nadzor nosilcev politične in kapitalske moči, to je tistih, ki se podpisujejo pod trošenje osmih milijard proračuna. Ko izvolimo poslance, pooblastimo ljudi, ki oblikujejo izvršno oblast in ki to potem najbolj tvegano od vseh vej oblasti tudi nadzorujejo. Postavljajo poslanska vprašanja, lahko vložijo interpelacijo, vodijo preiskovalne odbore, izglasujejo nezaupnico in podobno.
Moda kdo poreče, da je nadzor moči naloga pravosodja. Toda pravosodje bo težko opravilo svoje delo, če »ljudstvo« iz tretjega člena ustave vedno znova in znova afirmira nenadzorovano trošenje milijard davkoplačevalskega denarja: od šentviškega predora prek Teša 6 do sanacije bank. Dokler ideja nadzora ne bo vključena v volilno obnašanje, dotlej ne more biti drugače, kot je.
Kdo pravzaprav tekmuje?
Da bi lahko začeli opravljati nadzor, je treba spraviti pred oči neko razlikovanje. Tudi v tem primeru je najbolj očitno tisto razlikovanje, ki je dejansko najmanj pomembno. Gre za razlikovanje med strankami, okoli katerega se vrti vse: volilni programi, soočenja, polemike, ratingi in tako naprej.
Toda če upoštevamo interes državljana, je slika drugačna. Povzema jo reklo iz Las Vegasa, ki se glasi, »zmagovalec je vselej igralnica«. Ključno razlikovanje ni med različnimi strankami, temveč med volivcem in upravljavcem njegovega blagostanja, med davkoplačevalcem in nosilcem politične moči. Tu se v največji meri odloči o usodi običajnega človeka. Tega se ne zavedamo in naivno pričakujemo, da bodo nosilci moči pošteni kar sami od sebe.
Zanimivo je, da se znamo kot potrošniki odgovorno obnašati do svojega premoženja. Spremljamo cene in kaznujemo oderuške ponudbe. Ne pričakujemo »poštenih« trgovcev, ki bodo opravljati dejavnost s ciljem pozitivne ničle. Kot volivci pričakujemo prav to, razdajanje v imenu »etike in morale« – sicer smo razočarani. Tisti, ki v imenu državljana vlada, bo (!) vzel svoj rabat. Popolnoma naivno je pričakovati drugače. Vprašanje je le še, koliko. Tarifa pa je neposredno odvisna od obnašanja volivca.
Najslabši izkoristek v zgodovini
Državljan pogosto ne zavzame nadzorne drže še zaradi enega vzroka: ker meni, da je bitka vnaprej izgubljena. Kar se tiče zaupanja v institucije, se Slovenija vselej znajde na samem repu držav EU. Morda bi kdo sklepal, da smo izjemno »kritična« družba, ki si postavlja visoke standarde. Žal gre za prazno godrnjavost, ki je izraz šibkosti duha in vnaprejšnjega odpovedovanja aktivni vlogi pri oblikovanju sobivanja. To držo lepo ponazarja puhlica, ki rada krasi fasade naših mest: »Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane!«
No, če volitve res ne bi spreminjale ničesar, bi vsi v Evropi kupovali žilne opornice po slovenski ceni. Drži pa tudi, da volitve ne prinašajo odrešitve, niso vstopnica v rajski svet Utopije. Na vprašanje, zakaj se v medsebojne odnose vselej vtihotapi perspektiva moči in težnja njene zlorabe, obstajajo različni odgovori. Ne glede na to, katerega izberemo, je treba moč začeti nadzorovati tukaj in zdaj. Zgodovina Zahoda je med drugim zgodovina načinov nadzora nosilcev moči.
Nemogoče je zanikati, da še nikoli v zgodovini ni bilo na voljo toliko instrumentov za nadzor nosilcev moči, kot jih imamo danes. Slovenija je ta trenutek verjetno ena od držav, ki ima najbolj neugodno razmerje med učinkovitostjo teh instrumentov in njihovo izkoriščenostjo. Dokler nas bo vnovična investicija milijard davkoplačevalskega denarja v »sanacijo« katerega od sistemov vznemirila v obsegu x, sprememba, denimo, družinskega zakonika pa v obsegu 100-x, ni veliko upanja. Skrajni čas je, da začne slehernik opravljati državotvorno nadzorno funkcijo politične in kapitalske moči. Priložnost za to, ki nam je ta trenutek najbližje, so letošnje parlamentarne volitve.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije Univerze na Primorskem
