Tiskane izdaje
Predlogi Novomeškega čuvarja (NČ) o ljudski nezaupnici, ki ga podpira že skoraj trideset tisoč podpisov, tudi moj, si zaslužijo podporo ustavnopravne stroke. Zakaj mislim tako?
Stopnja nezaupanja volivcev do poslancev, izražena na protestih, je tolikšna, da stari ugovori proti odpoklicu (češ da ogroža samostojnost poslancev, odstopa od načela, da poslanci niso vezani na navodila, in krši določbo, da zastopajo ljudstvo kot celoto) v spremenjenih razmerah preprosto niso več dovolj tehtni.
Možnih ugovorov se zaveda tudi NČ, ki ne želi predloga uvedbe klasičnega odpoklica, da ne bi ogrozil samostojnosti poslancev. Doseči hoče, da volivci v izjemnih primerih, ko poslanci iz neetičnih razlogov izgubijo njihovo zaupanje, lahko dosežejo zamenjavo poslanca tako, da mu po demokratičnem postopku izglasuje nezaupnico.
Neposredna demokracija
Če bi v državnem zboru prevladovali preveč samostojni poslanci, ki bi onemogočali delovanje političnih koalicij, bi tudi sam imel pomisleke proti predlogu za ljudsko nezaupnico. Samostojno poslansko ravnanje težko srečamo, zato pa je več poslušnih vojakov vodstev parlamentarnih strank.
»Neodvisni« so ta trenutek le poslanci, ki so jih stranke izključile iz svojih vrst, da jim njihovo neetično ravnanje ne bi škodovalo. Takšni poslanci in sploh vsi, ki so izgubili zaupanje volivcev, nimajo več kaj izgubiti, lahko pa še kaj iztržijo, zato so najboljše lovišče za kupovanje glasov in razraščanje korupcije.
Pomembno je, da se revolucionarno, tudi rušilno vrenje iz nemirov prevesi v konstruktivno delovanje. To naj privede do sprememb, ki bodo koristne pri iskanju izhoda iz čedalje globlje krize. Iz predlogov NČ veje odločnost in tudi občutek za realno dosegljivo.
To se, na primer, kaže v tem, da se na položaj poslanca, ki mu je izrečena ljudska nezaupnica, uvrsti naslednji z iste kandidatne liste, kar pomeni tudi iz iste volilne enote. Tako je vnaprej onemogočen pogosti ugovor, da pomeni odpoklic prevlado logike večinskega volilnega sistema nad proporcionalnim.
Realizem veje tudi iz zahtevnih pogojev, ki jih določa NČ za to, da bi bila ljudska nezaupnica sprožena in uspešna. S temi predlogi izraža NČ zahteve umirjenega krila protestnikov, ne tistih, ki jih vodijo sla po nasilju in rušenju vsega obstoječega ali jih usmerjajo navodila iz ozadja, podkrepljena s finančno nagrado.
Podpisniki predlogov NČ sporočamo vladajočim, da je po naši ustavi na oblasti ljudstvo, zato volivci niso služabniki izvoljenih funkcionarjev, temveč obratno. Vladar je ljudstvo, izvoljeni predstavniki pa so začasni izvrševalci njegove oblasti v mejah mandata, ki ga ljudstvo lahko prekliče. To je odgovor napačni interpretaciji ustave, ki podcenjuje ustavno določbo o oblasti ljudstva (1. in 3. člen) in absolutizira določbo, da je poslanec odgovoren vsemu ljudstvu (82. člen).
Takšna interpretacija krepi partitokracijo, ne samostojnosti poslancev. Medtem ko danes vodstva političnih strank predlagajo spremembe, ki so jim pisane na kožo, zahteva NČ nič več in nič manj kot dosledno spoštovanje ustavnega načela o oblasti ljudstva. Poleg tega je argument o odgovornosti vsemu ljudstvu dvorezen: ali hočejo nasprotniki odpoklica poslanca doseči uvedbo nezaupnice, ki jo vsi volivci izrečejo vsem poslancem hkrati (za kar se NČ v okviru svojih dodatnih predlogov tudi zavzema)?
Spremembe, ki jih zahtevajo nezadovoljni protestniki, niso uresničljive, če volivci tudi v prihodnje ne bodo mogli po demokratični poti doseči razrešitve nosilcev političnih funkcij, ki so izgubili njihovo zaupanje. NČ razume neposredno demokracijo kot dopolnilno sredstvo, ki naj ga uporabljajo volivci samo takrat, ko se je posamezen poslanec, župan ali celotni državni zbor v temelju in na neetični podlagi izneveril volivcem, ki so ga izvolili.
o ne pomeni, da naj bi se vsa Sloveniji kar naprej ukvarjala z odstavljanjem poslancev, pomeni pa, da mora ta možnost viseti nad poslanci kot grožnja, ki bo na večino učinkovala že sama zase. Ljudska nezaupnica bi bila uporabljena samo v skrajnih primerih, ko bi se funkcionar kot pijanec plota oklepal funkcije, ki je ne opravlja v skladu z interesi volivcev.
Pravica do izglasovanja ljudske nezaupnice
Politične stranke grobo kršijo samostojnost poslancev, ko vsak dan nadzorujejo in zavezujoče usmerjajo odločanje poslancev, hkrati pa ostro zavračajo vsakršno možnost za vplivanje volivcev na delovanje poslancev. Volivci imajo težave, da bi izvedeli, kako glasujejo njihovi poslanci, medtem ko vodstva političnih strank dobro vedo, kako so glasovali (celo na tajnem glasovanju), in jim tudi ukazujejo, kako morajo glasovati, ali jih poskušajo disciplinirati celo s pomočjo njihovih deponiranih odstopnih izjav, lastnoročno podpisanih že pred volitvami.
Zato bi morali strankam gledati pod prste, ko si podrejajo poslance, in ne ljudstvu. Tako kot lahko ljudstvo z referendumom prepreči uveljavitev sprejetega zakona, bi moralo imeti tudi pravico, da z izglasovanjem ljudske nezaupnice doseže razrešitev poslanca, ki je v temelju izneveril zaupanje volivcev.
V zvezi z izrekanjem nezaupnice županu bi opozoril na ameriško ureditev, po kateri se hkrati preveri, ali lokalni funkcionar še uživa potrebno zaupanje ljudstva in izvoli drugega, če volivci ocenijo, da je boljši. Gre pravzaprav za predčasne volitve, ki so racionalnejše in cenejše od predloga, da se najprej glasuje o zaupnici, potem pa šele izvedejo volitve novega župana.
Odtujena oblast strankokracije
Ko se večstrankarstvo sprevrže v odtujeno oblast strankokracije, so potrebne spremembe, ki naj nas vrnejo na pot, ki jo je začrtala ustava z določbama o demokratični republiki in oblasti ljudstva. Naj omenim še ustavno določbo o odločilnem vplivu volivcev na izbiro kandidatov.
Ali te določbe ni mogoče razumeti tako, da je treba dati volivcem tudi možnost, da popravijo, kadar so se zmotili ali so bili zavedeni ter so izvolili goljufive in pokvarjene poslance?
Naj na koncu omenim še tisto, kar v predlogih NČ pogrešam: terjati bi moral spremembe volilne zakonodaje, ki povsem onemogoča izvolitev neodvisnih, nestrankarskih poslancev. Brez takšne spremembe bo težko doseči kadrovsko prenovo. Ni realno pričakovati, da bodo novinci med kandidati in listami povsod zmagovali.
Toda nastanek novih list, zraslih iz nezadovoljstva civilne družbe, bo tudi politične stranke prisilil, da posodobijo svoje programe in prenovijo kadrovsko ponudbo za župane, poslance in ministre. K temu pa lahko pripomore tudi sprememba, ki bi olajšala izvolitev nestrankarskih poslancev.
NČ pravi, da je nastal zato, da se ohranijo temeljne vrednote odprte, demokratične in liberalne skupnosti. V tem duhu je treba razumeti tudi njegov predlog ljudske nezaupnice. Ko ga podpiram kot pogumnega in realističnega hkrati, opozarjam, da bi podobne programe za konkretizacijo zahtev protestnikov morali pripraviti tudi na drugih področjih.
Intelektualci smo bili do takrat, ko so študentje dostojanstveno sklenili obroč okoli parlamenta, glede protestov pretirano skeptični in zadržani.
Ta zaostanek bi lahko nadomestili zdaj, ko je treba nezadovoljstvo protestnikov preliti v demokratične spremembe, ne da bi bila ljudska volja izigrana. Po pravici povedano bi bilo mogoče od poslancev pričakovati, da bodo sami, brez nemirov in predlogov NČ poiskali podobne rešitve.
V interesu poslancev je, da se odpovedo dela svoje samostojnosti, če to vodi do zamenjave poslancev, ki ogrožajo ugled in kredibilnost vsakega poslanca posebej in vseh skupaj. Toliko bolj, ker bi se samostojnost zožila v korist volivcev, ne strankokracije.
dr. Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava in član Beneške komisije
––––––
