Vrnite nam stranke!

»Če ustanoviš novo stranko, je verjetneje, da zmagaš na volitvah, kot da zgolj prideš v parlament.« Tako je tviteraš Mister Conformista, pikri in verjetno najbolj lucidni anonimni spremljevalec slovenske stvarnosti, komentiral javnomnenjske ankete, po katerih naj bi se zmaga na državnozborskih volitvah nasmihala kamniškemu županu Marjan Šarcu.

Groteskni vzorec, da se novoustanovljena stranka zavihti na oblast, nam je postal tako domač, da smo skorajda pozabili, za kako nov pojav gre. Če je bilo pred krizo v slovenski politiki kaj stabilnega, je to bil strankarski sistem. Ko je občansko vrenje 80-ih usahnilo, se je skoraj vse, kar je ostalo od državljanske participacije, kanaliziralo v stranke. LDS je bila hrbtenica celotnega političnega sistema in nazadnje se je tudi alternativa njeni oblasti kristalizirala v močni stranki s poudarjeno hierarhično strukturo – SDS. Tudi neposredno pred krizo, ko se je za trenutek zdelo, da bo slovenska politika dosegla zrelost v obliki tekmovanja med alternativnimi vizijami razvoja, se je normalizacija kazala v podobi dveh sredinskih strank, SD in SDS, vsaka od njiju hegemonska v svojem političnem taboru.

Razpad strankarskega sistema je posledica slovenskega »izgubljenega desetletja« in hkrati njegov katalizator. Finančna kriza je razgalila pokvarjenost političnih elit: deset let po njenem izbruhu je strankarska slika, ki je zaznamovala tranzicijo (z nekaterimi notranjimi premiki, predvsem vzpona SDS na račun ostalih pomladnih strank in vzpona SD na račun LDS), spremenjena do nerazpoznavnosti. A obenem je prav ošibitev strank ključno pripomogla k dolgotrajnosti krize, saj je onemogočala izvajanje učinkovitih reševalnih in reformnih ukrepov.

Politični sistem tranzicije se je sesul zaradi ljudskega gneva, ki se je usmeril proti strankam, ki so bile najbolj vidna pojavna oblika diskreditirane oblasti. Toda čeprav imajo stranke svoje slabosti in razvade, je bila velika napaka domnevati, da so vir problemov, ki pestijo slovensko politiko. Ne le da so bile dejavnik stabilnosti, omogočale so vsaj minimalno preglednost in odgovornost. Problemi slovenske politike so postali le še bolj akutni. Stranke niso bile vzrok, temveč blažilo zanje. Omogočale so kanalizacijo interesov (vidnih in prikritih), ki krojijo razmere moči v vsaki družbi, v predvidljive prakse vladanja, ki jih državljani lahko ocenjujejo, nagrajujejo in kaznujejo. Bile so edini mehanizem, ki so ga imeli volivci vsaj deloma pod nadzorom. Ošibitev strank kot vidnega mehanizma razdeljevanja političnega vpliva je le okrepila skrite mehanizme v obliki klientelnih interesov in lobijev.

Stranka je ustroj, ki skrbi za konsistentnost politik in idej. V primerjavi z »novimi obrazi«, ki vzniknejo med aplavzi in poniknejo med žvižganji, morajo stranke skrbeti za dolgoročno preživetje. Ko jim grozi padec priljubljenosti, morajo biti pripravljene žrtvovati osebne interese svojih članov in ukrotiti pogoltnost klientel. Brez močne strankarske strukture politika razpade v vsoto kakofoničnih impulzov. Napake se kopičijo brez mehanizma, ki bi jih lahko popravljal.

Zato povsod na Zahodu stranke ostajajo stebri demokratične ureditve. Tudi sile, ki so bile najbolj uspešne pri eksperimentiranju z alternativnimi predlogi, kot sta Gibanje 5 zvezdic v Italiji ali Podemos v Španiji, sta se, kljub zanimivemu poudarku na novih oblikah udejstvovanja, strukturirali v hierarhično strukturo, ki je veliko bliže modelom dobrega starega »demokratičnega centralizma«, kot to velja za katerokoli od »starih« strank. Podobno drži za sredinske alternative, kakršna sta Macronova République en Marche ali španski Ciudadanos. Njun uspeh se skriva v tem, da jima je spogledovanje z meritokratskimi ideali (in predsodki) urbane profesionalne mladine uspelo uokviriti v trdne strukture selekcije in odločanja, značilne za tradicionalne stranke. Ciudadanos se je zavihtel na vrh javnomnenjskih anket šele po 12 letih obstoja, po mnogih vzponih in padcih, pri katerih se je med mukotrpnim delom »na terenu« počasi učil na napakah. Njegov program je lahko predmet ostrih kritik, vendar ni le konsistenten in verodostojen, temveč volivce, člane in funkcionarje povezuje v skupen kredo, ki ljudem omogoča, da vedo, kaj lahko od nje pričakujejo in na podlagi katerih kriterijev jo lahko ocenjujejo.

In obratno: vse sodobne krize demarkacije so v prvi vrsti krize strank. Na Madžarskem lahko Orbán vlada s surovo ideološko propagando, ne da bi mu bilo treba polagati računov, ker se je tranzicijski strankarski sistem sesul v prah. Kriza liberalne demokracije na Poljskem je posledica dveh desetletij tega, čemur je Adam Michnik pravil »ljudožerska demokracija«: na vsakih volitvah je zmagala druga stranka in požrla prejšnjo zmagovalko, dokler ni preživela le boljševiška mašina s konservativnim obrazom, ki ji je ime Pravo in pravičnost. Niti v ZDA trumpizem ne bi mogel pognati korenin brez kratkega stika med silovito ideološko polarizacijo in drastičnem padcem vpliva strankarskih struktur selekcije in napredovanja. In če pogledamo v polpreteklo zgodovino: fenomen Berlusconi, ki je v marsičem napovedal populistični razvoj zahodne politike (od fašizma dalje je Italija zibelka političnih pojavov, ki šele zunaj ležernega apeninskega podnebja pokažejo vso svojo zloveščost), ne bi bil mogoč brez krize italijanskega strankarskega sistema, ki se je, namesto da bi se prevetril in reformiral, enostavno zrušil pod težo korupcijskih škandalov.

Ideja, da so stranke zlo in da bosta po njihovi odstranitvi zacvetela strokovnost in neposredna demokracija, je iluzija, ki jo velja čim prej pokopati. Stranke so kanali za pretakanje politične volje. Če se zamašijo s svinjarijo partikularnih interesov, je treba oblast preusmeriti v drug kanal in prejšnjega očistiti. Če pa ta sistem odstranimo, smo obsojeni na poplavo poljubnosti, amaterizma in prevzetne ambicioznosti, ki je ne kroti noben daljnoročni premislek o skupnem dobrem. Vrnite nam stranke – da bomo imeli kam usmeriti kritike!

***

Luka Lisjak Gabrijelčič jezgodovinar, urednik Razpotij in 
raziskovalec na CEU v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.