Tiskane izdaje
Ko sem se pred dvema letoma vpisoval na program MBA, so me pogosto spraševali, kaj mi bo MBA poleg doktorata, zakaj še ena formalna izobrazba, kako se mi še da ... Odgovor je bil, da ne iščem »še ene dodatne izobrazbe«, temveč nova znanja iz menedžmenta in vodenja ter novo izkušnjo z izobraževalnim procesom (torej izobraževanje z drugo metodologijo, kot smo je v Sloveniji vajeni na univerzitetnih programih). Pokazalo se je, da nisem edini, ki sem tako razmišljal - zgolj v moji generaciji sta bila še dva podobna primera, kar znese nekaj manj kot 10 odstotkov generacije. Za odločitev ter vloženi trud in čas mi ni žal - to je izjemna izkušnja, iz katere odideš obogaten z novim znanjem, prijatelji in kompetencami.
Na celotno zgodbo lahko pogledamo še z drugega zornega kota: ko smo se pred dnevi pogovarjali o uradnem zaključku programa, so kolegi iz generacije ugotovili, da bo izobrazba uradno primerljiva z magistrsko (po bolonjskem programu) in bo za tiste z doktoratom dejansko pomenila še eno doseženo nižjo izobrazbeno stopnjo. Iz tega se je rodila šala, da bomo, če bomo tako nadaljevali, čez deset ali petnajst let pristali v vrtcu. In v tej šali je tudi nekaj resnice.
Digitalizacija povzroča eksponentno rast podatkov in dostopnega znanja - cikel, v katerem se podvaja, se je začel drastično krajšati po letu 1970 in trenutno znaša okrog dveh let. Po predvidevanjih se bo do leta 2020 skrajšal do dveh mesecev. V strokovni javnosti je mogoče zaslediti ocene, da bo okrog 50 odstotkov pridobljenega znanja diplomiranega inženirja neuporabnega v obdobju do petih let, pri diplomiranih računalničarjih je to obdobje skrajšano na vsega dve leti. To niso futuristične napovedi, ampak realnost.
Podobno velja za ekonomsko in poslovno izobraževanje - fakultete in poslovne šole v regiji v programe relativno počasi uvajajo teme, kot je digitalizacija, in (še ne) poučujejo poslovnih modelov, ki temeljijo na umetni inteligenci (AI), internetu stvari (IoT) ali veriženju podatkovnih blokov (blockchain). Ko bodo te teme integrirane v kurikul, bodo nove digitalne tehnologije že mainstream, blockchain pa nova »okna«. Tako imenovana nova ekonomija že nastaja, samo da jo - prežeti s pretežno »proizvodno miselnostjo« - še težko sprejmemo in razumemo. Tisti, ki to že danes zmorejo, so jutrišnji zmagovalci.
Zato bo pojem »vseživljenjskega učenja« v naslednjih letih in desetletjih dobil nov pomen, če bomo hoteli kot posamezniki ostati delovno zmogljivi in kot družba konkurenčni. »Vseživljenjsko učenje« tako ne bo osebna izbira, kot je večinoma danes, temveč nuja. Hkrati se bo uvajanje novih vsebin in metod (!) učenja dogajalo na nižjih ravneh, seveda na primerni zahtevnostni ravni. Ne vem in ne razumem, zakaj je v Sloveniji še vedno relativna redkost, da se informatika uvaja že v nižjih razredih osnovne šole, medtem ko nas posamezne države v EU (in svetu) pri tem prehitevajo za kakšno desetletje ali več.
Prav tako je težko razumeti, da je večina procesov kadriranja (to je mogoče razbrati iz zahtev, navedenih v razpisih delovnih mest) osredotočena predvsem na formalno pridobljeno izobrazbo in da je v Sloveniji še vedno pogosta situacija, ko posamezniki niti ne dobijo predstavitvene priložnosti, ker denimo ne izpolnjujejo smeri (in ne ravni!) univerzitetne izobrazbe. Da ne bo pomote: v številnih primerih je govor o izobrazbi, pridobljeni pred 10, 20 ali celo 30 leti. Koliko je takratno pridobljeno znanje danes jutri še relevantno, prepuščam bralcem. Posledično z našega zornega kota avtomatično izpade vse neformalno pridobljeno znanje ali kompetence, ki jih je posameznik pridobil ali/in razvijal. Same izgubljene priložnosti. Če se vrnem na naslov in se po analogiji spustimo še naprej po lestvici, seveda pristanemo v otroškem vrtcu, kjer pa se lahko učimo ne toliko novih tehnologij, temveč predvsem inovativnega razmišljanja, kreativnega reševanja problemov ter primerne (poenostavljene) uporabniške izkušnje. Že zdaj številna naprednejša podjetja izkoriščajo znanja iz opazovanja otroške interakcije ter jih uvajajo v procese inoviranja in razvoja novih proizvodov storitev. Lego je šel še dlje - otroke je, kot svoje osrednje uporabnike in »ambasadorje«, povabil k sooblikovanju novih modelov.
Z leti bo za podjetja toliko bolj pomembno razumevanje novih generacij (ki se že rojevajo v digitalno dobo), saj se jim drugače ne bodo znala približati. Tisti, ki tega ne bodo razumeli - to seveda ne velja za vse panoge -, bodo izgubili tekmo proti tistim, ki bodo to razumeli. In to ne v nekaj letih ali celo desetletjih, temveč mesecih. Cikli se namreč nezadržno krajšajo.
P. S.: Mimogrede, veljavni kurikul za naše vrtce je bil sprejet davnega leta 1999. Če upoštevamo, da smo pri nas birokratsko izjemno togi, lahko pričakujemo, da bo dokument krepko preživel polnoletnost.
Denis Mancevič, dr. družboslovnih znanosti, menedžer in svetovalec
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
