Vse za dobrososedske odnose

V zadnjem času se je aktivnost hrvaške policije v Piranskem zalivu znatno povečala in mnogi si to dejstvo razlagajo s tem, da pač hrvaške oblasti postajajo vse bolj nervozne pred bližajočo se objavo razsodbe Arbitražnega sodišča v Haagu. Nemara pa je to povezano tudi z bližajočimi se parlamentarnimi volitvami.

Boljši malo slabši kompromis kot nič

Nedavni incident, o katerem govorimo, je bil po dejanskem obsegu in posledicah manjši, vendar ima pomembno sporočilno vrednost. Hrvaška spet nedvoumno sporoča, da je ob podpisu in ratifikaciji arbitražnega sporazuma o meji držala fige v žepu. Sicer pa, déja vù!

Tudi prejšnji poskus, imenovan sporazum Drnovšek-Račan iz leta 2001, je hrvaška stran parafirala, ni pa ga ne podpisala ne ratificirala. K temu sporazumu je Slovenija pristopila z najboljšimi nameni. Takratna opozicija pri nas je menila, da je za Slovenijo prevelik kompromis in celo v njeno škodo. Pa vendar je tudi pri nas prevladalo stališče, da je boljši malo slabši kompromis kot nikakršen dogovor o tako pomembni stvari, kot je meddržavna meja. Pa je naposled tudi ta poskus propadel zaradi populistične drže hrvaške politike.

Hrvaška že pred tem ni spoštovala več medsebojnih dogovorov, kot je bil npr. ob osamosvajanju obeh držav (na vsaki strani sta to bila obrambni in notranji minister) o sodelovanju v primeru napada s strani JLA: Hrvaška niti pozneje ni spoštovala več sporazumov, kot je bil npr. sporazum o ribolovu v priobalnih vodah Istre.

Hrvaška je vselej izkazovala svoj kratek zgodovinski spomin in ni pristajala, da se upoštevajo in uveljavijo preprosta zgodovinska dejstva, ki pa so zanjo neprijetna in ji niso v prid. Pomembno dejstvo je, da je Istra že pred 2. svetovno vojno sodila pod italijansko oblast, še prej zelo dolgo pod avstrijsko in še pred tem pod beneško. Istra nikoli ni bila del Kraljevine Hrvaške in Slavonije. Občina Piran je pred vojno obsegala tudi vse ozemlje Savudrijskega polotoka in ves pripadajoči priobalni pas Jadranskega morja. Tu velja omeniti tudi švicarskega državljana iz italijansko govorečega dela Švice s priimkom Caccia, ki je sredi 19. stoletja kupil Savudrijski polotok in ga podaril občini Piran. Piranski zaliv ni nikoli bil del Hrvaške države. Vedno je bil priobalno morje piranske občine.

Volje prebivalcev niso upoštevali

Razhajanja s Hrvati glede vprašanja meje v Istri so se začela že med vojno v času NOB. Hrvaške partizanske enote so mobilizirale borce tudi v slovenskih krajih Istre. Najvišji hrvaški medvojni zakonodajni organ ZAVNOH je Istro že 20. septembra 1943 prištel k »hrvaškim krajem« in jo hkrati z drugimi s strani Italije anektiranimi deli pridružil »matici zemlji – Hrvatskoj«.

V istem obdobju, 16. septembra 1943, pa je Vrhovni plenum OF razglasil pridružitev »Slovenskega primorja« k Sloveniji. Obveljalo je, da je šlo pri mobilizaciji borcev iz pretežno slovenskih krajev, ki jo je izvedel ZAVNOH, za zgolj začasen in vojaško taktično utemeljen ukrep. Zavedajoč se tega problema so se Istrani sami (zastopniki OF v slovenskem delu Istre in zastopniki osvobodilnega gibanja v hrvaškem delu Istre) že med vojno, februarja 1944, dogovorili o bodoči meji med slovenskim in hrvaškim delom po Dragonji, Topolovcu, Pregari in Črnici, na severozahodu pa na črti Obrov–Rupa. Hrvaški predstavniki so hoteli v »svoj del« zajeti tudi vse, kar je jezikovno mešanega območja (ustrezne vire je našel F. Ostanek npr. v Annales 1/91, str. 218), toda prebivalstvo se je sklicevalo na slovensko narodno zavest.

Partizanski znanstveni inštitut je že marca 1944 v Semiču sklical poseben sestanek, na katerem je bila Dragonja omenjena kot sprejemljiva meja med Slovenci in Hrvati. Le na posameznih točkah naj bi bili potrebni popravki, ki so jih želeli sami prebivalci. Ljudje so tudi na referendumih odločali o republiški pripadnosti (Pregara, Črnica), šele po letu 1945 pa je ponekod prišlo tudi do demonstracij prebivalstva, ki so zahtevali, da posamezne zaselke priključijo k Sloveniji.

Ob odpravi Svobodnega tržaškega ozemlja z londonskim protokolom leta 1954 in kasneje z osimsko pogodbo leta 1975 je prišlo do uradnega pripoznanja delitve občine Piran in do določitve meje med republikama, Slovenijo in Hrvaško, po reki Dragonji.

Za celotno povojno obdobje je obveljalo, da nikoli ni bilo dosledno in docela ugotovljena in še manj upoštevana volja obmejnega prebivalstva, ni bilo uveljavljeno etnično načelo na Savudrijskem polotoku in ni bila upoštevana volja Istranov v občini Buje, ki so z demonstracijami izražali svojo voljo za priključitev k Sloveniji. Te proteste Istranov je hrvaška policija s silo zatrla, tedanje slovensko politično vodstvo, ki je pred tem sklenilo sporen neformalni dogovor s hrvaškim vodjo Vladimirjem Bakaričem, pa je molčalo. Na splošno jugoslovanski komunisti niso pripisovali večjega pomena določitvi meja med posameznimi republikami, še manj z etnično pripadnostjo prebivalstva.

Medsebojni dogovor za gladko pot v EU

Kot da bi bilo včeraj, pa je bilo že pred 26 leti, se spominjam, da smo leta 1990 in prvo polovico leta 1991 v ustavni komisiji pri pripravljanju besedila nove slovenske ustave izhajali iz soglasja, da meja med Slovenijo in Hrvaško postane tista meja, ki je doslej veljala kot administrativna meja med obema republikama. Ne samo enkrat smo bili člani ustavne komisije neposredno priča temu, da je moral takratni predsednik ustavne komisije prekiniti zasedanje, ko je moral k telefonu, ker ga je klical predsednik hrvaškega sabora. Po nadaljevanju seje nas je dr. France Bučar informiral o tem, da nameravajo tudi Hrvati istega dne kot Slovenci uradno oznaniti suverenost, samostojnost in neodvisnost svoje države. Časovna usklajenost postopkov v parlamentih obeh držav je bila nadvse dobrodošla. Seveda smo se zavedali, da bo takšno usklajeno ravnanje obeh republik šlo na živce tako oblasti v Jugoslaviji, kolikor jo je še ostalo, predvsem JLA.

Hrvaška se mora zavedati, da je z ratifikacijo mednarodne arbitraže pristala na to, da je bil sam sporazum dosežen pod okriljem evropske komisije, da sta glede na posebno določbo sporazuma sam seznam kandidatov za predsednika arbitražnega sodišča in kandidatov za dva člana arbitražnega sodišča določila predsednik evropske komisije in član evropske komisije, odgovoren za širitev. Pripoznala je verodostojnost sklicevanja na sredstva za mirno reševanje sporov iz 33. člena ustanovne listine Združenih narodov in svojo zavezanost k mirnemu reševanju sporov v duhu dobrososedskih odnosov.

V zameno je Hrvaška dobila zagotovilo, da bo Slovenija umaknila vse pridržke k odprtju in zaprtju pogajalskih poglavij, povezanih s sporom. Slovenija je te svoje zaveze takoj in v celoti izpolnila. Zelo dobro se spomnim, kako sem tudi kot predsednica odbora državnega zbora za zadeve Evropske unije kar verižno sklicevala zasedanja odbora, da bi lahko dovolj hitro obravnavali in potrjevali posamezna pogajalska poglavja, kar je bilo v pristojnosti prav odbora za zadeve Evropske unije. Slovenija je svoj del zavez iz sporazuma nadvse korektno izpolnjevala. Mi smo se ves čas zavedali, da je pomembno, da neprestano izkazujemo svojo kredibilnost v sporu s Hrvaško glede meje.

Ko sem se udeleževala zasedanj predsednikov in članov odborov za zadeve EU vseh parlamentov držav članic EU, so nekateri hrvaški parlamentarci večkrat izpostavili Slovenijo kot sosedo, ki v zvezi s spori o meji ni korektna do Hrvaške. Zlasti je to bilo poudarjeno v času predsedovanja Švedske leta 2009. K sreči sem dobro poznala vso genezo razvoja naših odnosov s Hrvaško glede meje ob in po osamosvojitvi ter relevantne argumente ustavnopravne narave. V nasprotnem primeru bi imela naša delegacije velike težave pri argumentiranju naših pozicij, saj so hrvaški poslanci ves čas zelo spretno prirejali svoja stališča. Prepričana sem, da Slovenija ravna pravilno, ko se zadržno odziva na incidente v Piranskem zalivu, ki jih Hrvaška intenzivira vselej pred svojimi parlamentarnimi ali lokalnimi volitvami, zdaj pa očitno tudi zaradi nervoze pred razglasitvijo odločitev Arbitražnega sodišča. Pomembno je, da Slovenija spoštuje 10. člen arbitražnega sporazuma, ki pogodbenicama nalaga, da se vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča.

Ravnanje sosede, ki ne preseneča

Seveda ne odobravam neprofesionalnosti, ki je prišla na dan z objavo telefonskega pogovora med visoko uradnico MZZ, našo agentko pred arbitražnim sodiščem, in takratnim slovenskim arbitrom. Zgrožena pa sem tudi že nad samim dejstvom, da je prišlo do očitnega nezakonitega prisluškovanja konkretnemu telefonskemu pogovoru. Razumljivo je, da je zaradi tega Hrvaška uradno in javno protestirala, čeprav je vprašljivo, kako je prišlo do tega posnetka, ni pa razumljivo, da Slovenija ni protestirala, ko je vendar vedela, da takratni hrvaški arbiter, v času, ko biva v Haagu, kar stanuje v prostorih hrvaškega veleposlaništva, kjer je bilo ničkoliko možnosti za njegovo posvetovanje s hrvaškim MZZ in za neposredno vplivanje na njegovo samostojnost in neodvisnost pri odločanju na arbitražnem sodišču. Očitno pa je, da so nezakonito pridobljeni prisluhi pogovorom obeh slovenskih akterjev Hrvaški prišli prav kot izgovor za njen sporni enostranski odstop od arbitražnega sporazuma.

Nerada, a vendar moram izpostaviti, da takšno ravnanje Hrvaške mnogih Slovencev ni presenetilo.

Če se ozremo nazaj, kako Hrvaška običajno ravna v primerih, ko je končni izid za Hrvaško po njenem negotov ali, bog ne daj, zanjo celo neugoden, se zavedamo, da je bilo izmikanje Hrvaške pričakovati. Očitno je, da se je zaradi svojih koristi, čeprav doseženih na neprimeren, morda celo nedostojen način, Hrvaška pripravljena odreči svoji kredibilnosti pa tudi dobronamernosti v odnosu do sosedov in tudi do širše mednarodne skupnosti. Če bo Hrvaška vztrajala pri svojih odločitvah, da ne bo spoštovala razsodbe mednarodne arbitraže, bo zelo zanimivo opazovati ravnanje evropske komisije, ki je z arbitražnim sporazumom tudi sama prevzela določene zaveze. Ali bo zmogla zavzeti upravičeno pričakovano pokončno držo napram Hrvaški, članici EU?

V Sloveniji pa se bomo med drugim morali vprašati, kako bo Slovenija ravnala in kakšna vnaprejšnja zagotovila bo od Hrvaške terjala ob prihodnjih priložnostih, ko bo Hrvaška potrebovala naklonjenost doslej že večkrat izigrane sosede. Morda že ob vstopanju v schengenski prostor ali ob vstopanju v območje evra?!

Sicer pa, vse bodi v duhu dobrososedskih odnosov! Še naprej!

Darja Lavtižar Bebler,

pravnica, nekdanja poslanka in veleposlanica

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.