Tiskane izdaje
Včasih je veljalo, da se lahko na Hollywood zanesemo vsaj v tem, da bo pri oblikovanju svoje produkcije sledil logiki zaslužka. A zdi se, da ni več tako. Že vrsto poletij sledimo neuspehu številnih superherojskih ali pustolovskih spektaklov ali nekdaj uspešnih filmskih franšiz. Studii vlagajo enormne vložke v neskončna filmska nadaljevanja ne glede na to, ali se je prejšnji del filmske franšize sploh obrestoval.
Hollywoodska filmska industrija niti ne skriva znamenj iztrošenosti in popolnega pomanjkanja kreativnega zagona, ki bi omogočal kakšne nepredvidljive ali tvegane projekte. Kinematografi so – če sodimo po programu, ki ga diktira ameriški komercialni film – le še prostor za posebne učinke velikih akcij in pustolovščin. Predpostavka je, da takšna intenzivna in razkošna kinematografska izkušnja, ki je dozdevno ne moremo poustvariti na televiziji ali drugih nosilcih popularnih kulturnih vsebin, še lahko zvabi ljudi v kino. Očitno pa gre pri nizanju tovrstnih spektakularnih akcij za produkcijo, ki le težko zapelje ljudi, starejše od 13 let.
Iz teh nespodbudnih kazalnikov se ne da delati prehitrih sklepov o propadu Hollywooda ali kinematografov (čeprav vrednost delnic verig kinematografov vztrajno pada), lahko pa prepoznamo, da so se na področju popularne kulture v 21. stoletju zgodile nekatere ključne spremembe. Pomisliti velja samo na to, da je po drugi svetovni vojni v ameriške kinematografe na teden prišlo več kot pol ameriške populacije. Danes si takšen obisk obetajo v vsem letu, vsekakor pa si tako množične participacije pri kateremkoli kulturnem projektu ne moremo več predstavljati. Studii vztrajno padanje obiska kinov kompenzirajo z višanjem cene vstopnic in naskakovanjem tujih trgov (še posebno kitajskega). A film je nedvomno izgubil primat umetnosti za množice.
Pohod TV-serij
Pomanjkanje vsebin za odrasle v Hollywoodu je v zadnjih 15 letih hitro naselila sodobna televizijska serija. T. i. kvalitetna televizija, ki jo je sprva poosebljal HBO, nato pa tudi AMC in spletna ponudnika, kot sta Netflix in Amazon, danes dobiva relevantne filmske kritike in navdušence po vsem svetu. V nasprotju s Hollywoodom, ki stavi na preverjene filmske znamke, je produkcija TV-serij vsebinsko veliko bolj pestra, ambiciozna in sposobna tvegati z nepreverjenimi zgodbami, igralci in avtorji. Ko je Netflix letos dosegel še en uspeh in presegel mejo 100 milijonov naročnikov po vsem svetu, je bila prva poslovna odločitev tega podjetja, da bo še več denarja vlagalo v kakovostno vsebino.
Zanimivo, producenti TV-serij niso zakrpali le vsebinske praznine, ki jo je ustvaril Hollywood, zelo hitro so se znali prilagoditi spremenjenim gledalskim navadam v 21. stoletju, ko so ljudje začeli televizijske in druge popularne kulturne vsebine spremljati na zahtevo ali prek spletnih ponudnikov. Netflix je kot prvi svoje oddaje lansiral v celoti, s čimer je formaliziral dejstvo, da danes ljudje serije radi uživajo na mah, torej po več delov hkrati. S temi spremembami je televizija bolj ali manj postala ime za aparat, na katerem si posameznik lahko predvaja vsebine po lastnem okusu. Podobno je sodobna televizijska serija od televizije ohranila le ime.
O tem, kako močno so se spremenile gledalske navade, priča tudi letošnji filmski festival v Cannesu. Ključna zgodba tega elitnega dogodka se je vrtela okoli dveh Netflixovih filmov, ki se jima je uspelo uvrstiti na festivalski program, za tem pa je ta spletni ponudnik oba filma lansiral po spletu in s tem zaobšel distribucijo po kinematografih. Odzivi (francoske) filmske srenje so bili burni, tako da bodo v prihodnje v Cannesu vrteli le tiste filme, ki bodo imeli zagotovljeno predvajanje v kinu. Ironija je nazadnje to, da so Netflixova filma kritiki na letošnjem festivalu izpostavili kot edina zares izstopajoča, zdaj pa filmi te produkcijske hiše tja ne bodo imeli več vstopa. Ideja filma, ki zaobide projekcijo v kinematografu, je očitno še velik bavbav, o katerem zadržano razmišljajo tudi šefi velikih hollywoodskih studiev. A noben napor in upor po letošnji Netflixovi potezi v Cannesu ne bodo ustavili novega trenda lansiranja in gledanja filmov.
Življenje po lastnem okusu
Ob spremenjenih gledalskih navadah in trendih se je treba vprašati, kaj dostopnost vsebin pravzaprav pomeni v širšem družbenem kontekstu. Očitno je, da se producenti TV-vsebin že z načinom njihove distribucije (ki vključuje različne digitalne nosilce) poskušajo prilagoditi posameznikovim željam in preferencam. Posameznik morda še nikoli ni imel tako močne vloge pri sprejemanju popularnih kulturnih vsebin.
O tem pričajo tudi drugi fenomeni, kot je youtube, ki glede na posameznikove pretekle glasbene izbire kompilira seznam priljubljenih pesmi. Televizija na zahtevo posamezniku omogoči, da izbira, kaj in kdaj bo gledal. Sorodno Netflix in Amazon glede na izbire svojemu uporabniku predlagajo, katere vsebine iz njihove ponudbe bi ga še utegnile zanimati.
Še nikoli torej ni bilo pri izbiri filmov in serij takšne demokracije – ko šteje predvsem želja in izbira slehernega posameznika –, še nikoli ni bilo toliko ponudnikov, še nikoli toliko raznovrstnih vsebin: od komičnih serij, dram, kriminalk do kuharskih oddaj, resničnostnih oddaj do bogatega otroškega programa. Novi producenti pripravljajo množico vsebin za nišna občinstva, razpršena po vsem svetu.
V nasprotju s tem kinematograf predvidi prisotnost več ljudi pri spremljanju iste vsebine. V primerjavi z možnostmi novih ponudnikov, internetnega streamanja (predvajanja) se zdi ta institucija že danes zastarela in bo morda v prihodnosti obstajala le, če jo bomo zavarovali kot kulturno dediščino. Kolektivna izkušnja gledanja filma se torej izgublja in morda se skupaj s tem izgublja tudi kolektiv kot tak. Podobno lahko rečemo za TV-program, ki ga je nekoč družina spremljala skupaj (v pomanjkanju drugih vsebin in alternativnih nosilcev), kar je omogočalo vzpostavljanje vezi med družinskimi člani in medgeneracijskega razumevanja.
V kontekstu individualizacije spremljanja popularnih vsebin morda ne čudi, da danes tako redko naletimo na televizijske ali filmske produkte, ki bi zaznamovali vse pore družbe, vse njene generacije in ki bi postali globalni družbeni fenomeni. Takšna je bila TV-serija Twin Peaks pred 25 leti (danes pa njen nov zagon zadeva peščico ljubiteljev Davida Lyncha) ali pa filmi, kot so Boter, Divji v sedlu, Iztrebljevalec, pa tudi komercialne uspešnice, kot je E. T., ki so zaznamovali svoje generacije, sprožili javne polemike in debate – skratka, zaznamovali neki širši družbeni univerzum in se dotaknili tudi tistih, ki s temi fenomeni niso hoteli imeti ničesar. Prostor za premislek o popularnih trendih, ki nas zadevajo, se danes vse bolj zožuje oziroma igra vse manjšo družbeno vlogo.
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da takšna individualizacija zelo ustreza sodobni potrošniški ideologiji, ki posameznika časti kot poslednjo resnico naše družbene eksistence. Sodobna ideologija individuuma poziva, da naj bo to, kar je, naj torej sledi svojim željam, naj uresniči svoje cilje (ne glede na druge). Tu ni več prostora za skupnost, za potrebe kolektiva, za skupno dobro ali za javni prostor, kjer bi tovrstne »resnice« lahko kritično ovrednotili.
Podobno s popularno kulturo, ki je zdaj skoraj vsa dostopna »na zahtevo« in ki slehernika spreminja v kustosa lastne izkušnje popularnih kulturnih produktov, vsaj do določene mere uničuje kolektivno recepcijo tovrstnih vsebin. S tem prav gotovo izgubljamo pomemben del javnega življenja, ki je bil dragocen predvsem zaradi svojega nevidnega potenciala. V slehernem kolektivu, v še tako krhki vezi, ki se, denimo, vzpostavi med naključnimi gledalci dobre komedije, je zametek politične skupnosti, tj. skupnosti, ki bi lahko znala artikulirati skupne interese in se boriti zanje.
Jela Krečič
