Vsi enaki, vsi drugačni

Omejevanje pravic drugim, ki so po drugačni od večine, je gotovo nezdružljivo z osnovnim človeškim dostojanstvom.

Objavljeno
11. oktober 2011 08.44
Posodobljeno
11. oktober 2011 09.00
Zdravko Kaltnekar
Zdravko Kaltnekar

Na televiziji se nam zdijo najzanimivejše tiste oddaje, v katerih se veliko prepirajo. To je nam Slovencem zmeraj všeč. Pred časom sem napisal aforizem: »Nekoč bosta samo še dva Slovenca. Ker bosta skregana, bo slovenščina izumrla!« Politične stranke in »nepolitične« civilne iniciative nas vsaka po svoje prepričujejo o najboljših rešitvah zapletenih razmerij v naših družbenih odnosih. Pri tem pa največkrat ne želijo spremeniti le celotnega družbenega sistema, ampak tudi značaj našega naroda in njegov pristop do demokratičnih vrednot.

Naj bom malo neresen. Ob podobnih predlogih mi zmeraj pride na misel basen o tem, kako so se miši poskušale zavarovati pred mačko. Z navdušenjem so sprejeli predlog mlade miške, da naj bi mački okrog vratu privezali zvonec, in jo tako zmeraj pravočasno slišali. Veselje je prekinila stara miš – stare miši so pač skeptiki – z vprašanjem, kdo in kako naj to stori. Skratka, moti me, da vsaka skupina verjame samo v svojo pamet in v svoje predloge, ponavadi pa sploh ne pove tistega temeljnega: kako.

Demokracijo očitno vsakdo razume po svoje. »Ljudstvo naj večinsko odloči,« je zelo demagoška trditev. Večinska sodba je Sokrata prisilila, da je izpil trobeliko. Pri nas pa kar vsakdo, ki mu neka rešitev ni všeč, predlaga referendum, in v politiki je to močno orožje. Zdi se, da hočemo v referendumih prekositi Švico. Saj se skoraj ni več mogoče spomniti, o čem vse smo že imeli to ljudsko odločanje. Naj omenim najbolj nesmiselnega: šli smo na referendum o delovnem času v trgovini – in potem njegovih odločitev nismo upoštevali.

Volilna nedelja

Na zadnji – nesrečni in srečni – referendumski nedelji sem šel glasovat in volil za. Sploh nisem mislil, da je predlog pokojninske reforme idealen; o drugačnih možnostih sem pred časom tudi že pisal prav na tem mestu. Predvsem v predlogu pogrešam bolj fleksibilno določanje zahtevane delovne dobe in njene dolžine za različne skupine delavcev. Kljub vsemu pa je bil predlog nujen vsaj za daljše časovno obdobje in tudi boljši od sedanjega stanja. Zato sem ga brez upa na zmago podprl.

Idealnega predloga sprememb, takšnega, ki bi bil vsem všeč, gotovo nikoli ne bo mogoče izdelati. Samo jaz bi lahko izdelal najboljši predlog, a žal bi zadovoljil samo sebe. Tudi vaš predlog bo sprejemljiv samo za vas in njegov za njega. Nikakor pa nismo pripravljeni na kompromise in priznati, da nismo samo mi pametni. O tisti referendumski nedelji moram torej reči, da je bila nesrečna predvsem za Slovenijo. A kaj, ko v glavnem sploh ni šlo za dobre ali slabe reforme, temveč za vrednotenje predlagateljev.

Družinski zakonik

Zdaj pa nam že grozijo z naslednjim referendumom. V parlamentu so sprejeli novi družinski zakon, ki nekaterim poslancem sploh ni všeč. Na svobodnih volitvah izvoljena skupščina jim ni zadosti demokratičen organ. Demokracijo namreč pojmujejo tako, da je za družbo koristno in sprejemljivo le tisto, kar oni mislijo. Gospod Cukjati je izrazil upanje, da bo državni svet sprejel veto na ta zakon in jim tako ne bo treba izzvati referenduma. Neka nova civilna iniciativa pa je že začela zbirati podpise za referendum. Najbolj jim gre v nos pravica, da bi bilo mogoče osnovati družinsko skupnost brez koga od tradicionalnih – očeta, matere in otrok.

Pa se vprašajmo, kolikokrat desettisoč skupnosti je v Sloveniji, v katerih eden od teh členov manjka. In kaj zdaj? Začnimo z absurdom, ker je absurd pač najbolj nazoren! Oče je umrl in žalujoča skupnost ni več družina. Kdo naj potem deduje – država ali cerkev?

Kaj narediti z otroki iz enostarševskih družin, saj ne morejo biti dobro vzgojeni, ko pa nimajo trde očetove roke? Najbrž jih je treba materam odvzeti in dati v kakšen zavod, tam jih bodo že s palico in pedofilijo pošteno vzgojili. Resda smo o tem gledali veliko filmov, a ti najbrž ponarejajo resnico.

Ali sta lahko družina zakonca, ki nimata (ne moreta imeti) otrok? Pa saj lahko sprejmemo predpis, da morata posvojiti otroka iz enostarševske skupnosti – če seveda hočeta biti družina! Ne, ne, ata in mama in otroci pa pika, pa čeprav je ata pijanec in pretepa ženo in otroke! Vsi drugi pa naj živijo na koruzi, če že ravno hočejo, pravic družine pa ne smejo dobiti. Predvsem pa seveda ne istospolniki!

»Pregrešniki«

Še veliko bi bilo mogoče povedati o drugih državljanskih pravicah, ki jih poskuša urediti ta zakon. O pregrešnih istospolnih zvezah je bilo prelitega že veliko črnila. Če so res bolniki, kakor trdijo nekateri, bi se nam morali vsaj smiliti. No, na Kitajskem jih bodo menda prijateljsko zdravili. Mi pa kar lop po njih! Marsikaterim predstavnikom ljudstva so ob tem zelo všeč nekatere znane metode iz zgodovine. O, Hitler je že znal z njimi, v koncentracijska taborišča jih je poslal, pa niso uprizarjali nobenih parad. Pri nas pa ti grešniki zahtevajo še neke pravice! Morda bi se tudi pri nas našlo kakšno »zatočišče« zanje.

Demokracija za izbrisane in ubrisane, cigane in še druge »moteče« sicer ni predmet tega zakona, a si bomo že omislili kak nov zakon in jih ukrotili. Za cigane je pred nekaj časa celo neki doktor znanosti predlagal getoizacijo.

»Nekvalitetni otroci«

Za konec še nekaj besed o nezakonskih otrocih. Pred več kot desetimi leti smo ob še enem nedemokratičnih referendumov zavrnili možnost za biomedicinsko oploditev žensk. Takrat je neka zelo učena gospa v Delu napisala članek o Samskih ženskah z nekvalitetnimi otroki (mišljeni smo bili namreč nezakonski otroci). Takrat sem se odzval in to bom storil tudi zdaj.

Priznati moram, da sem se tudi jaz rodil kot nekvaliteten otrok. Ko sem bil že na poti (kot plod greha), sta bila moja starša čisto brez vsega pa sta sklenila – pravzaprav je to bolj sklenil oče –, da se ne bosta poročila, dokler ne ustvarita osnovnih materialnih pogojev za družinsko življenje. Hvala pokojnima mami in atu, da sta stiskala dinarčke od svojih skromnih plač in se po dobrem letu lahko poročila. Tako sem tudi jaz postal kvaliteten otrok, uradno pa samo »pozakonjeni« sin svojih staršev.

Seveda je vsakomur jasno, da sta se pozneje tudi kdaj sporekla, le kdo se ne? Toda na mojo srečo ti prepiri niso šli tako daleč, da bi se ločila. Zato tudi nisem znova postal nekvaliteten otrok. Marsikaj mi lahko kdo očita, ampak nekvaliteten otrok sem bil pa le malo več kot eno leto. (Kdo bo seveda pripomnil, da se tudi to leto pozna.) A je bilo tudi to leto lepo in še danes sem hvaležen dobri gospe, pri kateri sem bil v reji, in njenim hčeram za vso ljubezen, ki so mi jo dajale – pa čeprav sem bil nekvaliteten otrok.

Trdim, da imajo najbolj polna usta demokracije tisti, ki so najmanj demokratični. Omejevanje pravic drugim, ki so po kakršnemkoli merilu drugačni od večine, je gotovo nezdružljivo z osnovnim človeškim dostojanstvom. Le zakaj bi morali biti vsi enaki, če pa smo različni po narodnosti in barvi, starosti in izobrazbi, verskem prepričanju, barvi las in nekateri – bog jim pomagaj – celo po spolni usmerjenosti! Foto Tadej RegenT Omejevanje pravic drugim, ki so
po kakršnemkoli merilu drugačni
od večine, je nezdružljivo s temeljnim človeškim dostojanstvom. Le zakaj
bi morali biti vsi enaki, ko pa smo različni
po narodnosti in barvi, starosti in izobrazbi, verskem prepričanju, barvi las in nekateri – bog jim pomagaj – celo po spolni usmerjenosti!




Zdravko Kaltnekar je doktor ekonomskih znanosti, upokojeni redni profesor Fakultete za organizacijske vede

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.