Tiskane izdaje
Ljudje me velikokrat sprašujejo: »Si sionist?«
Moj odgovor je: »Odvisno, kaj misliš s pojmom sionizem.«
To stališče je precej iskreno. Pojem sionizem namreč lahko pomeni marsikaj. Tako kot na primer pojem socializem. François Hollande je socialist. Prav tako je bil socialist Stalin.
Ali je med njima kakšna podobnost?
Ko sem bil mlad, je po Nemčiji krožila šala: »Sionist je Jud, ki prosi drugega Juda za denar, da lahko tretjega Juda naseli v Palestini.« Takšen sionist je bil moj oče. To je bilo seveda še preden so prišli na oblast nacisti. Povsem verjetno je, da bi se dandanes ta definicija lahko nanašala na ameriške sioniste.
Theodor Herzl, ustanovitelj sionističnega gibanja, v resnici ni hotel iti na Sion, hrib v Jeruzalemu. Pravzaprav sploh ni maral Palestine. V prvem osnutku sionistične biblije Judovska država (Der Judenstaat) je zaradi milega podnebja kot ugodno ozemlje za judovsko državo predlagal Patagonijo. Tudi zato, ker je bila dežela po genocidnem bojnem pohodu Argentincev redko naseljena.
Ko je gibanje preusmerilo svoj pogled proti Sionu, je pojem sionizem različnim ljudem pomenil različne stvari. Nekateri so hoteli, da bi bila ta dežela zgolj duhovno središče Judov. Drugi so hoteli, da postane socialistična utopija. Spet tretji pa so jo hoteli preoblikovati v branik nacije, ki bi temeljil na vojaški sili.
Oživitev hebrejskega jezika, ki je postal osrednji del našega življenja, sploh ni bila del sionističnega projekta. Herzl, ki je želel postati veliki nemški pisatelj, je hotel uvesti nemščino. Spet drugi so imeli raje Jidiš. Fanatična zahteva po oživitvi hebrejščine je prišla od spodaj.
Celo zahteva po ustanovitvi judovske države ni bila soglasna. Nekateri zagrizeni sionisti, na primer Martin Buber, so sanjali o dvojni nacionalni državi, pol arabski, pol judovski. »Praktični« sionisti so hoteli izpolniti sionistične sanje s postopnim naseljevanjem, »revizionistični« sionisti pa so hoteli »koncesijo« takoj.
Religiozni sionisti so hoteli, da bi bila judovska religija temelj države. Nacionalistično-religiozni sionisti so menili, da je bog poslal Jude v »izgnanstvo« zaradi njihovih grehov in so zato hoteli s svojimi dejanji prisiliti boga, da jim pošlje mesijo. Ateistični sionisti so razglašali, da so Judje narod in ne religija, zato niso hoteli imeti opravka z judovsko vero.
In tako dalje.
Kaj torej pomeni sionizem danes? V Izraelu je beseda v uporabi brez kakršnegakoli premisleka. Skoraj vsaka stranka se hoče prikazati kot sionistična ter svoje nasprotnike označuje za protisioniste, kar je v izraelski politiki zelo resna obtožba. Zgolj manjše stranke na robu političnega prostora so se nazivu odrekle. Na eni strani so komunisti, na drugi pa ultra ortodoksni Judje. (Slednji verjamejo, da je vrnitev v Izrael v velikem številu, brez posebnega božjega dovoljenja, zelo velik greh.)
Za mnoge Izraelce ni sionizem nič drugega kot izraelski patriotizem. Če si za to, da je Izrael »judovska država« (karkoli že to pomeni), potem si sionist. Prepričan moraš biti tudi v to, da je Izrael del svetovnega »judovskega ljudstva« in njegov vodja oziroma nekakšno poveljniško središče. V sodobni terminologiji bi se temu reklo »nacionalna država judovskega ljudstva«.
V širšem pomenu je sionizem trdno prepričanje, da bodo Judje po svetu prej kot slej prišli v Izrael. Bodisi da bodo prišli prostovoljno, bodisi da jih bo prignal antisemitizem. Samo po sebi je razumljivo, da je zmaga antisemitizma v vseh državah sveta neizbežna. Zato vsak dejanski ali namišljeni izbruh antisemitizma (kot je bil na primer pred kratkim v Franciji) na skrivaj vzbuja zadovoljstvo (»Rekli smo vam, da bo tako«).
Kako se torej sam opredeljujem?
Nekaj let pred ustanovitvijo izraelske države je skupina mladih umetnikov in pisateljev, ki so živeli v deželi, razglasila, da niso Judje, ampak Hebrejci. Dobili so vzdevek »Kanaanci«.
Oznanjali so, da hebrejsko govoreča mlada generacija, ki živi v deželi, ni del svetovne judovske skupnosti, ampak so ločen hebrejski narod. Nobenega opravka niso hoteli imeti z Judi. Nekateri njihovi razglasi so bili izrecno antisemitski. Hebrejski narod so imeli za potomce prvotnih, predbibličnih Kanaancev. Od tu njihov vzdevek.
Štiri leta pozneje sem ustanovil skupino z imenom »Borbena skupina«. Tudi mi smo se razglasili za hebrejsko ljudstvo. Toda v nasprotju s Kanaanci smo se imeli za del judovskega ljudstva. Tako nekako kot so Avstralci del anglosaksonske kulture.
S Kanaanci smo si bili v nasprotju še pri enem ključnem delu doktrine. Kanaanci so zanikali obstoj arabskega naroda oziroma arabskih narodov. Naša skupina ne samo, da je priznavala arabski narod, ampak jih je razglasila za naravne zaveznike hebrejskega naroda pri kreiranju semitske regije.
Kmalu po tem je bila ustanovljena država Izrael. Pred 40 leti me je med sodno obravnavo v primeru obrekovanja sodnik pozval, naj se opredelim glede sionizma.
V svojem odgovoru sem iznašel pojem »post-sionizem«. Sionistično gibanje, sem pričeval, je zgodovinsko gibanje izjemnih dosežkov: popolnoma nova družba, obujen starodavni jezik, nova kultura, novo gospodarstvo in novi družbeni modeli, na primer kibuc in mošav. Toda sionizem je povzročil tudi izjemne krivice, še posebej Palestincem.
A kakorkoli že je, sem izjavil, je vse to zgodovina. Z vzpostavitvijo Izraela je sionizem odigral svojo vlogo. Nadomestiti bi ga moral izraelski patriotizem. Podobno kot zidarski oder podrejo, ko je stavba dograjena, tudi sionizem ni več uporaben in bi ga morali zavreči.
Tudi danes tako razmišljam.
Celotna zadeva je zopet prišla na dan zaradi odločitve skupne volilne liste laburistov in skupine Cipi Livni, da si uradno nadene ime »Sionistični tabor«.
Gledano s pragmatičnega vidika, je ta poteza pametna. Desničarske stranke namreč vedno znova obtožujejo levičarje, da niso patriotski in celo, da so izdajalci, peta kolona. Levičarji so torej obtoženi, da so protisionisti. Zato je smiselno, da lista nosi v imenu naziv sionistična. Ne sionistična stranka, ampak Sionistična stranka.
(V skladu s takšnim načinom razmišljanja se je v preteklosti neka zmerna francoska stranka poimenovala Radikalna stranka, beseda »demokratična« se je pojavila v imenih nekaterih komunističnih držav, nemški fašisti pa so se poimenovali nacionalsocialisti.) Ker se zavedajo svojih trdih nasprotnikov, jim napačno poimenovanje daje upanje, da bodo privabili glasove z obrobja volilnega zemljevida.
Negativna stran imena liste je, da avtomatično izključuje arabske državljane. Za njih je sionizem sinonim za zlo. Sionizem jim je vzel deželo, izgnal Palestince in jih spremenil v begunce. Sionizem arabske državljane diskriminira v vseh sferah življenja.
Vendar pa je v bližnji preteklosti zelo malo Arabcev volilo za laburiste. Vseeno jim je, če so pridali imenu sionizem. Vse arabske politične sile, vključno s komunistično stranko Hadaš, katere člani so tudi številni Judje, so se namreč ta teden združile v enotno listo. Pričakovati je, da bodo pobrale večino arabskih glasov.
(To je, mimogrede, ena od ironij izraelske politike. Stranka Izrael je naš dom Avigdorja Liebermana, ki jo imajo nekateri za fašistično, je hotela Arabce pregnati iz kneseta. Ker na zadnjih volitvah nobena od treh arabskih list ni dosegla 3,25 odstotka glasov, so povišali prag za vstop v kneset na to odstotno točko. Posledica tega je, da so se vse arabske stranke, ki druga drugo prezirajo, združile v enotno listo, ki bi lahko dobila 10 ali pa tudi več odstotkov glasov.)
Z izjemo ortodoksnih Judov, bo to edina izrecna protisionistična stranka. Vsi drugi, od skrajno desne nacionalno-religiozne stranke Judovski dom do skrajno leve stranke Meretz, se imajo za neomajne sioniste.
Zato je pravi dosežek, da sta si Herzog in Livnijeva prisvojila od vseh želeno oznako.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
