Tiskane izdaje
Sovražniki družb, ki so odprte in liberalne, so zadnja leta zelo okrepili svoj vpliv, kar se je zelo očitno pokazalo pri poskusu poljske vlade, da bi začela politično nadzirati državna sodišča. Čeprav so tudi številne demokracije okužene z resnimi boleznimi – kot so prekrojevanje volilnih okrožij v lastno korist, oviranje volivcev, prevare in korupcija, kršenje zakonov, ogrožanje neodvisnosti sodstva in svobode tiska –, se še vedno ne moremo dogovoriti glede tega, kje poiskati prave rešitve.
Osrednje vprašanje našega časa se glasi, kako doseči, da bodo naše demokracije bolj odporne, če že ne popolnoma odporne na protidemokratične grožnje. K sreči še nismo prišli do mračnega scenarija Williama Butlerja Yeatsa, po katerem »najboljši omahuje, a najslabši žehti od strastne silovitosti«. Pravzaprav je ravno obratno. Številni državljani in tudi nekatere vlade so se odločno uprli oblastnikom in odkrivajo nove načine, kako braniti demokratične vrednote in ustanove. Po množičnih protestih je dal poljski predsednik Andrzej Duda veto na dva dokumenta od treh, s katerimi so hoteli okrniti neodvisnost sodišč.
Današnji zagovorniki liberalne demokracije priznavajo, da nobena stvar ni samoumevna. V vsakem demokratičnem sistemu se lahko časoma razvijejo nekatere slabosti. Nobena demokracija ni ne popolna ne večna. Gre za dinamičen sistem, ki zahteva kalibriranje in novosti, da se lahko prilagaja spremenjenim okoliščinam in se spopada z različnimi grožnjami. Konec koncev, kot je dejal nekdanji predsednik ameriškega vrhovnega sodišča Robert Jackson, »ustava ni dogovor o skupnem samomoru«.
Za vzdržljivost demokracije morajo državljani narediti kaj več, ne pa zgolj tarnati nad pomanjkljivostmi in pasivno čakati na ustavne reforme. Ljudje morajo biti odprti za spremembe in novosti. Gre za spremembe, ki se lahko dogajajo postopoma, a so lahko nazadnje izjemno učinkovite.
Dobre primere vzdržljivosti demokracije je mogoče najti v srednji in vzhodni Evropi, kjer pa hkrati vladajo tudi brezobzirni populistični režimi, med katerimi Madžarska in Poljska prav gotovo nista na zadnjem mestu. Na tem območju so bili množični protesti tradicionalno zadnja izbira, ko niso imeli ljudje več kaj izgubiti. Danes so ti protesti postali glavno sredstvo državljanov za izražanje nasprotovanja nadutim in nasilnim vladam.
Državljani na ulicah
Na začetku letošnjega leta je ulice preplavilo več deset tisoč Romunov, ki so protestirali proti odloku vlade, s katerim so nameravali dekriminalizirati nekatere oblike korupcije, v katere so vpleteni javni uslužbenci. Ne dolgo za tem so se madžarski državljani zbrali na trgih v Budimpešti in protestirali zaradi napadov premiera Viktorja Orbána na civilnodružbene ustanove, zlasti na Srednjeevropsko univerzo.
In leta 2016 se je desno usmerjena poljska vlada stranke Pravo in pravica srečala z množičnimi demonstracijami, s katerimi so ljudje izrazili svoje nezadovoljstvo z njenimi številnimi političnimi odločitvami skupaj z ukrepi, s katerimi bi prepovedali prekinitev nosečnosti in okrnili neodvisnost ustavnega sodišča. Če so takšni protesti dovolj veliki in trajajo dovolj časa, vlado prisilijo k temu, da umakne ali vsaj ublaži svoje načrte.
Poleg protestov obstaja še en način za izboljšanje vzdržljivosti demokracije. Gre za to, da politične ustanove zaščitimo z notranjimi varovali. Tako imajo, denimo, v ZDA časovne omejitve mandatov in posebne določbe o časovnih omejitvah pri dodeljevanju sredstev; v Veliki Britaniji imajo preiskovalno sodišče in druge posebne agencije, s katerimi poskrbijo, da vlada odgovarja za svoja dejanja. Takšni mehanizmi so nujni za zaščito državljanskih in političnih pravic, zlasti kadar se vlade spoprijemajo z več varnostnimi grožnjami hkrati.
Ti mehanizmi so lahko različni, vse je odvisno od vsake posamične države. Nekatere akcije sprožijo vlade »od zgoraj«, da bi tako ugodile političnim gibanjem in civilni družbi. Za druge dajo »od spodaj« pobudo državljani, da bi pripomogli k temu, da se sliši glas sicer izključenih skupin, izboljša dostop do glasovanja in okrepijo demokratični procesi.
Vlade in državljani imajo na voljo celo vrsto možnosti – denimo kvote za različne skupine, avtomatično vpisovanje volivcev in volitve po spletu –, s katerimi se lahko lotijo pomanjkljivosti demokracije. Poleg tega obstajajo ukrepi, ki lahko državljanom pomagajo organizirati obrambo demokracije pred napadi oblastnikov.
Tako je mogoče vzpostaviti organizacije, ki lahko proteste in nestrinjanja usmerjajo v demokratične procese, da nekateri glasovi nazadnje ne bi končali na političnem obrobju. Nadzorne skupine pa lahko ob tem nadzirajo posvetovalne zbore in delovanje skupin, ki pomagajo soupravljati – denimo pri participatornem finančnem načrtovanju –, ter tako državljanom omogočijo neposredno sodelovanje pri sprejemanju odločitev. Hkrati bi morali osrednje ustanove oblasti, kot so centralne banke in volilne komisije, depolitizirati in tako preprečiti, da se jih polastijo populistični oportunisti.
Krepitev zaupanja javnosti
Če se vse ti ukrepi pravilno izvajajo, lahko spodbudijo vzpostavljanje enotnosti in onemogočajo uveljavljanje posebnih interesov. Poleg tega lahko takšni ukrepi okrepijo zaupanje javnosti in sbudijo v državljanih občutek, da bolje nadzorujejo svojo vlado.
Seveda nekatere politične novosti v nekem kontekstu delujejo, v drugem pa lahko povzročijo resno škodo. Tako lahko demagogi zlahka manipulirajo z referendumi. Zbori lahko nehajo delovati in kvote lahko omejijo izbiro volivcev. Izpopolnjevanje sodobne demokracije neizogibno zahteva eksperimentiranje in prilagajanje.
In pri vsem tem nam lahko pomagajo nedavne raziskave. Poročilo o upravljanju leta 2017 (The Governance Report 2017) je sestavilo raznovrsten seznam demokratičnih pripomočkov, ki jih lahko v različnih kontekstih uporabljajo po vsem svetu, in to tako vlade in oblikovalci politike kot voditelji civilne družbe in državljani.
Nemški sociolog Claus Offe, častni profesor na Hertiejevi šoli in Humboldtovi univerzi, je v svojem prispevku v omenjenem poročilu ugotavljal, da imajo vse demokracije dve temeljni prednostni nalogi. Prva je, da se vsem državljanom zagotovijo temeljne pravice in možnosti sodelovanja pri delovanju civilne družbe; druga pa, da se zagotovi pravična in odprta družba, v kateri bodo imeli vsi državljani dovolj ustreznih priložnosti. In ti dve nalogi sta med seboj povezani: demokratična vlada bi morala pripadati ljudem, nastati zaradi njih in delovati v njihovem interesu.
Številne novosti, ki jih poudarjajo v omenjenem poročilu, naj bi pripomogle k večjemu vključevanju državljanov. Cilj poročila je spodbuditi državljane, da bodo branili ne le svoje lastne interese, temveč tudi interese večje civilne družbe.
Morda se bo komu zdelo, da zahtevam preveč. Toda demokracija lahko usahne, kadar postanejo državljani preveč samozadovoljni in odtujeni, populisti pa lahko to s pridom izkoristijo. Demokracija bo vedno imela pomanjkljivosti. In samo s skupnimi napori jo lahko državljani zaščitijo pred najhujšimi nevarnostmi, ki ogrožajo njeno preživetje.
***
Helmut K. Anheier je predsednik in profesor sociologije na Hertiejevi šoli upravljanja v Berlinu.
Project Syndicate, 2017.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
