Tiskane izdaje
Etika ali filozofija morale po širokem prepričanju izraža prirojeno težnjo k dobremu. Če to prenesemo v vsakdanje življenje, nas kot praktična nuja in moralna potreba po razlikovanju med dobrim in slabim spremlja v notranjem, duhovnem svetu in zunanjem okolju. Tako na različnih področjih, družbenem, ekonomskem, varnostnem, političnem, pravnem, zdravstvenem… etika usmerja ljudi, da odločajo in delujejo s prirojeno težnjo k dobremu.
Seveda prirojena težnja ni nobeno jamstvo, da so konkretna dejanja v vseh pogledih dobra in zaželena. Zato že psalmist s previdnostjo pravi, »kdor je brez greha, naj vrže kamen«. Nekdo, ki v prirojeni težnji k dobremu zasleduje samo tisto, kar je dobro zanj, bo slejkoprej prišel navzkriž s tem, kar je dobro za druge in skupnost. V tem je tudi ključ tega, kar si etika in pravo skupaj prizadevata pri preprečevanju nasprotja interesov, ko zasebni pride v navzkriž z javnim. Podobno je takrat, ko si človek iskreno prizadeva za drugega ali za splošno dobro, vendar nima dovolj znanja ali pogojev, da bi to udejanjil na pravi način. Med pogoji, ki prav tako povzročajo dvom o javni oblasti, je še pomanjkanje preglednosti (transparentnosti) v političnih in pravnih zadevah. V obeh primerih smo tako priča mnogo tveganjem, ko dejanja kljub morebiti dobrim namenom učinkujejo s slabimi posledicami. Odtod najbrž tudi znani rek, da je pot do pekla tlakovana z dobrimi nameni.
Etika je sicer preobsežna, da bi lahko na enem mestu zbrali dovolj gradiva o vseh njenih razsežnostih. Sam naslov, Z državljansko etiko nad politični kriminal, nas zavezuje k vsestranskemu, a vendarle praktičnemu pristopu. Z njim ne mislim drobnih spodrsljajev ali nehotenih napak, ki jih razumni ljudje sprejmejo z opravičilom in jih sproti rešujejo skladno z dobrimi običaji in omiko. S besedo »odklonska« mislim tista dejanja, za katera na splošno velja, da so nevarna, škodljiva, prepovedana, kazniva. V preteklosti je morda zadoščalo, da se z njimi ukvarjajo le institucije družbenega nadzora in kaznovalno pravo. Zdaj globoki svetovni problemi opozarjajo, kako je nujno obvladovati vzroke oziroma tveganja in ne čakati na posledice odklonskih dejanj.
Če je etika pri obvladovanju odklonskih dejanj izraz praktične nuje in moralne potrebe, je obvladovanje tveganj prvinska potreba, ki izvira iz biološke nuje. Z gonom po samoohranitvi je prispevala, da so prve oblike življenja na zemlji preživele in se razvijale od enoceličarjev do današnjega človeka. Poenostavljena misel, ki hkrati sporoča, da se z vlogo etike pri obvladovanju tveganj ni dovolj omejiti le na posameznika, ampak je treba s celostnim pristopom zajeti še zunanji kontekst, družbeno in naravno okolje. To lahko primerjamo s tem, kar v zvezi z evolucijskim popotovanjem ugotavljata znanstvenika Maturana in Varela (Drevo spoznanja, 1998:63-70), ko življenjski cikel opisujeta kot nenehno spreminjanje, ki je posledica bodisi biološke nuje po prilagajanju zunanjemu okolju ali notranje dinamike organizmov. Ta vsestranski pristop je danes z istim namenom uspešnega preživetja vgrajen v mednarodne standarde obvladovanja tveganj. Tako ISO 31000, na primer, navaja, da je tveganje vpliv negotovosti na doseganje ciljev. Kontekst pa je notranje in zunanje okolje, v katerem si posameznik ali organizacija, družba, podjetje ali katerakoli organizirana oblika prizadeva doseči svoje cilje.
Verjetnost dobrih ali slabih učinkov posameznih dejanj opozarja, da ima tveganje v nasprotju z odklonskimi pojavi, ki so po naravi nevarna, škodljiva, prepovedana in kazniva, bolj pozitivno kot negativno vlogo. Če je pravilno prepoznano, ponuja najmanj dve dobri priložnosti. Prva je v tem, da nas z določeno verjetnostjo svari pred odklonskimi dejanji, kar razumnemu pomeni, da je treba ukrepati pred nastankom škodljivih posledic. Druga priložnost, na katero se pogosto pozablja, je v tem, da pravilna ocena tveganja s prav tako določeno verjetnostjo opozarja na priložnosti, da se težnja k dobremu udejanji na najboljši možni način. Glede tega nam o pozitivni naravi tveganja največ pove ljudski rek: priložnost izgubljena ne vrne se nobena. Zelo pomembno je, da je tudi širša javnost na oceno tveganj, denimo korupcijskih, pozorna. Odziv pa naj bo preudaren, da se beseda tveganje ne uporablja ali celo zlorablja kot neutemeljen očitek, ampak kot dobronamerno svarilo razumnemu, da se primerno odzove, ker ga bodo v nasprotnem doletele posledice ali bo zamudil dobro priložnost.
Med odklonska dejanja poleg kriminalitete v klasičnem pomenu sodijo korupcija in druge zlorabe ali nedovoljeni vplivi pri izvajanju oblasti, kot je denimo nezakonito lobiranje ali trgovanje z vplivom. V povezavi z zlorabami političnih funkcij jih upravičeno označuje tudi pojem politična kriminaliteta. Klasično kriminalistično in kazenskopravno izročilo praviloma obravnava politično kriminaliteto šele potem, ko nastopijo posledice v smislu poskusa ali dokončanja katerega od kaznivih dejanj. V tem je najbrž razlog, da smo nekako zadržani do pojma politične kriminalitete in odločnejšega spopada z njo. Posledice pa so prehude, da bi lahko v nedogled odlašali. Če na tem mestu pustimo ob strani politične akterje trgovanja z orožjem, oboroženih spopadov in terorizma, gospodarska in finančna kriza je politično kriminaliteto in njen vpliv na javno upravo, gospodarstvo, medije in druga področja razgalila do bolečih posledic za vse več revnih in socialno izključenih. Pri tem posebej skrbijo mladi in delavci, ki so med najbolj ogroženimi skupinami socialno izključenih in prikrajšanih.
Umetno razločevanje med politično in drugo kriminaliteto napačno ustvarja občutek, da imajo tisti, ki izvršujejo kazniva dejanja z zlorabo političnega položaja, več pravic kot nekdo, ki je kaznivo dejanje storil morda celo v stiski ali v posebnih okoliščinah. Tako pojmovanje kriminalitete je sprevrženo že z vidika enakosti. Kriminološka veda, kazenskopravna in kriminalistična stroka so zato poklicane pozivati k državljanski etiki in pravosodju brez političnih pritiskov, tako kot so pred kratkim opozorili na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (»Za tožilstvo in sodstvo brez političnih pritiskov«).
Pravni nadzor je namreč v političnih procesih zelo omejen. Pri odločitvah, ki jih nosilci politične oblasti sprejemajo na podlagi svojih politično-vrednostnih ocen ali politične diskrecije, npr. pri predlogih ali imenovanjih na javne funkcije doma in v EU, je pravo tudi po ugotovitvah sodne prakse tako rekoč nemočno. Edino, kar v teh primerih preostane, je preglednost (transparentnost) postopkov ter vključevanje državljanov, javnosti in civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju javnih politik. Akademska stroka je poklicana, da v svoji vlogi zagotavlja podporo pri razvoju družbe znanja in institucionalizaciji etike ter pri upravljanju javnih zadev, med katere vsekakor sodi obvladovanje korupcije in drugih oblik kriminala. Potreba po institucionalizaciji etike, kar v svojem delu Svetovni etos ugotavlja Hans Küng (2008:86-71), je nujna, da nad lakomnostjo, ki je pogonsko gorivo za odklonska dejanja, ponovno prevlada odgovornost za skupne vrednote, naravno in socialno okolje.
In če hočemo, da se bo naša družba dvignila nad trenutno stanje, ki ga zaradi pomanjkanja etike in odgovornosti do skupnih vrednot pri posameznikih v politiki upravičeno lahko označimo kot greznico političnega kriminala, državljanska etika narekuje, da se poenotimo v odnosu do politične kriminalitete. Tu ne bi smelo biti nobenih razlogov za razlikovanje in obrambo »naših« ali »vaših«. So le hude posledice, ki jih občutimo, a jih z nasedanjem političnemu populizmu prelagamo na zanamce. Medtem vsi skupaj tonemo v globoko jamo revščine, naša država, na katero bi morali biti kljub vsemu ponosni, pa je s tem izpostavljena glasnemu posmehu in mednarodni sramoti.
***
Bećir Kečanović magister pravnih znanosti
Prispevek je mnenje avtorja.
