Tiskane izdaje
Dandanes ljudje težko najdejo čas za premišljevanje – o sebi in o svetu okoli njih. Posledica tega je to, da jih v življenju vodijo predvsem njihovi nagoni in strasti. To se mi zdi velik problem. Še večji problem pa vidim v tem, da so ljudje ponosni na svoje nagle odločitve, ki so jih sprejeli predvsem na podlagi svojega počutja. Da jim torej to, da jih vodijo predvsem njihovi nagoni in strasti, predstavlja samoumevno vrednoto.
Strast namesto vrednot
Obstaja veliko primerov, ki lepo govorijo o tem. Navedla bom enega od njih, o katerem sem toliko bolj razmišljala, saj me neposredno zadeva. Gre za primer, ko so me v vrtcu, ki ga obiskuje moj triletni sin, opozorili, da je moj otrok pri kosilu svoje vrstnike podučil, da je za to, da imamo na krožniku meso, treba žival ubiti, in mi dobrohotno svetovali, naj svojemu otroku raje rečem, da v naši družini mesa ne jemo zato, ker ga pač ne maramo, ker nam ni dobro, tako zelo dobro, da se mu ne bi mogli odpovedati.
Mislim, da ta primer lepo govori o tem, kaj je za te ljudi – vzgojitelje v vrtcu, ki imajo sicer veliko dobrih lastnosti in jih imajo otroci, vključno z mojim sinom, radi – samoumevna vrednota, namreč to, da se nekdo za uživanje oziroma neuživanje mesa odloči zato, ker to je oziroma ni njegova strast.
Imeti to in podobno za samoumevno vrednoto – to se mi zdi velik problem. Kajti to nas vodi daleč stran od etičnosti, se pravi od tega, da smo zmožni skrbeti ne le za svoje potrebe, ampak tudi za potrebe drugih ljudi, skupnosti (in tako delati dobro ne le sebi, ampak tudi drugim) – pa tudi potrebe vseh drugih živih bitij in vsega naravnega okolja, ki si ga z njimi delimo. Kot bitja, ki smo kot misleči, spoznavajoči (zavedajoči se, racionalni – aktivni) in s tem obvladujoči (svobodni) posamezniki zmožni nadvladati vso biokemijo lastnega telesa, smo ljudje zavezani tudi k etičnosti do vseh drugih živih bitij in vsega našega skupnega naravnega okolja.
Premišljevanje kot nujnost
Pravzaprav je že od nekdaj tako, da ljudje težko najdejo čas za premišljevanje. Še več, že od nekdaj so tudi ponosni na to, da jih v življenju vodijo predvsem njihovi nagoni in strasti. Da nas nese daleč stran od etičnosti – to torej ni nič novega. Zato pa so posledice tega vse bolj katastrofalne. Na to nas vedno znova opozarjajo borci za človekove pravice, borci za zaščito živali, okoljevarstveniki. Ki pa se jih večinoma sliši zgolj z enim ušesom, posledice človekove neetičnosti pa so deležne zgolj bežnega pogleda. Oziroma: sliši se samo tisto, kar se hoče slišati, oziroma tiste, ki se jih hoče slišati.
In tako smo lahko priča pojavom, kakršen je naslednji. Vzgojiteljica v vrtcu spodbuja otroka k pozitivnemu odnosu do živali, potem pa ga pri kosilu, ko imajo na krožniku na primer kunčji ragu ali žrebička v omaki, ogovori z: »Je dobro, kajne?« Ali pa to stori po tem, ko ga je spodbujala k pozitivnemu odnosu do naravnega okolja. Borec za človekove pravice uživa meso – zato, ker mu je pač dobro. Gimnazijski profesor – ki je zavezan tudi k širjenju strpnosti do drugačnih, tudi do beguncev – nasprotuje nastanitvi begunskih otrok brez spremstva v dijaškem domu. In tako naprej, primerov je veliko.
Skrajni čas je torej, da sprejmemo, da je premišljevanje o sebi in svetu, ki nas obkroža, nujno potrebno. Sama seveda zagovarjam premišljevanje na filozofski način. Premišljevati kot filozof – tega je zmožno vsako človeško bitje, če si to le drzne. Vsak je torej zmožen premišljevati brez sklicevanja na katerokoli avtoriteto zunaj sebe oziroma postaviti pod vprašaj samoumevne vrednote, ideje, po katerih ljudje živimo, oziroma dokončne odgovore na vprašanja, ki zadevajo te naše vrednote, ideje. Vsak se torej lahko s pomočjo filozofije usmeri v etičnost.
Premišljevati kot filozof
Premišljevati kot filozof je mogoče tudi na bolj posreden način – s pomočjo kakega filozofa oziroma njegovega dela, kake njegove ideje. Tako lahko na primer s pomočjo Platonovega dela Simpozij postavimo pod vprašaj samoumevno vrednoto, da smo za nekoga, ki nas ljubi, popolni prav taki, kot smo, zato nas ne bo poskušal spremeniti (tu gre torej za to, da nas vodi nekakšen nagon po samoohranitvi). Simpozij nam namreč ponudi idejo, da smo, ko se zaljubimo, v resnici v drugem človeku zagledali neko dobro lastnost, ki je sami nimamo. Morda je to mirnost ali pa zgovornost ali pa pač kaka druga dobra lastnost, morda celo etičnost, ki se izraža z neuživanjem mesa. Ljubiti tega drugega oziroma biti ljubljen pa pomeni, da prevzemamo malo te njegove lastnosti, se pravi, da se spreminjamo na boljše oziroma v boljšo različico samih sebe oziroma da nas ta drugi spreminja oziroma izpopolnjuje, se pravi vzgaja, uči.
Seveda lahko te ideje uporabimo najprej, ko premišljujemo o svojem odnosu z, na primer, svojim življenjskim sopotnikom. Vendar pa nam lahko to pride prav tudi, ko premišljujemo o svojem odnosu z drugimi ljudmi, s katerimi se imamo radi oziroma smo si naklonjeni, na primer s svojimi otroki ali pa z otroki, ki jih vzgajamo v vrtcu, učimo v šoli.
Lahko pa smo seveda bolj neposredni in na primer, zlasti ko so noči jasne, pogledamo gor v nebo in gledamo planete. Ter pomislimo, kako majhni, nepomembni smo iz vesoljske perspektive. Oziroma postavimo pod vprašaj samoumevno idejo o lastni pomembnosti oziroma večvrednosti v razmerju do drugih ljudi, drugih živih bitij, naravnega okolja, v katerem z njimi sobivamo.
Dr. Barbara Vogrinec Švigelj,
filozofinja, neodvisna raziskovalka
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
