Od druge svetovne vojne Evrope še nikoli nismo tako potrebovali kot jo danes. Istočasno pa Evropa še nikoli ni bila tako ogrožena.
Brexit je simbol te grožnje. Je simbol krize Evrope, ki se ni znala odzvati na potrebe narodov po varnosti zaradi velikih pretresov sodobnega sveta, s katerimi se spopadajo. Je pa tudi simbol pasti, in te ne gre iskati v pripadnosti Evropski uniji, temveč v laži in neodgovornosti, ki jo lahko uničita. Kdo je Britancem povedal resnico o tem, kakšna bo njihova prihodnost po brexitu? Kdo jim je govoril o tem, da bodo izgubili dostop do skupnega evropskega trga? Kdo jim je povedal, da bo vrnitev na meje iz preteklosti ogrozil mir na Irskem? Nacionalistična zaprtost vase ne ponuja nobenih predlogov; je zgolj zavračanje brez načrta. Ta past grozi celotni Evropi: tisti, ki izkoriščajo jezo, z lažnimi informacijami vsevprek obljubljajo vse in nič.
Ob teh manipulacijah moramo ostati pokončni. Ponosni in lucidni. Evropa je zgodovinski uspeh, je sprava opustošene celine skozi edinstveni projekt miru, blaginje in svobode. Tega nikoli ne pozabimo. Ta projekt nas še zdaj ščiti: katera država se lahko sama zoperstavi agresivnim velesilam? Kdo si more domišljati, da lahko ostane suveren v odnosu do digitalnih velikanov? Kako se bomo spopadli s krizami finančnega kapitalizma brez evra, ki daje moč celotni Evropi? Evropo najdemo tudi v neštetih vsakodnevnih projektih, ki so spremenili podobo naših pokrajin: tu obnovljena šola, tam nova cesta, končno dostop do hitrega spleta. Ta boj je stvar vsakodnevnih prizadevanj, kajti niti Evropa niti mir nista samoumevna. V imenu Francije si nenehno prizadevam, da bi Evropo gradili naprej in ohranili njen model. Pokazali smo, da lahko dosežemo tudi to, za kar so nam ves čas govorili, da ni mogoče: gradimo evropsko obrambo ali zaščitimo socialne pravice.
Treba pa je narediti še več in ukrepati hitreje. Druga past sta namreč status quo in vdanost v usodo. Zaradi velikih svetovnih pretresov nam državljani pogosto očitajo: »Kje je Evropa? Kaj Evropa počne?« V njihovih očeh je Evropa le še trg brez duše. Vendar pa Evropa ni le trg, Evropa je projekt. Trg je koristen, vendar pri tem ne smemo pozabiti na meje, ki nas varujejo, in vrednote, ki nas združujejo. Nacionalisti se motijo, ko trdijo, da je našo identiteto moč ubraniti samo, če se odvrnemo od Evrope; evropska civilizacija nas namreč združuje, osvobaja in ščiti. Motijo pa se tudi tisti, ki ničesar ne bi spreminjali, saj zanikajo strahove, s katerimi se spopadajo naši narodi, in dvome, ki spodkopavajo naše demokracije. Smo v odločilnem trenutku za našo celino; čas je, da tako na politični kot kulturni ravni skupaj ponovno zasnujemo našo civilizacijo v spreminjajočem se svetu. Napočil je trenutek evropskega preporoda.
Nasprotujem zaprtosti vase in razdeljenosti, zato vam predlagam, da ta preporod uresničimo skupaj, in to na podlagi treh ambicij: svobode, zaščite in napredka.
Ubranimo našo svobodo
Evropski model temelji na človekovi svobodi, na raznolikosti mnenj in ustvarjalnosti. Naša glavna svoboda je demokratična svoboda, da prosto izvolimo svoje zastopnike. Ob vsakih volitvah pa smo priča poskusom tujih sil, da bi posegle v izide naših volitev. Predlagam, da se ustanovi Evropsko agencijo za zaščito demokracij, ki bo vsaki državi članici dala na voljo strokovnjake, ki ji bodo pomagali zavarovati volitve pred kibernetskimi vdori in manipulacijami. V istem duhu neodvisnosti moramo prav tako prepovedati možnost, da bi tuje sile financirale evropske politične stranke. Na evropski ravni moramo prepovedati vse vrste sovražnega in nasilnega govora na spletu, kajti spoštovanje posameznika je temelj naše civilizacije dostojanstva.
Zaščitimo našo celino
Evropsko unijo smo zgradili na notranji spravi, pri tem pa pozabili na realnosti tega sveta. Nobena skupnost ne more ustvariti občutka pripadnosti, če nima meja, ki bi jih varovala. Meja pomeni tako svobodo kot varnost. Prenoviti moramo schengenski prostor: vsi tisti, ki želijo v njem sodelovati, morajo izpolniti obveznost glede odgovornosti (strog nadzor meja) in solidarnosti (ista azilna politika z istimi pravili za sprejetje ali zavrnitev). Skupna mejna policija in evropski urad za azil, stroge obveznosti nadzora, evropska solidarnost, h kateri pripomorejo vse države pod okriljem evropskega sveta za notranjo varnost: kar zadeva migracije, verjamem v Evropo, ki varuje tako svoje meje kot svoje vrednote.
Iste zahteve morajo veljati tudi za obrambo. V dveh letih smo dosegli že precej, vendar potrebujemo jasno usmeritev. Pogodba o obrambi in varnosti mora opredeliti naše neizogibne obveznosti, in sicer v zvezi z Natom in v sodelovanju z našimi evropskimi zavezniki: zvišanje sredstev za vojaške izdatke, operativna klavzula o vzajemni obrambi in evropski varnostni svet, v katerega bo vključeno tudi Združeno kraljestvo in v katerem bomo oblikovali svoje kolektivne odločitve.
Naše meje morajo zagotoviti tudi pravično konkurenco. Katera svetovna sila bi sprejela trgovanje z državami, ki ne spoštujejo nobenega od njenih pravil? Tega ne moremo vdano in brez besed sprejemati. Reformirati moramo našo politiko konkurence in preoblikovati trgovinsko politiko. V Evropi moramo kaznovati ali prepovedati podjetja, ki škodijo našim strateškim interesom in ogrožajo naše temeljne vrednote, kot so okoljski standardi, varstvo podatkov in pravično plačevanje davkov. Za našo strateško industrijo in pri naših javnih naročilih moramo uvesti evropsko preferenco, kot to počnejo naši ameriški in kitajski konkurenti.
Obnovimo duha napredka
Evropa ni drugorazredna sila. Celotna Evropa je avantgarda, ki je vedno določala standarde napredka. Prav zato mora dati prednost projektu konvergenčnosti pred konkurenčnostjo. Evropa je zibelka socialnega varstva in mora za vsakega delavca, na vzhodu ali zahodu, vzpostaviti socialni ščit, ki mu bo omogočil enako plačilo za delo na enakem delovnem mestu, in minimalno evropsko plačo, ki bo prilagojena posamezni državi in vsako leto kolektivno določena.
Oživiti napredek pomeni tudi prevzeti vodilno vlogo v boju za okolje. Bomo lahko pogledali v oči našim otrokom, če ne bomo poravnali svojega podnebnega dolga? Evropska unija si mora določiti cilje – 0 ogljika do leta 2050, zmanjšanje uporabe pesticidov za polovico do leta 2025 – in temu prilagoditi svoje politike. S tem so povezane Evropska podnebna banka za financiranje ekološkega prehoda, evropska sanitarna enota za okrepitev nadzora naših živil, od lobijev neodvisna znanstvena ocena snovi, ki ogrožajo okolje in zdravje ... Podnebje je vodilo, ki mora biti nujno vključeno v vsa naša prizadevanja. Vse naše institucije, od centralne banke do evropske komisije, od evropskega proračuna do naložbenega načrta za Evropo, morajo imeti pred očmi okoljske cilje.
Napredek in svoboda pomenita, da lahko živimo od sadov svojega dela. Evropa mora gledati naprej, da bo lahko ustvarjala delovna mesta. Regulirati mora digitalne velikane z vzpostavitvijo evropskega nadzora velikih platform (pospešeni sankcijski postopki v primerih kršenja konkurence, preglednost njihovih algoritmov ...), vendar to ni dovolj. Financirati mora tudi inovacije, in sicer tako, da novemu evropskemu svetu za inovacije nameni proračun, primerljiv ameriškemu, če naj Evropa postane vodilna na področju tehnoloških prebojev, kot je umetna inteligenca.
Evropa, ki želi odigrati svojo vlogo na svetovnem prizorišču, mora svojo pozornost usmeriti v Afriko, s katero moramo skleniti pakt za prihodnost. Sprejeti moramo našo skupno usodo in razvoj Afrike podpreti na ambiciozen in proaktiven način: z naložbami, partnerstvi med univerzami, šolanjem deklet ...
Svoboda, varstvo, napredek. Na teh stebrih moramo zgraditi evropski preporod. Ne smemo dopustiti, da bi nacionalisti, ki nimajo rešitev, izkoriščali jezo ljudi. Ne smemo biti mesečniki oslabljene Evrope. Ne smemo se prepustiti rutini in govoričenju. Evropski humanizem zahteva dejanja in državljani povsod želijo sodelovati pri spremembah. Predlagam, da do konca leta skupaj z zastopniki evropskih institucij in držav organiziramo konferenco za Evropo, na kateri bomo brez tabujev in tudi brez revizije pogodb lahko predlagali vse spremembe, ki jih naš politični projekt potrebuje. Ta konferenca bi morala vključiti tudi panele državljanov, akademike, socialne partnerje ter predstavnike verskih in duhovnih skupnosti. Konferenca bo nato izpostavljene prioritete prevedla v ukrepe in tako pripravila akcijski načrt za Evropsko unijo. Gotovo se glede vsega ne bomo strinjali, ampak kaj je bolje: da imamo okostenelo Evropo ali Evropo, ki napreduje, včasih z različnimi hitrostmi, a ostaja odprta za vse?
V tej Evropi bodo narodi resnično prevzeli nadzor nad lastno usodo; v tej Evropi bo Združeno kraljestvo našlo svoje mesto, o tem sem prepričan.
Državljani Evrope, slepa ulica, v katero nas je privedel brexit, je nauk za nas vse. Stopimo iz te pasti, dajmo smisel prihajajočim volitvam in našemu projektu. Vi boste odločili, ali bodo Evropa in vrednote napredka, ki jih predstavlja, več kot samo neki obrobni dogodek v zgodovini. To je izbira, ki vam jo predlagam, če želimo skupaj začrtati pot evropskega preporoda.
Objavljeno z dovoljenjem Project Syndicate, 2019.
www.project-syndicate.org
---
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.