Tiskane izdaje
Žal do danes ni bilo politične podpore, da bi Slovenija dobila ustrezno osrednjo profesionalno organizacijo za javno naročanje. Zdi se, da so ustanovitelji imeli figo v žepu: agencija za javna naročila (AJN), ki je bila lani ustanovljena zato, da bi dosegli pregledno in ekonomično oddajanje javnih naročil, ni zaživela v zamišljenim obsegu, bila je kadrovsko »podhranjena« ter brez ustrezne avtoritete.
Lobiji interesov nadaljevanja izkoriščanja javnih naročil za svoje finančne cilje so dosegli, da se je zgodil »milostni strel«. Področje javnih naročil je pristalo na direktoratu ministrstva za finance, to pa ni organizacijska oblika, ki bi lahko nadomestila osrednjo organizacijo javnega naročanja države, temveč le nadomešča počasno odmiranje organizacije.
Šokantna je bila izjava ministra za gospodarstvo Radovana Žerjava v intervjuju za Sobotno prilogo 9. junija: »Pri infrastrukturnih projektih nas ubija javno naročanje. To bi najraje ukinil, ker nima nobene dodatne vrednosti, povzroča pa samo težave.« Žalostno je, da se minister ne zaveda, kje je mogoče poiskati prihranke. Zdi se, da je preprosteje znižati standard kot pa pripraviti koncept profesionalnega javnega naročanja.
Hiperinflacija
zakonskih določil
Analize kažejo, da je agencija za javno naročanje dosegala za približno petino nižje cene za oddana javna naročila. Glede na to, da je agencija v preteklem letu oddala le za nekaj manj kot sto milijonov evrov javnih naročil, bi pri letnem obsegu javnih državnih naročil v višini približno štiri milijarde evrov lahko govorili o spoštovanja vrednem znesku prihranka.
Slovenija je dobila zakon, s katerim ni zadovoljen nihče, ki dela na področju javnega naročanja, saj je le skupek pravil, ki so prej ovira kot spodbuda. Zakonodaja je postajala čedalje bolj formalistična in se spreminjala v dokument, ki želi opredeliti vse podrobnosti procesa javnega naročanja, čeprav tak pristop povzroča ekonomsko škodo.
Še več, zakon o javnem naročanju je doživel več »nadgradenj«, pri tem pa zabredel v hiperiflacijo zakonskih določil, saj so ga spreminjali in dopolnjevali posamezni primeri v interesu določenih gospodarskih in/ali političnih lobijev, ne pa strokovnost oziroma načela gospodarnosti.
Dokaz za tezo, kako je javno naročanje skrenilo s poti uspešnega instrumenta preudarne porabe davkoplačevalskega denarja, je tudi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnem naročanju, ki v kratkem odhaja v parlamentarno proceduro: izobraževanje kadra v javnem naročanju namreč smatra za nekaj brez vsake vrednosti, saj predlaga ukinitev obveznega strokovnega izpita za osebe, ki so udeležene v procesu oddaje javnih naročil.
Za vključitev stroke
Če želimo končno doseči profesionalno oddajo javnih naročil, bi po mojem mnenju morali ukrepati v tri smeri: prvič, urediti okolje javnega naročanja z ustreznim zakonom, drugič, zgraditi osrednjo organizacijo za javno naročanje in tretjič, zagotoviti strokovnost in odgovornost kadra na tem področju.
Z vstopom v Evropsko Unijo je morala Slovenija urediti zakonodajo o javnem naročanjem v skladu z direktivami. Usklajevanje so prevzeli pravniki, pri tem pa je bila stroka izključena. Novi popravki oziroma spremembe ne bodo pomagali, zakon o javnem naročanju je treba temeljito popraviti oziroma ga napisati na novo.
Priprava novega zakona je izvedljiva, saj je evropska komisija 20. decembra lani potrdila končno vsebino novega predloga direktive o javnem naročanju, ki bo verjetno sprejeta do konca letošnjega leta. Nova direktiva je bolj preprosta in prožnejša, saj daje članicam več samostojnosti pri vsebini nacionalnega zakona; a v nacionalno zakonodajo jo bo mogoče prenesti le s sodelovanjem stroke, zgolj pravno znanje bo tokrat premalo.
Strokovno pripravljen zakon o javnem naročanju bi omogočil tri ključne spremembe: preglednejšo porabo javnih sredstev, enostavnejše in skrajšane postopke oddaje javnega naročila ter prijaznejše ponudbeno okolje za mala in srednja podjetja.
Razdrobljen nadzor
Razpršeno javno naročanje ne more zagotoviti racionalne porabe javnih sredstev. Profesionalni kadrovski potencial države je omejen, posledično strokovnost javnega naročanja razvodeni. Poleg tega razdrobljenost nadzora javnega naročanja ustvarja pogoje ne le za nezavedno, temveč tudi za načrtno korupcijo. Leta 2009 je porabo proračunskega denarja, namenjenega javnim naročilom sekretariata Združenih narodov v podporo mirovnim operacijam, 3,5 milijarde dolarjev, upravljalo manj kot 250 uslužbencev, v Sloveniji je bilo takrat za 4,4 milijarde evrov angažiranih, po neuradnih podatkih, vsaj 6000 uslužbencev!
Upoštevajoč obseg javnega naročanja v Sloveniji, ta podatek potrjuje upravičenost profesionalne osrednje organizacije javnega naročanja za vsa javna naročila države nad določenim pragom vrednosti.
Taka organizacija javnega naročanja zagotavlja racionalnejšo porabo davkoplačevalskega denarja. Prihranki izvirajo, prvič, iz ekonomije obsega javnega naročila, to je konsolidacije naročil večjega števila naročnikov, kar pomeni nižje cene, drugič, iz organizacije javnega naročila (eno javno naročilo za več naročnikov, kar pomeni cenejši strošek postopka), tretjič, iz kakovostnega procesa javnega naročila (prihranek posredno izhaja iz strokovno pripravljenega in vodenega procesa javnega naročanja ter doseganja načrtovanih rokov), in četrtič, iz stroška vloženega dela v javno naročanje, saj je število potrebnega kadra prilagojeno dejanskemu obsegu dela.
Za racionalnejšo porabo davkoplačevalskega denarja
Postavlja se vprašanje, ali 6000 uslužbencev, ki se zdaj večinoma ukvarjajo z javnim naročanjem kot le eno izmed številnih delovnih nalog in se izobražujejo samo z učenjem v praksi, zares strokovno doraslo zahtevam gospodarnega javnega naročanja. Se zavedajo meje, ko dodelitev javnega naročila postane koruptivno dejanje? Imajo dovolj močno integriteto – strokovno in moralno –, da se uprejo lobiranju, tudi tistemu, ki ga izvajajo predstojniki?
Javni uslužbenci, ki sodelujejo v postopkih javnega naročanja, upravljajo sredstva davkoplačevalcev, torej se od njih zahteva strokovnost, etika in osebna odgovornost, da bodo sredstva racionalno porabljena. To pomeni, da je nujno takšno izobraževanje, da vsi udeleženci v procesu javnega naročanja dosežejo ustrezno stopnjo verificirane strokovnosti. To tudi pomeni, da vsi udeleženci v procesu javnega naročanju sprejmejo etični kodeks. In to pomeni, da se imenujejo uslužbenci v procesu javnega naročanja, ki so edini pooblaščeni za odobritev oziroma podpis pogodbe javnega naročila in so s tem tudi moralno in finančno odgovorni za zakonit proces oddaje javnega naročila. Le z individualno odgovornostjo se lahko vzpostavita tudi avtoriteta in popolna avtonomija službe javnega naročanja.
***
Prispevek je mnenje avtorja
in ne izraža nujno stališča uredništva.
Borut Žebre je dolgoletni vodja oddelka za javno naročanje v Združenih narodih.
