Tiskane izdaje
Evropska unija se spopada z vse številnejšimi resnimi krizami. Potem ko sta evrska kriza in kriza zadolženosti držav razdelili in radikalizirali celino ter ustvarili globoka nasprotja med severom in jugom, je zaradi prihoda več sto tisoč beguncev vzhod (skupaj z Veliko Britanijo) začel nastopati proti zahodu. Če upoštevamo še številne druge delitve in nasprotja, se številnim zdi propad EU verjetnejši kot kdaj prej.
Pomislite na zelo različne energetske ukrepe v državah EU, med drugim na nezdružljive strukture določanja cen energije, ki nasprotujejo ideji enotnega notranjega trga. Države so sprejele nezdružljive rešitve, zaradi katerih je zelo težko združevati državna energetska omrežja.
Francija, denimo, večino elektrike pridobiva iz jedrske energije, Nemčija pa je hitro zaprla vse svoje jedrske elektrarne po nesreči japonske elektrarne Fukušima leta 2011. Nemčija se zdaj skupaj s Španijo posveča predvsem obnovljivim virom energije, denimo vetrni in sončni energiji, vendar je še vedno močno odvisna od fosilnih goriv, kadar ni na voljo dovolj vetra ali sonca.
Medtem se je varnostna grožnja zaradi Rusije po letu 2008 postopno krepila in postala posebno resna po lanski nezakoniti priključitvi Krima in invaziji na nekatera območja vzhodne Ukrajine. Zaradi nenehnega vojskovanja in nerešenih ozemeljskih zahtev smo se med razpravljanjem o evropski energetski politiki začeli zavedati, da nujno potrebujemo nove rešitve, predvsem glede evropske odvisnosti od uvožene energije.
Rusija je vpletena v še en resen konflikt, ki ogroža evropsko varnost in stabilnost: krizo v Siriji, zaradi katere več sto tisoč beguncev preplavlja Evropo. Begunska kriza se je začela delno tudi zato, ker evropska zunanja politika ni zmogla preprečiti, da bi se severna Afrika in Bližnji vzhod pogreznila v kaos. Toda ruski napadi na skupine, ki se bojujejo proti režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada, še poglabljajo nestabilnost na obsežnih območjih te države in v beg poganjajo še več obupanih ljudi, ki iščejo zatočišče v Evropi.
V Evropi je veliko kriz
Kakor da ti izzivi ne bi bili dovolj, Evropsko unijo obremenjujejo temeljna vprašanja o njeni demokratični legitimnosti. Ekstremistične ideologije se krepijo in separatistična gibanja so spet na pohodu.
V prvi polovici letošnjega leta se je zdelo, da Grki nasprotujejo Evropi. Podobna drama se zdaj dogaja na Portugalskem, kjer v levičarski koaliciji delujejo politiki, ki so zelo sovražni do Evrope, medtem ko predsednik vztraja, da stara desnosredinska vlada lahko pridobi podporo tako, da poudarja privrženost države Evropi. Španija se bo morda kmalu morala spopasti s podobno dilemo.
Skratka, v Evropi je veliko kriz – tako veliko, da mnogi pravzaprav trdijo, da je preveč utrujena, da bi se zmogla učinkovito odzvati na nove izzive, ki se množijo. Po njihovem mnenju so leta travm izčrpala vso duševno energijo, ki jo evropski voditelji potrebujejo za pripravo učinkovitih rešitev, pa tudi politični kapital, ki ga potrebujejo za to, da bi ljudje podprli njihove rešitve. Zato je bil odziv na begunsko krizo tako zelo pomanjkljiv.
Toda EU je bila zgrajena na ideji, da je treba pričakovati krize. Jean Monnet, eden od ustanovnih očetov Evropske unije, je večkrat ponavljal, da težke razmere, ki zahtevajo hitro ukrepanje, spodbujajo združevanje. Povedal je tudi: »Evropa bo nastala v krizah in bo postala vsota vseh rešitev, ki jih bodo sprejeli zaradi teh kriz.«
Vendar bi lahko dodali, da morajo biti težave, zaradi katerih nastajajo takšne krize, dovolj majhne, da jih je še mogoče obvladovati. Prevelike krize – ali preveč kriz naenkrat – lahko postanejo prevelik izziv, zato se EU nanje ne more več ustrezno odzivati, to pa nazadnje lahko povzroči njen razpad. V Hamletu Klavdij med premišljevanjem o vse slabšem duševnem zdravju Ofelije ugotavlja, da »kadar pridejo skrbi, ne pridejo kakor posamezni vohuni, / ampak v bataljonih«. Ofelija nazadnje seveda znori in se utopi.
Reševati več kriz hkrati
Toda tiranski morilec Klavdij ni ravno zgled politične modrosti. Če se lotimo reševanja več kriz hkrati, se lahko celo izkaže, da jih je tako lažje reševati, saj povečamo obseg možnih kompromisnih rešitev. V Evropski uniji, kjer nasprotujoči si interesi pogosto preprečujejo učinkovite odzive na krize, bi takšen pristop lahko postal ključ do napredka. EU tako nikakor ne bi omejevala suverenosti držav, ampak bi postala prostor za pogajanja o kompromisih, ki bi koristili prav vsem.
Nepripravljenost Nemčije, denimo, da bi odpisala dolgove južnim evropskim državam, je pomagala podaljševati njihovo trpljenje; toda sedanje razmere jo bodo morda dovolj močno spodbudile, da se bo bolj potrudila, saj bi ji rešitev begunske krize na evropski ravni takoj koristila. Podobno bi vojaško združevanje lahko povečalo strateško učinkovitost in znižalo stroške, predvsem tistih držav, ki imajo višje obrambne proračune.
Takšen pristop »združevanja različnih vprašanj« že uporabljajo pri mednarodnih trgovinskih pogajanjih. Velike uspehe je resda težko doseči, vendar takšna pogajanja zagotavljajo skupne koristi vsem udeležencem.
Evropa bi morala oživiti miselnost iz leta 1989, ko je premik velikih množic čez meje – najprej čez madžarsko-avstrijsko mejo – spodbudil reforme in odprtost, ne pa omejevalne miselnosti. Med takratnim valom revolucij so protestniki, ki so zahtevali svobodo, razmišljali o Evropi in hkrati o prizadevanjih svojih držav. Krepitev prve je bila sestavni del vzpostavljanja legitimnosti drugih.
Prav tako kakor leta 1989 tudi leta 2015 evropske nacionalne države potrebujejo boljšo zaščito pred zunanjimi pritiski in strateškimi šoki, kakor jo lahko omogočijo same nacionalne države. Tako kakor takrat jo tudi zdaj lahko zagotovi samo EU.
© Project Syndicate, 2015
Gostujoče pero
Harold James
profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton, profesor zgodovine na evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah ter višji sodelavec v središču za inovacije mednarodnega upravljanja
