Tiskane izdaje
Voditelji Evropske unije še naprej zaostrujejo odnose z grško vlado. Grčija je že sprejela več kot polovico zahtev njenih upnikov. Toda kljub temu Nemčija in drugi upniki Grčije še vedno zahtevajo, naj država sprejme program, o katerem že vemo, da ne more biti uspešen, in o katerem so le redki ekonomisti sploh kdaj menili, da bi ga bilo treba izvajati in da bi lahko bil uspešen.
Grčiji je presenetljivo uspelo izboljšati stanje proračuna in visok primarni primanjkljaj spremeniti v presežek, toda zahteve po tem, naj država doseže primarni presežek v vrednosti 4,5 odstotka BDP, so bile nespametne. Žal takrat, ko je trojka – evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad – prvič vključila to neodgovorno zahtevo v mednarodni finančni program za Grčijo, državna oblast ni imela druge izbire in jo je morala sprejeti. Norost tega programa je posebno zdaj več kakor očitna, če upoštevamo, da se je grški BDP od začetka krize zmanjšal za 25 odstotkov. Trojka je popolnoma zgrešeno ovrednotila makroekonomske učinke programa, ki ga je vsilila. Po njenih objavljenih napovedih lahko vidimo, da so verjeli, da se z zniževanjem plač in sprejetjem drugih varčevalnih ukrepov grški izvoz lahko poveča, gospodarstvo pa kmalu spet začne krepiti. Prav tako so bili prepričani, da bodo s prvim prestrukturiranjem dolga zagotovili stabilno zadolževanje.
Ne majhni spodrsljaji,
Nekateri Evropejci, posebno tisti v Nemčiji, se vedejo, kakor da jim je vseeno, ali bo Grčija izstopila iz evrskega območja ali ne. Trg je po njihovih trditvah že »izračunal ceno« takšnega izstopa. Nekateri celo menijo, da bi bilo takšno dejanje koristno za denarno unijo.
Prepričan sem, da takšni pogledi močno podcenjujejo tako sedanja kakor prihodnja tveganja, povezana s takšno odločitvijo. Takšno samozadovoljno vedenje je bilo mogoče opaziti tudi v Združenih državah Amerike pred propadom banke Lehman Brothers septembra 2008. Vsi so že dolgo vedeli, da so ameriške banke ranljive – to je bilo očitno vsaj že od bankrota banke Bear Stearns marca tistega leta. Toda zaradi pomanjkljive preglednosti (tudi zaradi slabe zakonodaje) se tako trgi kakor tisti, ki so določali politiko za to področje, niso dovolj dobro zavedali povezav med finančnimi ustanovami. Svetovni finančni sistem še vedno občuti posledice propada banke Lehman. Poslovanje bank ostaja nepregledno in zato tudi tvegano. Še vedno ne poznamo vseh povezav med finančnimi ustanovami, tudi tistih, ki obstajajo zaradi nepreglednih izvedenih finančnih instrumentov in zamenjav kreditnega tveganja. V Evropi že lahko opažamo nekatere posledice neustrezne zakonodaje in slabosti evrskega območja. Vemo, da struktura evrskega območja spodbuja divergenten, in ne konvergenten razvoj: potem ko kapital in nadarjeni ljudje zapustijo gospodarstva v krizi, države s takšnim gospodarstvom še težje odplačujejo svoje dolgove. In ko trgi spoznajo, da je škodljiv začaran krog zmanjševanja gospodarske moči strukturni sestavni del evra, so posledice naslednje krize še hujše. In naslednja kriza je neizogibna: je v sami naravi kapitalizma. Zvijača, s katero je predsednik ECB Mario Draghi utrjeval zaupanje ljudi, ko je leta 2012 javno trdil, da bodo denarne ustanove naredile »vse, kar je v njihovi moči«, da bi ohranile evro, je bila do zdaj učinkovita. Toda če zdaj vemo, da evro ni zavezujoča obveznost za njene članice, bo takšno dejanje naslednjič verjetno precej manj uspešno. Vrednosti donosa obveznic se lahko močno povečajo, njihove velikanske vrednosti pa ne bo mogoče zmanjšati z nobenimi zagotovili ECB in evropskih voditeljev, saj se svet zdaj zaveda, da ne bodo storili »vsega, kar je v njihovi moči«. Pri spopadanju z grškimi težavami so pokazali, da bodo storili samo to, kar bodo zahtevali kratkovidni izvoljeni politiki.
Bojim se, da bo najpomembnejša posledica takšnih razmer prav slabitev evropske solidarnosti. Z evrom so jo hoteli povečati, namesto tega so dosegli prav nasproten namen.
Vizionarski občutek in
Evropski voditelji so se imeli za vizionarje, ko so ustvarili evro. Mislili so, da presegajo kratkotrajne zahteve, s katerimi se navadno ukvarjajo politični voditelji. Žal je bilo njihovo razumevanje ekonomije manjše od njihovih ambicij, takratna politika pa ni dopuščala vzpostavitve institucionalnega ogrodja, s katerim bi morda zagotovili, da bi evro deloval tako, kakor so si zamislili. Z enotno valuto so hoteli zagotoviti gospodarski razvoj, kakršnega v Evropi še ni bilo, vendar je težko ugotoviti kakršen koli koristen učinek na evrsko območje kot celoto v obdobju pred krizo. Po krizi je bilo škodljivih učinkov veliko.
Prihodnost Evrope in evra je zdaj odvisna od tega, ali politični voditelji evrskega območja lahko združijo vsaj trohico poznavanja ekonomije z vizionarskim občutkom in skrbjo za evropsko solidarnost. Odgovor na to življenjsko pomembno vprašanje bomo verjetno slišali v prihodnjih nekaj tednih.
Joseph E. Stiglitz, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo in profesor na Univerzi Columbia
© Project Syndicate, 2015
