Tiskane izdaje
Ob zaostrovanju grške krize se je nujno treba zavedati, da je za uspeh programa strukturnega prilagajanja potrebno, da ga država sprejme za svojega. Četudi bi se pogajalcem uspelo dogovoriti glede najbolj perečih zadev, je težko zagotoviti njegovo izvedbo, če jim ne uspe prepričati Grkov. Do zdaj jih še niso. Brez strukturnih reform so možnosti za trajno stabilnost in rast zelo majhne. Nenazadnje tudi zato, ker uradni posojilodajalci ne bodo pripravljeni dajati nereformirani Grčiji več denarja, kolikor ga mora sicer odplačevati. (Takšno stanje se vleče skozi vso krizo, čeprav se tega s časopisnih naslovov ne da razbrati.)
Grško članstvo v Evropski uniji daje njenim posojilodajalcem močan vpliv, a kot kaže, to ni dovolj za spremembo osnovne računice. Grška suverenost je zelo močna in država nad sabo nima drugega suverena. Trojki posojilodajalcev (Mednarodni denarni sklad (MDS), Evropska centralna banka (ECB) in Evropska komisija) enostavno ni po godu vpliv na Grčijo, ki bi bil, na primer, podoben tistemu, ki ga je imela sredi 70. let nad New Yorkom Municipal Assistence Corporation, ko je bilo mesto na robu bankrota.
Najboljši programi strukturnega prilagajanja so tisti, kjer vlada države dolžnice predlaga spremembe usmeritev, MDS pa pomaga pri oblikovanju posebej prilagojenega programa ter zagotovi politično podporo za njegovo izvedbo. Vsiljevanje sprememb od zunaj preprosto ni učinkovita rešitev. Da bi se torej reforme obdržale, jim morajo grška vlada in njeni volivci zaupati.
To, da mora država sprejeti reformni program za svojega, ni nekaj novega. Majavo razmerje med MDS in Ukrajino se je začelo že davno pred zdajšnjim krogom pogajanj. Leta 2013 so uradniki MDS napisali trezno poročilo o svojih izkušnjah v tej državi. Bistvo njihovih ugotovitev je, da je bila nepripravljenost vlade, da v celoti sprejme reformni proces, garancija za neuspešnost programa.
Iztiskanje denarja iz države
Če je vlada nezmožna ali nezainteresirana za izvedbo potrebnih prilagoditev, ugotavljajo v poročilu, je najboljša rešitev ta, da se ob izvedbi reform iztisne iz države denar. Prav to se zdaj dogaja Grčiji. Žal se je ta pristop pri premagovanju tamkajšnjih težav izkazal za nezadostnega. Pogoji strukturnih reform pogosto prevesijo tehtnico vpliva domačih frakcij na boljše ali slabše. Če v državi ni volje za izpolnjevanje reform, potem bodo te zelo hitro spodkopane.
Levičarski ideologi že od nekdaj gledajo na programe strukturnih reform z globokim nezaupanjem. Mednarodne posojilodajalce, kot sta MDS in Svetovna banka, obtožujejo, da jim vladajo neoliberalni tržni fundamentalisti. Čeprav je v tej kritiki nekaj resnice, pa je vseeno prenapihnjena.
Že res, da strukturne reforme pogosto favorizirajo ukrepe, kot je na primer fleksibilnost trga dela, toda storili bi napako, če bi na te ukrepe gledali črno-belo. Odprava dvojnega trga dela, ki izključuje mlade (kot se to dogaja v večjem delu južne Evrope, vključno z Italijo, in do določene mere v Franciji), je nekaj drugega kakor pa lažje odpuščanje delavcev. Narediti pokojninske sisteme vzdržnejše še ne pomeni narediti jih skopuške. Narediti davčni sistem enostavnejši in bolj pravičen ni isto kot zvišanje davkov.
Eksotični izgovori
V zadnjem času so nasprotniki strukturnih reform prišli na dan s še bolj eksotičnimi ugovori, še posebej v zvezi s problemom deflacije, ko so obrestne mere na nuli. Če strukturne reforme zgolj nižajo plače in cene, potem se je na kratki rok res težko boriti proti padcu skupnega povpraševanja. Toda podobno bi lahko kritizirali katero koli spremembo gospodarskih usmeritev. Če je namreč ta sprememba slabo zastavljena, potem bo neproduktivna. Za Evropo pa velja, da je njena uspešna pot naprej odvisna od doseganja večje produktivnosti.
Nauki grškega kakor tudi drugih neuspešnih programov finančne pomoči so resni. Če ti programi zahtevajo celovito spremembo državnega gospodarstva, socialnih in političnih modelov, potem je odpis zasebnih izgub boljši ukrep kakor pa reševanje le-teh z javnim denarjem. V primeru Grčije bi naklonjenost posojilodajalcev do strukturnih reform bolj zalegla na njihovem lastnem pragu. Še posebej pri izboljšanju finančne regulacije.
Velika večina Grkov hoče ostati v EU. V idealnem svetu bi nudenje finančne pomoči v zameno za reforme pomagalo tistim, ki bi hoteli svojo deželo preoblikovati v moderno evropsko državo. Toda glede na težave, ki jih je imela Grčija do sedaj pri uvajanju sprememb, s katerimi bi dosegli ta cilj, je verjetno napočil čas za ponovni razmislek o tem pristopu. Namesto programa, ki zagotavlja državi nadaljnja posojila, bi bilo bolj smiselno ponuditi takojšno humanitarno pomoč, ne glede na to, ali bo Grčija ostala v območju evra.
***
Project Syndicate 2015
Kenneth Rogoff je nekdanji glavni ekonomist MDS in profesor ekonomije ter javne politike na Harvardu.
