Zakaj kazenski zakonik potrebuje spremembe

Da bodo načrtovane spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika (KZ-1) bolj politična kot strokovna tema, je bilo pričakovano. Sistemska pravna vprašanja so pri nas že dolgo predmet strankarskih spopadov. Kazenski zakonik ima pri tem še poseben naboj, saj je bil leta 2008 sprejet z večinskim nasprotovanjem stroke in napovedjo takratne opozicije, v tem mandatu vladajoče koalicije, da ga bo po volitvah temeljito spremenila. Zato ni bilo dvoma, da ga bo sedanja opozicija trdo branila. Ne prvič se je tako zgodilo, da so strokovne teze dobile svoje politične botre, kar ni prispevalo k poglobljeni razpravi o predlaganih spremembah, čeprav se je vlada odpovedala posegom na občutljivih področjih, zlasti odpravi dosmrtnega zapora.

Težavna pot do sprejetja prve pomembnejše novele zakonika (KZ-1B) zato ni bila presenečenje, prav tako ni presenečenje zahteva državnega sveta za ponovno odločanje o zakonu (veto). Državni svetniki imajo vso pravico ščititi interesne skupine, katere zastopajo, tako kot je opozicija legitimirana opozarjati na šibke točke zakona in mu nasprotovati. Vzroki za takšno ravnanje, kakršnikoli že so, sami po sebi ne morejo biti sporni.

Izkrivljanje dejstev

Narobe pa je, če se v zakonodajnem postopku izkrivljajo dejstva in se s tem organe in posameznike, ki odločajo o zakonu, zavaja glede njegove vsebine, pomena in učinkov. Značilen primer takšnega ravnanja je vztrajanje pri očitku »kaznovanja internetne generacije« tudi še po tem, ko je z amandmajem neupravičena uporaba tujih avtorskih del (v nasprotju z mednarodnimi akti) zdaj dovoljena v neomejenem obsegu, če ne gre za pridobitno dejavnost.

Enako velja glede kaznivega napada na informacijski sistem, pri katerem je že po splošnih določbah jasno, da ga ni mogoče storiti z naključnim priklopom na nezaščiteno brezžično omrežje (Wi-Fi), ki ni hoten, ker se je zgodil le zaradi možnosti samodejne prijave. V tem primeru namreč ni podan naklep storilca.

Podobnih navedb, z odgovori, ki so bili preslišani, je bilo še več. Zaradi sodelovanja pri pripravi zakona in zaradi ugleda drugih posameznikov in institucij, ki so prispevale k oblikovanju besedila, si štejem za dolžnost seznaniti javnost z najpomembnejšimi vprašanji, ki so bila predmet kritik, in z njihovo resnično vsebino in pomenom.

Vzroki za spremembe

Predlaganim spremembam se je po eni strani očitalo, da sploh niso potrebne, po drugi pa, da niso dovolj celovite, premišljene in utemeljene ter da ne upoštevajo prakse. Vzroki zanje so utemeljeni v treh sklopih.

Na sistemske napake, nedosledno izvedbo koncepta in primerjalnopravno neustrezne rešitve je kazenskopravna teorija opozarjala že ob sprejetju zakonika in sodelovala pri ustvarjanju podlag za njihovo odpravo. Celovitost sprememb potrjuje že dejstvo, da se je predlog zakona usklajeval tri leta, za pripravo izhodišč pa so bile sestavljene posebne delovne skupine z udeležbo akademske stroke in praktikov: za splošni del, za posebni del in za javnofinančna kazniva dejanja.

Da je predlog sprememb utemeljen v zahtevah prakse, najbolje kažejo prejete pripombe in predlogi na kar 147 členov veljavnega zakonika predvsem iz sodniških in državnotožilskih vrst, z opozorili na številne pomanjkljivosti in redakcijske nedoslednosti. Za ta del je najbolj značilen napotek sodnice državnemu tožilcu ob prvi oprostilni sodbi zaradi oškodovanja tujih pravic po 223. členu KZ-1: »Pritožite se zakonodajalcu.«

Vzrok za veliko število spremenjenih ali dopolnjenih določb so tudi spremenjene podlage v pravnem redu Evropske unije in zavezujoči mednarodni pravni akti. Te zaveze se nanašajo zlasti na področja varstva okolja, varstva otrok in mladine pred spolnim izkoriščanjem, agresije, terorizma v povezavi s pranjem denarja, trgovine z ljudmi, sovražnim govorom in na pojma gospodarske dejavnosti.

V tem sklopu ne drži navedba, da so bile glede okoljskih kaznivih dejanj vse obveznosti izpolnjene že leta 2008, saj so bila končna besedila zavezujočih aktov sprejeta pozneje, deloma pa določbe, ki zadevajo ta dejanja, niso bile skladno implementirane. Zato je možnost denarne kazni EU zaradi nesprejetja zakona realna. Na neskladje okoljskih kaznivih dejanj v KZ-1 z Direktivo o kazenskopravnem varstvu okolja je posebej opozoril tudi vrhovni sodnik, mag. Damijan Florjančič (Pravna praksa, št. 45/2010).

Gospodarski kriminal

Trditve, da zakon le navidezno zaostruje določbe glede gospodarskega kriminala, prav tako nimajo podlage. Zakon namreč pojem gospodarske dejavnosti bistveno razširja, tako da lahko pokrije sedanjo »sivo cono« pri nalogah, ki ne sodijo neposredno v pridobitni sektor in tudi ne k javnim pooblastilom (zdravstvo, šolstvo, šport, humanitarne dejavnosti), kjer vseh zlorab položaja in korupcije zaradi utesnjujočih zakonskih opisov večkrat ni bilo mogoče uspešno preganjati.

Z novim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev (257.a člen KZ-1) se jasneje in strožje določa odgovornost za proračunske in druge javne finančne vire; odgovornost je utemeljena v pomenu javne koristi, saj škodljivo ravnanje na tem področju prizadene celotno skupnost.

Trditve, da »se bodo zaradi spremembe izognili kazni tisti, ki so oškodovali javne finance pred uveljavitvijo zakona«, niso strokovno utemeljene. Storilci, ki so dejanje storili pred uveljavitvijo KZ-1B, bodo odgovarjali po zdaj veljavnih določbah – za nevestno delo v službi. Razlagalno podlago za takšno sklepanje daje tudi dr. Ivan Bele v svojem komentarju kazenskega zakonika (GV Založba, 2001, str. 39), kjer je povsem jasno zapisal, da v primeru delne zakonodajne spremembe (novele) prejšnji kazenski zakonik preneha veljati le glede spremenjenih določb. Postopkov, ki so v teku, zato ne bo treba ustaviti, saj zakon obstoječega kaznivega dejanja ne razveljavlja, kazen pa celo zvišuje.

Sklep

Z opisanimi in številnimi drugimi spremembami zakon organom pregona zagotavlja učinkovitejše podlage za delo, sodnikom pa jasnejše in natančnejše opredelitve za odločanje. Res je, da zakonske določbe niso edini, morda celo ne najpomembnejši vzrok za slabo delovanje pravne države. Drži pa tudi, da ni kazni brez zakona. Zato z zastarelimi gospodarskimi kaznivimi dejanji, kljub vsem predvolilnim obljubam, ne bo mogoče zmagati v boju zoper gospodarski kriminal.

––––––
Hinko Jenull, vrhovni državni tožilec
––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. Poleg tega stališča v tem prispevku niso nujno tudi stališča institucije, v kateri je avtor zaposlen.