Zakaj kravje mleko ni dobro samo za teličke

Ta članek je odgovor na naravnost absurdne trditve Ivana Sočeta, zagovornika rastlinskega oziroma veganskega prehranjevanja, ki jih je že pred časom v rubriki Gostujoče pero objavil pod naslovom Kravje mleko (je dobro za teličke). Številni podatki, ki jih Ivan Soče tam našteva, so izmišljotina in nimajo nobene povezave z dejanskimi znanstvenimi ugotovitvami, zato bi jih bilo ustrezneje uvrstiti v poglavje psevdoznanosti. Primerno je, da te njegove trditve zato ovržemo.

Kalcijevo ravnovesje, mleko in osteoporoza

Kalcijevo ravnovesje se nanaša na stanje zalog kalcija v telesu (99 odstotkov kalcija je v kosteh) v nekem daljšem obdobju in je odvisno od neto razmerja med absorpcijo (»vpijanjem«) in izločanjem kalcija. Ravnovesje kalcija je odvisno od starostnega obdobja (otroci so praviloma v pozitivnem, zdravi odrasli v nevtralnem in starejše osebe v negativnem kalcijevem ravnovesju) in od primerne prehrane (zadosten vnos kalcija, vitaminov D3 in verjetno tudi K2; več o K2 je na voljo tukaj). Meritve vsebnosti mineralov v kosteh ponujajo zelo dobro oceno vsebnosti celotnega kalcija v telesu (kostna masa) in se uporabljajo kot ocena stanja kalcijevega ravnovesja v nekem daljšem obdobju (več kot eno leto).

Trditev Ivana Sočeta, da je mleko v vseh raziskavah negativno vplivalo na kalcijevo ravnovesje, je navadna izmišljotina. V vseh kliničnih raziskavah, ki dajejo podatke najvišjih kakovosti, in veliki večini observacijskih raziskav je bilo ugotovljeno, da je večji vnos mleka in mlečnih produktov pozitivno vplival na kalcijevo ravnovesje. Več o tem lahko preberete na tej povezavi oziroma tukaj.

Glede trditev o več zlomih kosti v zvezi z večjim vnosom mleka je Soče predstavil samo tiste raziskave, ki podpirajo njegova protimlečna prepričanja, druge kontradiktorne podatke (več teh najdete tudi tukaj), ki kažejo nasprotno sliko, je »pometel pod preprogo«. Pri študijah, ki proučujejo zlome različnih kosti, je treba poudariti, da so to observacijske študije (ne ugotavljajo vzroka), kjer obstaja zelo veliko konfliktnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na zlome in jih raziskovalci ne upoštevajo in/ali jim niso znani (kostna in mišična masa, vnos kalcija, nagnjenost k padcem, način poškodbe, telesna višina ...). Vse to poudarjajo tudi raziskovalci, vključeni v teh študijah, kar pa lahko ugotovimo le, če preberemo celotno študijo, in ne samo slepo prepisujemo izvlečke kot Ivan Soče.

Različne bolezni, hormon IGF-1

Trditve o tem, da mleko zaradi vsebnosti anabolnega hormona IGF-1 povzroča višje vrednosti tega hormona v našem telesu, so iz trte izvite. Koncentracija hormona IGF-1 v našem telesu je odvisna od skupnega vnosa beljakovin, in ne od koncentracije IGF-1 v posameznem živilu, ter tudi od izločanja rastnega hormona in telesne pripravljenosti. Vlogo pri pojavnosti nekaterih vrst raka naj bi imel tudi IGFBP-3, katerega zmanjšane vrednosti so povezane z nastankom raka na pljučih (večje tveganje pri kadilcih). Poudariti je treba, da zmanjšane vrednosti IGF-1 lahko pripeljejo do številnih zdravstvenih komplikacij: Laronovega sindroma (pritlikavost, nerazvitost spodnje čeljusti, mikro penis …), ciroze jeter, nevroloških in srčno-žilnih bolezni, več o njih je na voljo tudi na tej povezavi ... Vloga IGF-1 je torej zelo kompleksna, trditev, da so manjše vrednosti priporočljive, pa napačna.

Kravje mleko ni povezano z nastajanjem ledvičnih kamnov. Nasprotno, dejansko ščiti pred njihovim pojavom; da večji vnos mleka zmanjšuje tveganje za nastanek ledvičnih kamnov, je bilo ugotovljeno tako v observacijskih kot tudi v kliničnih raziskavah, kot je na primer ta. Ledvični kamni so v večini primerov sestavljeni iz kalcija in spojine oxalat. Prav oxalat, ki ga je največ v sadju in zelenjavi, ima precej večjo vlogo pri nastanku ledvičnih kamnov. Če se oxalat in kalcij »združita« v ledvicah, postaneta netopna – nastanejo torej ledvični kamni. Če pa imamo dovolj velik vnos kalcija, ta prepreči, da bi se oxalat absorbiral v kri in se v ledvicah združil s kalcijem. Mleko, ki ne vsebuje oxalata, je tudi dober vir fosforja, ki zmanjšuje izločanje kalcija z urinom in nasičenost kalcijevega oxalata.

Glede povezav diabetesa tipa I (DTI) z vnosom mleka dajejo raziskave zelo mešane rezultate. Predvsem je treba poudariti, da je večina raziskav observacijskih, torej ne morejo pojasniti vzročnosti med dvema pojavoma. Je pa zanimivo, da Ivan Soče ni navedel, da je bila v nekaterih prospektivnih študijah ugotovljena visoka povezanost tveganja za nastanek DTI pri dojenčkih s prehitro ali poznejšo izpostavljenostjo žitaricam (z glutenom ali brez) in inverzna povezava z uživanjem kravjega mleka, več o tem si lahko preberete tudi tukaj. S prstom kazati na mleko ni ravno utemeljeno, ker je pojav DTI odvisen od številnih dejavnikov: časa prve izpostavljenosti otroka »trdi« hrani, okoljskih faktorjev, genetike, prehrane matere v času nosečnosti, infekcij, pomanjkanja vitaminov in mineralov.

Raka povzroča preveč oziroma premalo mleka

Podobno je s trditvami, da mleko povzroča multiplo sklerozo, astmo, raka in podobna bolezenska stanja. Študije o raku prostate so, denimo, zelo protislovne, nekatere so pokazale pozitivno, spet druge inverzno povezanost z vnosom mleka in mlečnih izdelkov. Po drugi strani velika večina observacijskih študij kaže, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesja inverzno povezano z vnosom mleka (večji vnos, manjše tveganje, torej) kar dokazuje tudi vsebina naslednje povezave.

Tudi trditve o astmi in/ali pojava izcedkov zaradi pitja mleka so bolj kot ne iz trte izvite in koreninijo vse do 12. stoletja. Znanstvene ugotovitve preprosto ne podpirajo teh pogledov, saj veliko prospektivnih študij kaže tudi inverzno povezavo uživanja mleka in mlečnih izdelkov s pojavom astme. V slepi in placebo nadzorovani klinični raziskavi, v kateri so ugotavljali pojav nekaterih indikatorjev, povezanih z izcedki/sluzjo po uživanju mleka (kašljanje, polni sinusi, gosta slina, težko požiranje …), ni bilo razlik med skupino, ki je uživala kravje mleko, in placebo skupino, ki je uživala sojino mleko. Vse to seveda kaže, da je pojavnost teh bolezni in zdravstvenih nevšečnosti povezana z dejavniki, ki znanstvenikom (še) niso čisto jasni.

Ker je Soče v zvezi z mlekom omenil karcinogeno snov aflatkosinB1 (AFB1) v naši hrani, je treba dodatno pojasnilo. Ta trditev temelji na raziskavah dr. T. Colina Campbella, ki je ugotovil, da visokobeljakovinska (20 odstotkov celotnega dnevnega vnosa kcal) v primerjavi z nizobeljakovinsko mlečno dieto (pet odstotkov celotnega dnevnega vnosa kcal) ob prisotnosti AFB1 povzroča razvoj raka. Česar Soče ni povedal, pa je, da so bile vse študije izvedene na podganah, ki so jih hranili zgolj s kazeinom, preostala beljakovina v mleku (sirotka), ki zavira rast tumorjev pri podganah, je bila izločena, doze AFB1 pa so bile astronomsko nerealne za ljudi. Tako nerealne, da bi glede na najvišjo dovoljeno vsebnost AFB1 v hrani (v EU) morali na dan popiti 675 ton mleka ali pojesti 169 ton jabolk. »Pozabil« je tudi omeniti, da so vse podgane, ki so dobivale te megadoze AFB1 in bile na dieti s pet odstotki kazeina, umirale zaradi nekroze jeter (celična smrt) ter da so indijski raziskovalci naredili enak test na opicah, vendar s precej manjšimi in za ljudi bolj realnimi dozami AFB1. Ugotovitve so bile, da so po 90 tednih preživele vse opice na 20-odstotni beljakovinski dieti (brez tumorjev), vse tiste na petodstotni beljakovinski dieti, ki so preživele 90 tednov, pa so imele tumorje na jetrih. Vse to kaže, da obstaja sinergija med pojavnostjo raka na jetrih na območjih, kjer je prisotna velika onesnaženost hrane z AFB1, podhranjenostjo in premajhnim vnosom beljakovin.

Podatki v službi dogme

Za sklep bi rad povedal, da je največji problem takšnih prehranskih »strokovnjakov«, kot je Ivan Soče, njihova izjemna nagnjenost k netočni interpretaciji podatkov iz raziskav in citiranju zgolj tistih podatkov in raziskav, ki podpirajo njihove dogme (izjemna selektivnost), vse druge kontradiktorne podatke pa brez problema »vržejo v smeti« in jih označijo za pristranske. Šolski primer tega sta prav dve diametralno nasprotni skupini, nizkomaščobni/rastlinski oziroma veganski »tabor« in nizkoogljikohidratni/maščobno-mesnati »tabor«, ki vsaka zase ustvarjata neutemeljene fobije pred določenimi živili. Pri tem potiskata svoja prepričanja do ekstremov in hočeta ljudi prepričati, da prav oni razpolagajo z najbolj neodvisnimi in neoporečnimi dokazi z najvišimi standardi znanosti. Resnica je, seveda, da so izjave obeh skupin prepogosto »zasičene« s popolnimi traparijami, ki nimajo nobene zveze z znanstvenimi dognanji.

***

Nejc Camlek je dipl. šp. tren. (UNI) in samostojni/neodvisni raziskovalec na področju športa in prehrane.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.