Tiskane izdaje
Trenutno zelo popularna in navidez zelo všečna ideja o socialni kapici kot pomembnem vzvodu za dvig dodane vrednosti, ponoven zagon gospodarstva ter ustvarjanje novih delovnih mest je v resnici teoretično in praktično hudo sporna. Pod parolo konkretnega uresničevanja spoznanj sodobne ekonomske teorije o znanju (in človeškem kapitalu na splošno) kot najpomembnejšem produkcijskem dejavniku v sedanjih pogojih gospodarjenja namreč ta ideja v bistvu le še dodatno utrjuje anahronistično pojmovanje dela kot (zgolj) »delovne sile« in navadnega tržnega blaga.
Sporna ekonomska logika
Logika te ideje je zelo preprosta: če si država želi novih delovnih mest, naj (prek znižanja socialnih prispevkov), pač ona – namesto samih delodajalcev, ki da so svoje razpoložljive (z)možnosti v tem pogledu menda že bolj ali manj izčrpali – poskrbi za nujno motivacijo njihovega človeškega kapitala. Povedano drugače, z uvedbo socialne kapice naj bi si delodajalci na račun socialne države brezplačno, to je za isto ceno (bruto plačo) delovne sile oziroma ob zanje enakem »strošku dela« zagotovil visoko motiviran »ključni kader«, ki bo potem ustvarjal višjo dodano vrednost in višje dobičke, s tem pa v prihodnosti tudi nova delovna mesta.
Skratka, za boljšo prihodnost naj se poleg delavcev, ki jim kljub vse slabšemu socialnem položaju nenehno grozijo še nekakšne dodatne »reforme trga dela« (?), svojim dohodkom začasno odreče še socialna država. Nikakor pa seveda ne tudi lastniki kapitala delu svojih dobičkov, kajti brez dobičkov ni novih delovnih mest in gospodarskega napredka. »Motivirani« lastniki kapitala naj bi bili zato edina gonilna sila gospodarskega razvoja, njihovi dobički pa nedotakljivi, čeprav je znanstveno dokazano, da je v »eri znanja« prav udeležba zaposlenih pri dobičku – ob popolni izpetosti klasičnih taylorističnih ukrepov za utilizacijo delovne sile – ena najučinkovitejših motivacijskih metod za doseganje večje konkurenčnosti.
Po tej ekonomski logiki se morajo za izhod iz krize torej samoumevno žrtvovati samo vsi tisti, katerih dohodki delodajalcem pomenijo poslovni strošek in jim zmanjšujejo dobičke, to je predvsem delavci in socialna država. Ker na globalnem trgu tekmujemo s Kitajci, Brazilci, Indijci in celo Bangladeševci, je seveda jasno, v katero smer se pomikajo meje »sprejemljivosti« takih poslovnih stroškov. Jasno je tudi, kje edino se v končni posledici ta tekma, če se vanjo spustimo, lahko konča. V najbolj prvobitnem kapitalizmu, kajpak. In tja pod idejnim vodstvom neoklasičnih ekonomistov zdaj tudi nezadržno drvimo.
Nujna nova paradigma kapitalizma
Sedanji kapitalizem, temelječ na podmeni, da nižji stroški dela pač prinašajo višji dobiček in obratno (igra »dobim-izgubiš«), torej definitivno nima več perspektive. Ta ekonomska filozofija razvojno ne vodi nikamor, še najmanj pa v neko ekonomsko učinkovitejšo, socialno pravičnejšo in kohezivnejšo družbo, kar naj bi bil sicer splošno proklamirani cilj družbenoekonomskega razvoja. Edina rešitev je zato verjetno lahko le neka popolnoma nova paradigma kapitalizma, ki bo – upoštevaje objektivno družbenoekonomsko realnost 21. stoletja – ukinila sedanji arhaični »mezdni« (kupo-prodajni) odnos med delom in kapitalom, izhajajoč iz družbenoekonomskih okoliščin 18. in prejšnjih stoletij, ter vzpostavila povsem nova, bistveno drugačna, predvsem pa popolnoma enakopravna ekonomska razmerja med njima.
Vlogo in pomen človeškega in finančnega kapitala je treba torej sistemsko povsem izenačiti, prav tako tudi korporacijske pravice (upravljanje podjetij, delitev poslovnih rezultatov) njunih lastnikov. In to čim prej. Če namreč sodobna ekonomska teorija človeškemu kapitalu podjetij (znanje in zmožnosti, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost zaposlenih) dejansko priznava status kapitala v pravem pomenu besede, potem je treba po izvirni logiki kapitalizma, delavcem kot njegovim lastnikom priznati tudi ustrezne korporacijske pravice. Naravnost smešno je, da v 21. stoletju, ko povprečno že kar 85 odstotkov tržne vrednosti in s tem dejanske »produkcijske moči« podjetij predstavlja tako imenovani intelektualni (človeški in strukturni) kapital, še vedno vzdržujemo sistem korporacijskega upravljanja in delitve novoustvarjene vrednosti, ki temelji izključno na lastnini nad finančnim kapitalom. Nujno torej potrebujemo tako imenovano ekonomsko demokracijo kot novo paradigmo kapitalizma.
Edini smiselni odgovor države
Edini ekonomsko smiseln odgovor države na aktualne zahteve delodajalcev (ali »gospodarstva«, kot se radi imenujejo sami) po reformi trga dela, socialni kapici in podobnih – izrazito neoliberalnih – ukrepih bi bil zato takojšnja uvedba zakonsko obvezne udeležbe zaposlenih pri dobičku in maksimalna krepitev drugih oblik sodobne delavske participacije (soupravljanje, širše notranje lastništvo, zadružništvo in socialno podjetništvo), ki dokazano pozitivno vplivajo na poslovno uspešnost podjetij. Pozitivni ekonomski učinki take poslovne mobilizacije – sicer neizmernega, a zdaj zelo slabo izkoriščenega – človeškega kapitala podjetij (edino tega pa imamo v Sloveniji na razpolago v izobilju) bi vsekakor bistveno presegli učinke raznih socialnih kapic in »reform trga dela«. To, ne pa nenehno zniževanje stroškov dela in socialne države, ki mu objektivno ni videti konca, je v dani situaciji verjetno tudi edina možna pot za doseganje želene višje dodane vrednosti, posledično pa tudi dobičkov.
Znane nebuloze o domnevni škodljivosti morebitne obvezne udeležbe delavcev pri dobičku, češ da bi pomenila le »dodaten davek« in bi zato povzročila beg kapitala oziroma kreativno računovodstvo in podobne, je treba pri tem preprosto preslišati. Še posebno tisto najbolj zavajajočo, ki pravi, da nas mora skrbeti predvsem to, »kako čim več ustvariti, ne kako to (raz)deliti«. Nov model razdelitve je namreč nujen ravno zato, da bomo v prihodnje lahko več ustvarili, ne morda zaradi socialne pravičnosti same po sebi. Takojšnja uvedba sistema udeležbe delavcev pri dobičku bi bila zato najbolj nujna prav tam, kjer danes dobičkov sploh (še) ni.
Motivacijski (ne)pomen socialne kapice
Sodobne motivacijske teorije so že zdavnaj dokazale, da človek ni »homo oeconomicus«, ampak ljudje pri delu oziroma v zvezi z delom uresničujemo poleg materialnih tudi številne osebnostne in socialne potrebe ter interese. Zlasti tako imenovana Herzbergova dvofaktorska teorija motivacije je nesporno dokazala, da plača sama po sebi sploh ni motivator, ampak le »higienik«. Če torej kdo razmišlja, da bo uvedba socialne kapice zgolj zaradi malo višje plače prinesla tudi bistveno višjo motivacijo »ključnega kadra« in s tem bistveno večjo poslovno uspešnost podjetij, je v hudi zmoti. Tudi sedanje astronomske plače pretežnega dela menedžmenta so v tem smislu gotovo popoln strel v prazno in same sebi namen. Pitanje človeškega pohlepa in delovna motivacija namreč nimata nobene medsebojne zveze.
V to kategorijo ekonomsko povsem nekoristnega »motiviranja« vsekakor sodi tudi morebitna uvedba socialne kapice, posebno še v zdaj predlagani obliki in višini. Če naj bi bila res postavljena na okoli 37.000 evrov letne bruto plače (to je malo nad 3000 evrov mesečne), bi bili namreč predvidenih olajšav v praksi deležni le menedžerji z individualnimi pogodbami, ki so tako ali tako izvzeti iz sistema veljavnih kolektivnih pogodb. Za te »ključne kadre« že zdaj ni prav nobene skrbi, da bi nam zaradi domnevno prenizkih plač na veliko bežali v tujino. Inženirskega in drugega strokovnega kadra, ki je za učinkovito produkcijo res ključen, a je zdaj v resnici (pre)slabo plačan, v tej plačni kategoriji ni. Osnovna bruto plača visoko kvalificiranega kadra po kolektivnih pogodbah zdaj namreč skoraj v nobeni dejavnosti ne presega 1600 evrov. Komu, predvsem pa čemu naj bi bila torej zares namenjena predvidena socialna kapica? Pridružujem se tistim, ki v zvezi s tem namesto o socialni govorijo o »bogataški« kapici.
Sploh pa je z vidika sodobne organizacijske teorije že v temelju zgrešeno zaposlene deliti na »ključen« in »neključen« kader. Za konkurenčnost podjetij je namreč danes ključna visoka motiviranost in pripadnost prav vseh zaposlenih, ne zgolj menedžmenta.
––––––
Dr. Mato Gostiša, univ. dipl. pravnik in doktor sociologije s področja industrijskih odnosov, direktor ŠCID – Študijskega centra za industrijsko demokracijo
