Tiskane izdaje
Petkova odločitev Banke Slovenije (BS) o uvedbi postopka nadzorovane likvidacije Factor banke in Probanke naj bi pomenila začetek čiščenja našega bančnega sistema. Zaradi minimizacije sistemskega tveganja in da bi se izognili paniki zaradi bank je bila namesto stečaja izbrana likvidacija obeh bank. Napačna odločitev in nevaren precedens za prihodnje reševanje nesolventnih bank. Odločitev je bila namreč spremljana z odobritvijo kar milijardo trideset milijonov evrov visoke garancije Vlade Republike Slovenije. S tem je država v obeh bankah v celoti prevzela jamstvo za depozite pravnih in fizičnih oseb ne glede na višino ter zaščitila terjatve vseh imetnikov obveznic obeh bank. S to odločitvijo se je potencialni javni dolg samo v enem dnevu povečal za kar tri odstotke BDP.
Pogubne javnofinančne posledice
Trdim, da bo odločitev BS in vlade imela pogubne javnofinančne posledice ter vzpostavila finančno nevzdržen model bančne sanacije. BS hoče z nadzorovano likvidacijo prikriti svoje večletno porazno delo na področju regulacije in nadzora bančnega sistema. Vse od začetka krize leta 2008 je prikrivala pravo razsežnost pojavnosti slabih kreditov ter dopuščala kapitalsko neustreznost in celo nesolventnost poslovnih bank. V sodelovanju z Evropsko centralno banko je bolnim slovenskim bankam zagotavljala likvidnost, pravi problem kapitalske neustreznosti in celo negativnega lastniškega kapitala pa je ostal prikrit. Pet let trajanja krize slovensko gospodarstvo sobiva z živimi bančnimi mrliči, bankami, ki so sicer likvidne, a nesolventne. Nadzorovana likvidacija sicer naslavlja problem, pred katerim si je vsa država predolgo zatiskala oči, a osnovana je na napačnih podmenah kot tudi zgrešeni oceni posledic.
Predpostavljati, da dve obrobni zasebni banki, kot sta Factor banka in Probanka, vsaka z dvoodstotnim tržnim deležem in manj kot milijardo evrov težko bilančno vsoto pomenita sistemsko tveganje za naš bančni sistem, kot v svojih argumentih navaja BS, je absurdno. Banki nista sistemsko pomembni, sta opomba pod črto. Res pa sta sistemsko pomembni za člane t. i. omrežja Foruma 21. Uvid v lastniško strukturo namreč pokaže zelo zanimivo sliko, Factor banka je tako rekoč hišna banka ACH, d. d., ki jo obvladuje skupina Hermana Rigelnika, v lastniški strukturi Probanke pa je zastopan cvetober podjetij koalicije nacionalnega interesa, kot so Gorenje, Perutnina Ptuj, Pivovarna Laško in Trimo. Lastniška struktura izkazuje incestna razmerja med lastniki, ki so hkrati tudi največji komitenti obeh bank in prejemniki kreditov.
V svobodnem tržnem gospodarstvu bi bilo normalno, da se za banko, ki ne izpolnjuje regulatornih zahtev centralne banke in izkazuje negativen lastniški kapital, sproži stečajni postopek. Ta ob preudarno vodenem postopku ne privede do bančne panike in posledičnega navala na banke. Model jamstvene sheme zagotavlja deponentom do višine 100.000 evrov varnost njihovih prihrankov. Deponenti z višjimi depoziti in imetniki obveznic pa postanejo upniki v stečajnem postopku. Počasi se bodo deponenti, predvsem tisti z depoziti nad 100.000 evrov morali začeti zavedati, da so banke tvegane institucije in da ni vseeno, komu posojamo denar. Odločitvena spremenljivka ne sme biti zgolj višina pasivne obrestne mere, ampak tudi ocena tveganosti poslovanja banke. Z deponiranjem sredstev namreč implicitno podpiramo kreditno politiko dotične poslovne banke, beg depozitov pa je nemara najboljše zdravilo za njeno razbrzdano kreditno politiko. Petkov ukrep BS in vlade pomeni radikalen poseg v delovanje tržnega mehanizma in pogubno vpliva na njegove dobročudne katalaktične sposobnosti.
Evropski ne socializaciji izgub
Odobritev milijarde trideset milijonov evrov visoke državne garancije za Factor banko in Probanko pomeni, da smo privolili v socializacijo izgub zasebnih bank. Je v nasprotju z evropskimi smernicami, kjer naj bi glavno breme bančne sanacije nosili lastniki, nezavarovani deponenti in bančni sistem kot celota, šele na koncu davkoplačevalci. Uporabljeni model bančne sanacije izvzema odgovornost in odvezuje krivde za nastali položaj ne samo BS, ampak tudi lastnike obeh bank, njune velike deponente, druge poslovne banke, torej vse v krivdni verigi. Razen davkoplačevalcev. Čeprav nič kriv za klavrno stanje v obeh bankah, bo edina žrtev sanacijskega eksperimentiranja BS in vlade ravno Janez Novak, slovenski slehernik.
Odobritev milijarde trideset milijonov evrov visoke državne garancije pomeni zanikanje sedanje jamstvene sheme depozitov, kjer so primarni garant poslovne banke in šele nato subsidiarno proračun Republike Slovenije. Vlada se je »velikodušno« ponudila, da bo jamčila neomejeno za vse vloge pravnih in fizičnih oseb, vključno z obveznicami. Te poteze, ki naj bi povrnila zaupanje v bančni sistem, je marsikdo, vpleten v agonijo Factor banke in Probanke, vesel. Veselje preveva pravne in fizične osebe z depoziti v obeh bankah, ki presegajo 100.000 evrov, vključno z imetniki obveznic. Po podatkih naj bi imela samo Factor banka za 160 milijonov evrov depozitov fizičnih oseb, ki presegajo 100.000 evrov. V pomembnem delu gre za lastnike, ki so banko izčrpali. Odobritve državne garancije pa lahko pozdravijo tudi druge poslovne banke, ki z vključitvijo v jamstveno depozitno shemo solidarno jamčijo za male depozite Factor banke in Probanke. Uvedba stečajnega postopka za obe banki bi privedla do aktivacije jamstvene sheme, primarno bi varčevalce poplačale druge poslovne banke in šele subsidiarno država. Sklenemo lahko, da je država na pobudo BS prevzela precej večje breme, kot bi bilo treba. Naivno bi bilo izdajo garancije pripisati slaboumnosti, trojka Jazbec, Čufer, Bratušek se zelo dobro zaveda dobrobiti in stroškov predlagane rešitve. Žalibog je pri odločitvi za državno garancijo očitno prevladal vpliv privilegiranih interesnih skupin pred javnim interesom.
Prepričan sem, da ukrep ne bo povečal zaupanja v bančni sistem. Za komitente Factor banke in Probanke ni pravega razloga za ohranjanje sedanjega stanja. Za obe je predviden konec poslovanja, zato je razumen čimprejšnji prenos poslovanja komitentov na druge poslovne banke in posledično postopno unovčevanje državne garancije. Res pa garancija preprečuje pojav klasičnega navala na banke, kot se ga še spomnimo iz leta 1990 ob zamrznitvi deviznih vlog. Kot državljana me je strah prihodnjih ukrepov, če sta BS in vlada za reševanje dveh obskurnih zasebnih bank pripravljeni tvegati potencialno zvišanje javnega dolga za dobro milijardo evrov. Kakšni bodo šele stroški reševanja državnih bančnih bolnikov, kot so Abanka, NKBM in NLB ob morebitni izdaji neomejenega jamstva depozitov?
Bančni socializem
––––––
Bernard Brščič
