Zakaj sem glasoval za »združitev« Jeruzalema

Priznam, moje glasovanje v knesetu pred petdesetimi leti je bila napaka, storjena v čustvenem zanosu.

Objavljeno
13. junij 2017 08.20
Posodobljeno
13. junij 2017 12.00
Uri Avneri
Uri Avneri

V zadnjih nekaj nemirnih dneh, ko je potekalo praznovanje 50. obletnice »združitve« Jeruzalema, je avtor enega od člankov zapisal, da je celo »mirovni aktivist Uri Avneri« v knesetu glasoval za združitev mesta. To drži. Okoliščine tega dejanja sem poskušal razložiti že v moji avtobiografiji Optimističen. Toda vsi niso prebrali knjige, do zdaj je bila izdana samo v hebrejščini. Zato bom poskušal še enkrat razložiti to nenavadno glasovanje. Razložiti, ne upravičiti.

V torek, 27. junija 1967, dva tedna po šestdnevni vojni, nisem vstal iz postelje. Zbolel sem za gripo in moja žena Rahela mi je dajala celo vrsto zdravil. Nenadoma so me poklicali iz kneseta. Povedali so mi, da se je v sejni dvorani začela razprava o združitvi Jeruzalema, ki je ni bilo na dnevnem redu. Skočil sem iz postelje in se hitro odpeljal iz Tel Aviva v približno 65 kilometrov oddaljeni Jeruzalem. Ob prihodu mi je bilo rečeno, da so listo govorcev že zaključili. Toda predsednik kneseta Kadiš Luz, znan po svoji pravičnosti, me je dodal na seznam.

Na voljo sem imel le nekaj minut za razmislek. Moj parlamentarni asistent Amnon Zichroni mi je svetoval, naj glasujem proti ali se vsaj vzdržim glasovanja. Ni bilo časa niti za posvetovanje z vodilnimi v moji stranki Haolam Hazeh (Nova sila). Na mestu sem se moral odločiti in odločil sem se, da bom glasoval za. V večji meri je šlo za mojo instinktivno reakcijo, ki je prišla iz dna duše. Po neverjetni zmagi, ki je sledila tritedenski naraščajoči napetosti, je bil vojni triumf v vsega šestih dneh videti kot čudež. Vsi sloji judovskega prebivalstva so bili v ekstazi in to občutje je prebijalo vse ločitve.

Vzhodni Jeruzalem je bil središče množičnega navdušenja. Bilo je kot ob cunamiju: množice so se zlivale k Zahodnemu zidu, ki je bil 19 let nedostopen. Verni in neverni so bili kot omamljeni. Menil sem, da politično gibanje, ki hoče pridobiti množice za nove nazore, v takšnem trenutku ne more biti ločeno od ljudstva. Soočeno s takšnim viharjem ne more ostati zadržano.

Ob čustvenem viharju tudi sam nisem ostal neprizadet. Jeruzalem sem imel rad. Pred razdelitvijo dežele med vojno leta 1948, ko je bil Jeruzalem razdeljen, sem pogosto pohajkoval po ulicah arabskega dela mesta. Po vojni sem skoraj telesno hrepenel po starem mestu. Med zasedanji kneseta sem pogosto prebival v hotelu Kralj David, ki je obrnjen proti staremu mestu. Spominjam se številnih noči, ko sem stal pri odprtem oknu in poslušal, kako so v daljavi lajali psi, in hrepenel.

Toda poleg čustvenega odziva sem stvar razmislil tudi logično. Že leta 1949, tik po vojni, med katero je bil ustanovljen Izrael, sem začel kampanjo za »načelo dveh držav«. Zavzemal sem se za ustanovitev neodvisne države Palestine, ki bi bila ob boku države Izrael, obe pa bi bili enakopravni državi v okviru federacije. Leta 1957, po vojni na Sinaju, sem skupaj z nekdanjim vodjem podtalne organizacije Lehi (znane tudi kot Stern Group) Natanom Jelin-Morom, pisateljem Boazom Evronom ter drugimi objavil dokument z nazivom Hebrejski manifesto, na katerega sem še danes ponosen. Takrat sta bila Vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg del kraljevine Jordanije. Med drugim je bilo v dokumentu zapisano:

»21. Celotni Eretz Izrael (Palestina) je domovina dveh narodov: hebrejskega, ki si je pridobil samostojnost v okviru države Izrael, in arabsko-palestinskega, ki še ni dosegel samostojnosti. Država Izrael bo ponudila politično in materialno pomoč osvobodilnemu gibanju palestinskega naroda ... ki si prizadeva za vzpostavitev svobodne palestinske države, ki bo partnerica države Izrael ...«

»22. [Vzpostavljena bo] federacija obeh delov Eretz-Izraela (Palestine), ki bo varovala neodvisnost držav, ki sta njen del.«

Na podlagi tega načrta bi Jeruzalem postal enotno mesto in glavno mesto Izraela, Palestine in federacije. Takrat se je zdela ta vizija zelo oddaljena. Toda po vojni leta 1967 je nenadoma postala realna. Jordanski režim je bil poražen. Nihče pa ni resno verjel v to, da bo svet dovolil Izraelu obdržati ozemlja, ki jih je pravkar osvojil. Zdelo se je povsem jasno, da bomo prisiljeni v to, da jih vrnemo, tako kot se je to zgodilo po prejšnji, sinajski vojni leta 1956. Prepričan sem bil, da nam bo trenutno stanje dalo zgodovinsko priložnost za uresničitev naše vizije. Da pa bi se to zgodilo, smo morali najprej preprečiti vrnitev ozemelj Jordaniji. Združitev obeh delov Jeruzalema se mi je zdela logičen prvi korak. Še bolj zato, ker se v predlaganem zakonu nista pojavljali besedi »priključitev« in »združitev«. Zapisano je bilo zgolj, da bo tam veljala izraelska zakonodaja.

Vse to sem imel v mislih tistih nekaj minut, ki sem jih imel na voljo. Šel sem na govorniški oder in povedal: »Ni skrivnost, da si s kolegi prizadevam za združitev dežele v federacijo države Izrael in palestinske države, ki bi se vzpostavila na Zahodnem bregu in na območju Gaze. Glavno mesto federacije bi bil združeni Jeruzalem kot del države Izrael.« Zadnje besede so bile seveda napaka. Moral bi reči: »... kot del države Izrael in države Palestine«.

Razlogi za takšno glasovanje so bili, vsaj delno, logični. Toda ko gledam nazaj, se mi zdi vse skupaj zelo huda napaka. Pozneje sem se javno opravičil, svoje opravičilo pa sem še mnogokrat ponovil. Že po nekaj časa je postalo zelo jasno, da država Izrael niti v sanjah ne bo dovolila Palestincem ustanoviti lastno državo, še manj, da bi bila suverenost Jeruzalema deljena. Danes je jasno, da je bila že od prvega dne − še vedno pod oblastjo laburistov, ki jih je vodil Levi Eškol − očitna namera, da ozemlja obdržimo za vedno oziroma čim dlje.

Enajst let prej, po vojni na Sinaju, se je David Ben-Gurion podredil vzporednima ultimatoma Dwighta Eisenhowerja in Nikolaja Bulganina, voditeljev ZDA in Sovjetske zveze. Le 105 ur po razglasitvi »Tretjega izraelskega kraljestva« je Ben-Gurion z zlomljenim glasom razglasil po radiu, da bo vrnil vsa zasedena ozemlja. Prav neverjetno je, da je šibki Eškol uspel tam, kjer je veliki Ben-Gurion odpovedal, in da mu je uspelo obdržati ozemlja. Toda v nasprotju z vsemi pričakovanji ni bilo nobenega pritiska, da damo karkoli nazaj. Okupacija se tako nadaljuje še danes. Zaradi tega se tudi nihče ni spraševal, ali vrniti ozemlja kraljevini Jordaniji ali pa na njih ustanoviti državo Palestino.

Mimogrede, v tistih dneh, ko je slava generalov segala do neba, so bili med njimi tudi takšni, ki so javno ali pa na skrivaj podpirali idejo o vzpostavitvi palestinske države ob boku Izraela. Najbolj glasen je bil general Izrael Tal, ugledni poveljnik tankistov. Zelo sem si prizadeval, da bi ga prepričal, da prevzame vodstvo mirovnega tabora, vendar je svoje napore raje posvetil konstruiranju tanka Merkava. Leta pozneje sem poskušal prepričati generala Ezerja Weizmana, nekdanjega poveljnika zračnih sil in pravega zmagovalca vojne leta 1967. Njegova nacionalistična prepričanja so splahnela in po nazoru je bil blizu naši skupini. Toda raje je postal predsednik Izraela. Celo Ariel Šaron se je nekaj let poigraval s podobnimi idejami. Raje je imel palestinsko državo, kakor da bi vrnil ozemlja Jordaniji. Povedal mi je, da je v petdesetih letih, ko je še služil v vojski, predlagal vrhovnemu štabu, naj podpre Palestince proti jordanskemu režimu. Predlog je podal v tajnosti, medtem ko sem sam to zahteval javno. Toda vse to teoretiziranje ni odsevalo realnosti. Okupacija se je iz dneva v dan poglabljala. Pripravljenost za to, da bi se odpovedali zasedenim ozemljem, se je celo v idealnih pogojih vse bolj zmanjševala.

Kako pa je bilo na drugi strani? Imel sem številne razprave z občudovanim (tudi z moje strani) voditeljem arabskega prebivalstva v vzhodnem Jeruzalemu Faisalom al Huseinijem. Tudi njemu je bila privlačna ideja o združenem Jeruzalemu kot glavnem mestu dveh držav. V tem duhu sva skupaj sestavila predlog na to temo. O tem sva se seveda pogovarjala tudi z Jaserjem Arafatom, ki se je s predlogom strinjal, a tega ni hotel potrditi v javnosti.

Dva tedna po glasovanju v knesetu sem v svoji tedenski reviji Haolam Hazeh objavil še en načrt z naslovom Osnovna, pravična in praktična rešitev. V prvem členu je bilo zapisano:

»Ustanoviti je treba federacijo Erez-Izraela (Palestina), ki bo obsegala državo Izrael, območje Gaze in Zahodni breg z glavnim mestom Jeruzalemom z okolico.«

Pod načrt se je podpisalo kar 64 znanih izraelskih osebnosti. Tudi ta dokument je, tako kot vsi predhodni, vključeval namero po stvaritvi regionalnega okvira, podobnega Evropski uniji, ki je takrat šele nastajala.

(Mimogrede, v zadnjem času se v nekaterih krogih širi nova moda, ki se nanaša na novo idealno rešitev konflikta: vzpostavitev izraelsko-palestinske federacije in »regionalne rešitve«. Domnevam, da številni novi zagovorniki tega načela tedaj, ko so bili dokumenti na to temo objavljeni, sploh še niso bili rojeni. Če je temu tako, jih moram razočarati: vse te ideje so bile izrečene že dolgo nazaj. Kar pa naj jim ne vzame poguma. Naj bodo blagoslovljeni.)

V nekaterih publikacijah je bilo tudi omenjeno, da sem predlagal pesem Zlati Jeruzalem za nacionalno himno Izraela. Naomi Šemer je napisala to lepo pesem za izbor v Jeruzalemu, ko še ni nihče niti sanjal o šestdnevni vojni leta 1967. Trenutna nacionalna himna Hatikvah (Upanje) mi ni prav nič všeč. Besedilo govori o življenju Judov v diaspori in o melodiji se zdi, da je bila povzeta po romunski ljudski pesmi. Sploh pa da ne omenjam, da je 20 odstotkov izraelskih državljanov Arabcev. (Mogoče bi se lahko učili od Kanade, ki je že dolgo tega zamenjala britansko himno in zastavo zaradi spoštovanja do 20 odstotkov državljanov francoske narodnosti.)

Knesetu sem predlagal Šemerino pesem za narodno himno. Po vojni leta 1967 je postala hit, zato sem v skladu s tem vložil zakonski predlog. Predlog je bil, seveda, sporen. Šemerjeva v svoji pesmi ni omenjala Arabcev v Jeruzalemu in besedilo je imelo nacionalistični pridih. Toda menil sem, da bomo po sprejetju himne spremenili besedilo.

Predsednik kneseta Luz je bil zakonski predlog pripravljen sprejeti in ga dati na dnevni red pod pogojem, da se bo Naomi Šemer s tem strinjala. Dogovoril sem se za sestanek in imela sva prijeten pogovor v kavarni. Ni se čisto strinjala, a ideji ni nasprotovala. Skozi ves pogovor sem imel občutek, kakor da je oklevala. Na to sem se spomnil leta pozneje, ko je bilo razkrito, da spodbudne melodije v resnici ni zložila sama, ampak je šlo za baskovsko ljudsko pesem. Žal mi je bilo zanjo.

Da povzamem: glasovanje »mirovnega aktivista Urija Avnerija« za »združitev« Jeruzalema je bila velika napaka. To priložnost izrabljam, da se zanjo ponovno opravičim. Tu je primerna vrstica iz Svetega pisma:

»... kdor pa svoje pregrehe prizna in jih opusti, doseže usmiljenje.« (Pregovori 28, 13)

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.