Zakaj so vlade brez moči

Ključni problem je, da elite - vladne, poslovne, finančne in akademske - ne uživajo zaupanja ljudi.

Objavljeno
18. september 2012 21.00
LJUBLJANA, Krianke, 11.07. 2011, vaja predstave Somrak bogov. Foto: ALES CERNIVEC/Delo
Michael Spence
Michael Spence

Nikakršna skrivnost ni, da je globalno gospodarstvo v hudih težavah. Evropa še vedno preživlja krizo, ki je nastala kot posledica strukturno neustrezne denarne in gospodarske unije. ZDA, ki počasi okrevajo po gospodarski krizi in vsesplošnem omejevanju na področju financ, se srečujejo z upočasnjeno rastjo, nenehnimi problemi na področju zaposlovanja, neugodnimi zasuki v delitvi dohodka in strukturnimi izzivi, na katere se odzivajo z neučinkovitimi in premalo odločnimi ukrepi.

Medtem se, ko gre za glavna rastoča gospodarstva, na Kitajskem nadaljujejo reforme v pričakovanju zamenjave oblasti v jeseni, po kateri se bodo razjasnili različni mednarodni interesi in razmerja moči. Indija, ki je zamudila trenutek, ko bi morala izvesti reforme, ima zdaj težave zaradi upočasnitve gospodarske rasti in morebitne izgube zaupanja vlagateljev.

Negativni učinki vseh teh problemov se medsebojno prepletajo in širijo po vsem globalnem gospodarstvu. Kljub očitni bojazni, da je nekaj hudo narobe, pa je za zdaj bolj malo upanja, da bi v kratkem lahko bile uvedene korenite spremembe.

S čim bi lahko pojasnili očitno pomanjkanje učinkovitih političnih ukrepov v tej veliki skupini držav in območij?

Vodstvena praznina

Po enem od razmišljanj je vsega tega kriv »vodstveni vakuum« – kakor se glasi splošna diagnoza za Evropo. Drugod, predvsem v ZDA, pa prevladuje prepričanje, da morebitna uspešna vodstva izgubljajo voljo zaradi polarizacije in umazane politike ničelne vsote.

Ker ni na voljo nobene druge poglobljene analize, je postal vodstveni vakuum večstranska obrazložitev. Vsekakor bi morali ugotoviti, zakaj so nova politična vodstva v demokratičnih državah, kot so Francija, Velika Britanija, Japonska in ZDA, uvedla tako malo sprememb.

Druga obrazložitev je povezana z naslednjim vprašanjem: ker je po eni strani potrebna drzna akcija, obstaja zaradi zapletenih gospodarskih razmer in nesoglasij o tem, katere naj bi bile prave politične poteze, nevarnost, da bi lahko nastale hude napake. Za poklicne politike in določevalce politike to v takšnih okoliščinah pomeni, da je manj lahko več. S tega zornega kota je odklonilen odnos do tovrstnega tveganja odsev razhajanja med osebnimi motivacijami (željo po ponovni izvolitvi, ponovnem imenovanju ali napredovanju) in splošnimi potrebami (odpravo problema).

Tretji odgovor pa se glasi, da so politični instrumenti v sedanjih razmerah preprosto neučinkoviti. V tej trditvi je gotovo veliko resnice. Za ureditev finančnih problemov je potreben čas. Za obnovitev trajnostnih vzorcev rasti bodo potrebna leta, ne meseci. Zato je popolnoma mogoče, da sedanja pričakovanja niso skladna z realnostjo. Toda dejstvo, da hitra rešitev kratko malo ne obstaja, še ne pomeni, da ni mogoče ukreniti ničesar, s čimer bi lahko poskrbeli za hitrejše in bolj kakovostno okrevanje.

Osebni interesi in odsotnost konsenza

Določeno vlogo bi v tem primeru lahko imeli tudi osebni interesi. Tehnološke inovacije in sile globalnega trga so dohodek preusmerile v kapital in zgornji sloj, ki vključuje približno petino prebivalstva, in to pogosto v škodo pripadnikov srednjega plačnega razreda, brezposelnih in mladih. Ugodni učinki teh trendov lahko zagotovijo dovolj velik politični vpliv za ohranjanje statusa quo, s tem ko opozarjajo na probleme v zvezi z delitvijo dohodka, ki so bili na splošno deležni premalo pozornosti.

Sicer pa obstaja za politično pasivnost tudi strukturna obrazložitev. Vodstveni sistemi in konstitucionalne strukture se med seboj razlikujejo glede tega, koliko zahtevajo popoln konsenz za uvedbo uradnih ukrepov ali spremembo politične smeri ob različnih pretresih ali nestabilnih razmerah.

Po mnenju nekaterih bolj restriktivni politični sistemi dobro delujejo v stabilnih časih, razmeroma slabo pa v nestabilnih razmerah, kakršne zdaj prevladujejo po svetu. Drugi še vedno odločno podpirajo restriktivne vlade, saj te vse ljudi odvračajo od zapravljanja, najemanja posojil in vpletanja svobode izbire, tako da lahko vodstvo, kadar je treba, vzpostavi potreben konsenz za uvedbo sprememb. Ko spremembe politične smeri sprožijo odločen odpor, morajo politiki poiskati čim bolj prepričljive argumente.

To pa je zelo težka naloga v času, ko mnogi – glede na hitre spremembe v globalnem gospodarstvu – še vedno poskušajo razumeti, kaj se dogaja in kaj vse to pomeni za rast, stabilnost, delitev dohodka in zaposlenost. V tako zapletenih okoliščinah torej ni nič čudnega, da nedolžna politična nesoglasja vodijo v neskončne razprave in razmeroma redke akcije.

Tehnokracija in usihanje demokracije

Poleg tega se tehnokratske prvine vlade pogosto ocenjujejo glede na demokratično odgovornost. V vseh družbah imajo posebej usposobljeni posamezniki, ki se ponašajo s strokovnostjo, nalogo, da poskrbijo za tehnično delovanje stvari. Njihova svoboda delovanja je omejena s časom in postopki ponovnega imenovanja, kar po svoje opredeljuje naravo in stopnjo odgovornosti izbranih funkcionarjev do javnosti. Lahko imamo omejeno svobodo delovanja (populizem) ali premalo odgovornosti (avtokracija).

Nujno ravnovesje se lahko spreminja glede na območne pogoje. Tako so, denimo, številni opazovalci Kitajske prepričani, da bi se morala na tej stopnji državnega gospodarskega, socialnega in političnega razvoja povečati tudi kitajska odgovornost. Po drugi strani pa je mogoče slišati mnenje, da imajo zahodne demokracije nasproten problem: zaradi omejenih in politično samovoljnih interesov se zmanjšujejo naložbe ter sklepajo slabi kompromisi med sedanjimi in bodočimi priložnostmi ter izvedbami.

S tem pa smo prišli do ključnega problema: vladne, poslovne, finančne in akademske elite ne uživajo več zaupanja. Pomanjkanje zaupanja v elite je v določeni meri morda celo dobrodošlo, vendar so številne ankete pokazale, da se to nezaupanje celo pospešeno poglablja in da imajo ljudje čedalje večji odpor do zamisli, da bi izbrali voditelje, ki bi jih vodili v čedalje bolj negotovem globalnem gospodarskem okolju.

Med številnimi razlogi, zaradi katerih se je izgubilo zaupanje, so seveda tudi analitične zmote: centralne banke, nadzorniki, udeleženci na trgih, agencije za ocenjevanje kreditne sposobnosti in ekonomisti so v letih pred sedanjo krizo skoraj vsi po vrsti prezrli čedalje očitnejše sistemsko tveganje, kaj šele da bi takoj sprejeli potrebne ukrepe. Najpomembnejši vzrok je zagotovo sum, da so elite svoje lastne interese postavile pred skupne socialne vrednote.

Trditve, da so naša vodstva, institucije, analize ali politični instrumenti neustrezni za opravljanje sedanjih nalog, gotovo vsebujejo kanec resnice. Toda globlji problem je vsekakor zlom prav teh vrednot in ciljev oziroma upadanje socialne enotnosti. Za njeno obnovitev potrebujemo analitike, politike, poslovneže in civilne družbene skupine, ki bodo razjasnili vzroke, si medsebojno delili krivdo za neuspehe, uveljavili prožne rešitve, pri katerih si bodo enakopravno razdelili stroške in – kar je najpomembnejše – ljudem pojasnili, da tako hudih problemov ni mogoče odpraviti čez noč.

Project Syndicate 2012

Michael Spence, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, profesor ekonomije na Sternovi poslovni šoli Univerze New York in višji predavatelj na Hooverjevem inštitutu.