Tiskane izdaje
Zaradi nekaterih neurejenih sistemskih rešitev v slovenskem izobraževanju vsako leto škartiramo vsaj 7000 mladih ali tretjino generacije, poleg tega ima neustrezno izobraževanje vsaj še 30.000 mladih. To povzroča veliko izobraževalno, družbeno in gospodarsko škodo, posledica pa je stagnacija ali celo nazadovanje slovenske družbe.
Izobraževalni sistem
Temeljni problem je maloštevilna generacija, ki se ji izobraževalni sistem konceptualno in organizacijsko ni prilagodil. Še več: širili so se programi, katerih ciljev mladi niso sposobni doseči, večina jih je tudi popolnoma ali vsaj nezadostno prilagojena novim razmeram, ki temeljijo na novih poklicih, sodobnih tehnologijah in dejavnem učenju, povezanem s prakso.
Različne primerjave in tudi slovenske izkušnje kažejo, da je okoli 25 odstotkov generacije sposobne za univerzitetni študij. To pomeni, da lahko na leto opravi preduniverzitetno maturo okoli 4500 dijakov, ki na maturi dosežejo najmanj 18 točk oziroma je njihovo skupno število točk z uspeha na maturi ter v 3. in 4. letniku srednje šole najmanj 71 točk. Vsi drugi pa so sposobni za vpis v višje in visoke strokovne šole (predlagano merilo za visoke strokovne šole je 14 točk na maturi, 56 točk iz uspeha na maturi in v srednji šoli).
V univerzitetne programe bi lahko v Sloveniji vpisali največ 4500 študentov v generaciji, vpišejo pa jih 9300 (podatek za vpis 2015/2016), torej enkrat preveč, razpišejo pa jih še bistveno več. In že po prvem letniku izločijo 40 odstotkov neprimerno vpisanih, nato pa med študijem še vsaj 10 odstotkov. In vse to poteka prek vseh mogočih komisij za kakovost in s floskulami o odličnosti.
To, da je po prvem letniku zavržene skoraj pol generacije, vpisane pred nekaj meseci in ob tem deležne lažnih upov, je umazanija brez primere. Utemeljitev pa v slogu odličnosti: saj taki ne sodijo na univerzitetni študij. Kar je res, samo potem naj jih tja ne sprejmejo. V vsaki proizvodnji bi nemudoma odpustili »strokovnjaka«, ki bi za določen postopek izbral vhodne materiale in potem ugotovil, da je polovica neustreznih.
Spremeniti koncept
Neustrezno zasnovan in izvajan je tudi program visokega strokovnega izobraževanja na univerzah, saj so visoke strokovne programe pripravile le kot zasilno možnost za zaposlovanje predavateljev, ki ne dobijo mesta v univerzitetnih programih. Zato ti programi niso v veliki meri povezani z okoljem (produkcijskimi in drugimi dejavnostmi), število predavateljev iz neposredne prakse pa je zelo majhno, čeprav bi morali prav ti predstavljati glavnino učnega kadra.
To ugotovitev lahko podpremo s podatkom, da je imela Univerza v Ljubljani leta 2016 na visokošolskih strokovnih programih prehodnost manj kot 50 odstotkov, kar je posledica neustreznih programov, predvsem pa neustreznega razumevanja ciljev visokošolskega strokovnega izobraževanja in neprimernega izvajanja. Študenti, ki so se vpisali v te programe, za razliko od študentov univerzitetnih programov, v večji meri izpolnjujejo merila za to študijsko raven.
Pritisk univerz pa tudi staršev, ki želijo mlade v obdobju odraščanja vpisati v srednjo šolo, je zelo vplival na gimnazijo, ki ima enak koncept in cilje kot v času, ko je vpisovala le populacijo, ki je bila res v večini sposobna za univerzitetni študij. V najštevilnejših populacijah (nad 30.000 dijakov) je bilo v gimnazijah do 5000 dijakov.
Zdaj se pri populaciji okoli 20.000 mladih v gimnazije vpiše okoli 10.000 učencev, polovica (okoli 5000) pa ni sposobna doseči ciljev gimnazije – splošne mature, zadostnega pogoja za vpis na univerzitetni študij. S prisilo vpisa v gimnazije ni mogoče in tudi ni smiselno zmanjšati, saj je gimnazija del ugleda slovenskega izobraževalnega sistema, poleg tega tudi ne moremo pričakovati, da bodo vsi mladi pri 15 letih vedeli, kateri poklic jih zanima. Zato je nujno treba spremeniti poslanstvo, cilje in koncept gimnazije.
Za univerzitetni študij je sposobnih le polovica zdaj vpisanih gimnazijcev, drugi pa morajo imeti poleg drugačnih ciljev drugačno izobraževanje, povezano s prakso ter tudi interesno in poklicno usmerjeno. Način dela in zahteve kot za »univerzitetnike«, prihodnje raziskovalce, stratege, strokovnjake s sposobnostjo delovanja na najvišjih taksonomskih ravneh in »vgrajenim« vrhunskim procesorjem, z velikim številom teoretičnih predmetov, je treba za neuniverzitetne dijake spremeniti. Z usmerjanjem v dejavnosti, ki jih zanimajo in pri katerih so lahko uspešni, vendar zdaj zanje nimajo časa.
Nujne naloge
Ker se decembra pripravljata razpis in mreža srednjih šol in ustanov v terciarnem izobraževanju, mora resorno ministrstvo pripraviti nekatere kratkoročne ukrepe, če želimo v čim večji meri ustaviti škartiranje mladih – tako tistih, ki so na gimnazijah in jo zaključujejo ter se nameravajo vpisati na študij, kot tistih, ki so v visokošolskih strokovnih programih in jih nameravajo (po dosedanjih izkušnjah) izločiti vsaj polovico.
Navajam nekaj potrebnih in hitrih rešitev, ki jih je mogoče uvesti do razpisa za š. l. 2017/2018, za temeljite spremembe v izobraževanju pa je treba pripraviti izhodišča za sodoben izobraževalni sistem, ki bo imel za najvišji cilj koristi mladih, ne pa posvečenih ustanov in posameznikov kot doslej.
• Naj se spremeni definicija gimnazije; ravnatelji, učitelji in javnost morajo biti obveščeni o potrebnih spremembah glede zaključka šolskega leta (pogojev za vpis na študij), pobude za spremembe je treba podati šolam, Zavodu RS za šolstvo, CPI in Republiškemu izpitnemu centru.
Nova definicija: gimnazija je splošnoizobraževalni program, ki pripravlja tudi za nadaljevanje izobraževanja, spodbuja ustvarjalnost in razvija splošna ter na izbirnih področjih tudi strokovna in poklicna znanja, veščine in kompetence ter osebnostne lastnosti, potrebne za poznejši uspeh v poklicu in življenju. Glede na uspeh na maturi ter v 3. in 4. letniku se lahko dijak vpiše na ustrezno raven izobraževanja na želeni smeri. Potreben pogoj za vpis na univerzitetni študij je 18 točk, doseženih na maturi, oz. skupaj 70 točk iz uspeha na maturi in uspeha v srednji šoli. Ustanova lahko ima za vpis dodatne pogoje.
• Ministrstvo naj od ustanov terciarnega izobraževanja zahteva, da pripravijo ustrezne razpisne pogoje, pri čemer je kot potreben pogoj za vpis navedeno minimalno število točk za vpis na določeno raven študija: za univerzitetno izobraževanje je potrebnih 18 točk na maturi (70 točk iz uspeha na maturi in v srednji šoli), za visoko strokovno izobraževanje pa 14 točk na maturi (56 točk iz uspeha na maturi in v srednji šoli). Ustanova ne sme vpisati maturanta, ki ne izpolnjuje spodnje meje, potrebne za vpis, čeprav ima prosta mesta.
• Visoko strokovno šolstvo je treba ločiti od univerzitetnega, čim prej naj ga izvajajo tudi druge ustanove kot univerze (na njih se poučujejo druge zadeve, na drugačen način).
• Vsaka univerzitetna ustanova mora, po temeljitem pogovoru s kandidatom, s študentom skleniti učno pogodbo, v kateri so opredeljene medsebojne obveznosti. Temeljna obveza ustanove je, da študentu, ki ga vpiše, ob rednem opravljanju obveznosti zagotavlja uspešen zaključek študija.
• Ministrstvo mora vsem študentom, ki želijo študirati v kakovostnih nejavnih ali nekoncesioniranih višjih in visokošolskih strokovnih programih, omogočiti osebni izobraževalni račun (vavčer), s katerim bodo lahko svobodno izbrali in plačali svoj študij. Predlagam ceno 5500 evrov za študenta na leto.
• Ministrstvo naj loči denar za izobraževanje, ki pripada posamezniku – študentu, in ga po lastnem preudarku vloži v ustanovo, verificirano v Sloveniji, od denarja, ki ga namenja za to, da predavatelji dosežejo pogoje za poučevanje, in naj na ta način financira v raziskovalnem delu tiste ustanove, za katere meni, da je njihovo raziskovalno delo pomembno za državo.
• NAKVIS naj nadzor kakovosti dela ustanove osredotoči na vstop (ali imajo študenti ustrezne pogoje) in izstop (zahteva naj zunanje preverjanje znanja, veščin in kompetenc diplomantov glede na predvidene cilje programa), namesto na pretežno samoocenjevanje dela lastnih ustanov.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
